Omajadski kalifat je v začetku 8. stoletja osvojil Vizigotsko kraljestvo na Iberskem polotoku. Osvajanje je povzročilo konec krščanske vladavine v večjem delu Iberskega polotoka in vzpostavitev muslimanske vladavine na tem ozemlju, ki je pod dinastijo Omajadov postalo znano kot Al-Andalus.
Med vladavino šestega omajadskega kalifa al-Valida I. (705–715) je vojaški poveljnik Tarik ibn Zijad v začetku leta 711 pod poveljstvom Muse ibn Nusajra odpotoval iz Severne Afrike, da bi s silo približno 1700 mož prečkal Gibraltarsko ožino in začel vojaško ekspedicijo proti Vizigotskemu kraljestvu s sedežem v Toledu, ki je obsegalo nekdanje ozemlje rimske Hispanije. Po porazu kralja Roderika v bitki pri Guadaleti julija istega leta je Tarik prejel okrepitve od arabskih sil pod vodstvom svojega nadrejenega valija Muse ibn Nusajra in nadaljeval proti severu.
Leta 713 se je Teodemir, vizigotski grof Murcije, pogojno predal, leta 715 pa je bil Abd al-Aziz ibn Musa imenovan za prvega guvernerja Al-Andalusa, za svojo prestolnico pa je razglasil Sevillo. Do leta 717 so Omajadi napadli Galijo in začeli svoje prve napade na Septimanijo. Do leta 719 so zavzeli tudi Barcelono in Narbonne. Med letoma 740 in 742 je invazijo prekinil berberski upor, leta 755 pa se je izkrcala abasidska vojska pod vodstvom Jusufa ibn Abd al-Rahmana al-Fihrija, da bi zasedli ozemlje od Omajadov. Vendar je omajadsko vojsko v bitki pri Covadongi v gorah Asturije odločno premagal Pelagij Asturski in si zagotovil krščansko trdnjavo v severni Španiji.
Do leta 781 je Abd al-Rahman I. zatrl vse upore in tekmece ter utrdil oblast Omejadov nad skoraj v celoti združeno Iberijo. Omajadi so ostali na oblasti vse do rekonkviste, katere cilj je bil povrniti krščanstvu celoten Iberski polotok.Fromherz, Allen: The Near West: Medieval North Africa, Latin Europe, and the Mediterranean in the Second Axial Age (2017)9781474410083 pg. 56
Ozadje Kaj se je točno zgodilo v Iberiji v začetku 8. stoletja, ni gotovo. Obstaja en krščanski vir iz tistega časa, Kronika iz leta 754, ki se konča tega leta in velja za zanesljivega, a pogosto nejasnega. Muslimanskih poročil iz tistega časa ni, kasnejši muslimanski viri, kot je Al-Maqqarija iz 17. stoletja, pa odražajo poznejši ideološki vpliv.
Omajadi so prevzeli nadzor nad Hispanijo od Vizigotov, ki so vladali približno 300 let. V času osvajanja je vizigotski višji razred začel razpadati in je imel veliko težav z nasledstvom in ohranjanjem oblasti. To je bilo deloma zato, ker so Vizigoti predstavljali le 1 do 2 % prebivalstva, kar je oteževalo ohranjanje nadzora nad uporniškim prebivalstvom.
Vladar v tistem času je bil kralj Roderik vendar način njegovega vzpona na prestol ni jasen. Obstajajo poročila o sporu z Ahilo II., sinom njegovega predhodnika Vitice. Kasnejši vladarski seznami, ki navajajo Ahilo in izpuščajo Roderika, so skladni s sodobnim poročilom o državljanski vojni. Numizmatični dokazi kažejo na delitev kraljeve oblasti, pri čemer je bilo kovanih več kovancev, in da je Ahila II. ostal kralj Tarakonsensa (porečje Ebra) in Septimanije do približno leta 713. Skoraj sodobna kronika iz leta 754 opisuje Roderika kot uzurpatorja, ki si je zvestobo drugih Gotov prislužil z zvijačo, manj zanesljiva kronika Alfonza III. iz poznega 9. stoletja pa kaže jasno sovražnost do Ope, škofa Seville (ali Toleda) in verjetno brata Vitize, ki se pojavi v neverjetnem junaškem dialogu s Pelagijem.
Obstaja tudi zgodba o Julijanu, grofu Ceute, čigar ženo ali hčer je Roderik posilil in je poiskal pomoč v Tangerju. Vendar te zgodbe niso vključene v najzgodnejša poročila o osvojitvi.
Musa bin Nusair je s svojih prvih izvidniških misij v Hispanijo poročal o "velikem sijaju in lepoti", kar je povečalo muslimansko željo po napadu na Hišpanijo. Med enim od številnih napadov leta 710 so muslimani "izvedli več vdorov na celino, kar je prineslo bogat plen in več ujetnikov, ki so bili tako čedni, da Musa in njegovi spremljevalci še nikoli niso videli česa podobnega".
