Koncentracijsko taborišče Crveni Krst (; ), znano tudi kot koncentracijsko taborišče Niš (), je bilo koncentracijsko taborišče, ki ga je upravljal nemški Gestapo in je stalo v občini Crveni Krst v Nišu v nemško okupirani Srbiji. Med drugo svetovno vojno so ga uporabljali za zadrževanje ujetih Srbov, Judov, Romov in antifašistov. Ustanovljeno je bilo oktobra 1941 in je bilo med vojno v njem zaprtih med 30.000 in 35.000 ljudi. Leta 1944 so ga osvobodili jugoslovanski partizani. Domneva se, da je bilo v taborišču v času njegovega obstoja ubitih več kot 10.000 ljudi.

Crveni Krst je eno redkih nacističnih koncentracijskih taborišč v Evropi, katerega objekti so se ohranili v celoti in edino v nekdanji Jugoslaviji, ki ima ta naziv. Po vojni so v Bubnju, kjer so ustrelili veliko zapornikov, postavili spomenik žrtvam taborišča. Na nekdanjem taborišču so leta 1967 odprli Spominski park Bubanj, leta 1979 pa so taborišča razglasili za kulturni spomenik izjemnega pomena in jih dali pod zaščito Socialistične republike Srbije. Leta 1987 je izšel film o dogodkih v taborišču z naslovom Lager Niš. Bil je edini film, ki se je posebej osredotočal na zapornike koncentracijskih taborišč, ki so bili kdaj koli izpuščeni v Jugoslaviji. Leta 2012 je srbska vlada napovedala, da bo območje obnovljeno, da bi preprečili nadaljnje propadanje.

Ozadje 6. aprila 1941 so sile osi napadle Kraljevino Jugoslavijo. Kraljeva jugoslovanska armada je bila hitro poražena, Beograd pa je bil zavzet do 12. aprila. Država je bila nato okupirana in razkosana, Wehrmacht pa je ustanovil Ozemlje vojaškega poveljnika v Srbiji pod vojaško okupacijsko vlado. Ozemlje je vključevalo večino ožje Srbije, poleg severnega dela Kosova (s središčem v Kosovski Mitrovici) in Banata. To je bilo edino območje razdeljene Jugoslavije, kjer so nemški okupatorji vzpostavili vojaško vlado. To so storili zaradi izkoriščanja ključnih železniških in rečnih prometnih poti, ki so potekale skozi njo in zaradi dragocenih virov, zlasti barvnih kovin. Vojaški poveljnik v Srbiji je imenoval srbske lutkovne vlade, da bi »opravljale upravna opravila pod nemškim vodstvom in nadzorom«. 29. avgusta 1941 so Nemci imenovali Vlado narodne rešitve (, Влада