Glede na kroniko Ahmada al-Maqqarija, napisano 900 let pozneje, so domačini v Hišpaniji na Berbere gledali podobno kot Bizantinci na Arabce, kot na barbare, in so se bali njihove invazije.
Ustanovitev omajadske države Al Andaluz Po poročanju kasnejšega kronista Ibn Abd al-Hakama je guverner Tangerja Tarik ibn Zijad leta 711 vodil vojsko približno 7000 mož iz Severne Afrike v južno Španijo. Ibn Abd al-Hakam stoletje in pol pozneje poroča, da »jih Andaluzijci niso opazili, saj so mislili, da so ladje, ki so prečkale in se vračale, podobne trgovskim ladjam, ki so v njihovo korist plule naprej in nazaj«. Julija istega leta so v odločilni bitki pri Guadaleteju premagali vizigotsko vojsko pod vodstvom kralja Roderika. Leta 712 so Tarikove sile okrepile sile njegovega nadrejenega, valija Muse bin Nusairja, ki je načrtoval drugo invazijo, in v nekaj letih sta oba prevzela nadzor nad več kot dvema tretjinama Iberskega polotoka. Druga invazijska vojska je štela 18.000 večinoma arabskih vojakov, ki so hitro zavzeli Sevillo in nato pri Méridi premagali Roderikove podpornike ter se pri Talaveri srečali s Tarikovimi četami. Naslednje leto so združene sile nadaljevale pohod v Galicijo in severovzhod ter zavzele Léon, Astorgo in Zaragozo.
Po besedah muslimanskega zgodovinarja Al-Tabarija je bila Iberija prvič napadena približno šestdeset let prej med Osmanovim kalifatom (v obdobju Rašidunov). Drug pomemben muslimanski zgodovinar iz 13. stoletja, Ibn Kathir, je citiral isto pripoved in opozoril na pohod, ki sta ga leta 32 po hidžri (654 n. št.) vodila Abd Allah bin Nafi al Husejn in Abd Allah bin Nafi al Abd al Kajs, vendar o tem pohodu ni trdnih dokazov. sličica| V kroniki iz leta 754 je zapisano, da je »celotna gotska vojska, ki je z njim [Roderikom] prišla, goljufivo in v rivalstvu v upanju na kraljestvo, pobegnila«. To je edino sodobno poročilo o bitki, pomanjkanje podrobnosti pa je mnoge kasnejše zgodovinarje spodbudilo k pisanju lastne. Kraj bitke, čeprav ni jasen, je bila verjetno reka Guadalete. Roderik naj bi bil ubit, uničujoč poraz pa bi Vizigote pustil večinoma brez voditelja in neorganizirane, deloma zato, ker naj bi vladajoče vizigotsko prebivalstvo predstavljalo le 1 do 2 % celotnega prebivalstva. Čeprav naj bi bila ta izolacija »dokaj močno in učinkovito orodje vlade«, je bila zelo »centralizirana do te mere, da je poraz kraljeve vojske celotno deželo pustil odprto za napadalce«. Nastali vakuum moči, ki je Tarika morda resnično popolnoma presenetil, je verjetno pripomogel k muslimanski osvojitvi. Morda je bila enako dobrodošla tudi za hišpansko-rimske kmete, ki so bili verjetno razočarani nad izrazitim pravnim, jezikovnim in socialnim razkorakom med njimi in »barbarsko« ter »dekadentno« vizigotsko kraljevo družino. sličica|Roderik, druga figura brez obraza, upodobljen kot eden od " šestih kraljev " na freski Omajadov v Qasr Amri v današnji Jordaniji (710–750) Leta 714 se je Musa ibn Nusair odpravil proti severozahodu navzgor po reki Ebro, da bi zavzel zahodne baskovske regije in Kantabrijsko gorovje vse do Gallecije, brez pomembnega ali potrjenega odpora. V obdobju drugega (ali prvega, odvisno od virov) arabskega guvernerja Abd al-Aziza ibn Muse (714–716) so se glavna urbana središča Katalonije predala. Leta 714 je njegov oče, Musa ibn Nusair, napredoval in zavzel Sorio, zahodne baskovske regije, Palencio in vse do Gijóna ali Leóna na zahodu, kjer je bil imenovan berberski guverner brez zabeleženega odpora. Severna območja Iberskega polotoka so pritegnila malo pozornosti osvajalcev in jih je bilo po zavzetju težko braniti. Visoke zahodne in osrednje podpirenejske doline so ostale neosvojene.
V tem času so omajadske čete dosegle Pamplono, baskovsko mesto pa se je vdalo, potem ko je bil z arabskimi poveljniki sklenjen kompromis o spoštovanju mesta in njegovih prebivalcev, kar je bila praksa, ki je bila običajna v mnogih mestih na Iberskem polotoku. Omajadske čete so naletele na le malo odpora. Glede na komunikacijske zmogljivosti tistega časa so bila tri leta razumen čas, porabljen za skoraj dosego Pirenejev, potem ko so bile urejene potrebne ureditve za vdajo mest in njihovo prihodnje upravljanje.
Nova teritorialna in civilna uprava sličica|Severovzhodni Al Andaluz, Pireneji in južna Galija v času berberskega upora (739–742)
Prednost pogodbam Leta 713 je Abd al-Aziz ibn Musa pokoril sile vizigotskega grofa Teodemirja (ali Tudmirja), ki je po porazu kralja Roderika iz svojega oporišča v Murciji prevzel jugovzhodno Iberijo. Teodemir je nato podpisal pogojno kapitulacijo, s katero so njegova ozemlja postala avtonomna odvisniška država pod vladavino Omajadov.
Teodemirjev sporazum iz leta 713 predstavlja obliko posredne vladavine, ki jo je Abd al-Aziz, sin Muse, omajadskega guvernerja Ifrikije, postavil nad "vizigotskega mogotca po imenu Teodemir (v arabščini Tudmir)". Pogodba je določala, da bo lokalni vladar Teodemir ostal na oblasti, dokler bo priznaval muslimansko suverenost, ustanovljeno z Abd al-Azizom, in plačeval denarno dajatev. Poleg tega se je Abd al-Aziz strinjal, da njegove sile ne bodo plenile ali "nadlegovale" Teodemirjevega mesta ali ljudstva, dogovor pa se je razširil še na sedem drugih mest.
Njegova vlada in krščanska prepričanja njegovih podložnikov so bila spoštovana; v zameno se je zavezal, da bo plačeval davek (džizjo) in izročil vse upornike, ki so kovali zaroto proti vladavini Omajadov ali islamski veri. Na ta način je življenje mnogih prebivalcev ostalo podobno kot pred pohodi Tarika in Muse. Pogodba, podpisana s Teodemirjem, je postavila precedens za celotno Iberijo, mesta, ki so se predala Omajadskim četam, pa so doživela podobno usodo, verjetno vključno z muvaladom Banu Qasi s sedežem v dolini Ebro ter drugimi grofi in posestniki.
Nekatera mesta (Cordoba, Toledo itd.) so Omajadi brezpogojno zavzeli in jih prepustili neposredni arabski oblasti. Na območju, za katero velja, da je del ozemlja kralja Roderika, se je tudi Mérida dolgo upirala omajadskemu prodoru, a je bila sredi poletja 712 na koncu osvojena. Leta 713 (ali 714) je oblast od Ahile II. prevzel zadnji vizigotski kralj Ardo, ki je dejansko nadzoroval le Septimanijo in verjetno vzhodni pirenejski prag ter obalna območja Tarakonske Hispanije.
Islamski zakoni niso veljali za vse podložnike novih vladarjev. Kristjanom je še naprej vladal njihov lastni vizigotski zakonik (Forum Iudicum) kot prej. V večini mest so etnične skupnosti ostale ločene, novo prispele etnične skupine (Sirijci, Jemenci, Berberi in drugi) pa so zunaj obstoječih urbanih območij gradile nova okrožja. Vendar to ni veljalo za mesta pod neposredno oblastjo Omejadov. V Kordobi so katedralo pregradili in si jo delili, da bi zadovoljili verske potrebe kristjanov in muslimanov. Takšne razmere so trajale približno 40 let, dokler Abd ar-Rahman ni osvojil južne Španije (756).
Obdavčitev Zgodnji guverner (vali) Al Andaluza, al-Hurr ibn Abd al-Rahman al-Takafi, je razširil oblast Omajadskega kalifata do doline Ebro in severovzhodnih meja Iberskega polotoka, pri čemer je pomiril večino ozemlja in leta 717 začel prve pohode čez Pireneje v Septimanijo. Poleg tega je postavil temelje omajadske civilne uprave v Iberskem polotoku, tako da je v osvojena mesta in zemljišča poslal uradnike civilne uprave (sodnike), ki so jih varovale garnizije, običajno ustanovljene ob jedrih prebivalstva.
Poleg tega je al-Hurr vrnil zemljišča njihovim prejšnjim krščanskim lastnikom, kar je morda močno povečalo prihodke omejadskih guvernerjev in kalifa Damaska, tako da je prvim vse bolj nalagal vectigalije, davek, ki se je uporabljal za določeno regijo ali posestvo, ne pa na prebivalca (džizja). Obdavčeni so bili le nemuslimani, razen obveznega dajanja miloščine muslimanskih podložnikov. Nalogo vzpostavitve civilne uprave v osvojenem Al Andaluzu je v bistvu dokončal guverner Jahja ibn Salama al-Kalbi 10 let pozneje.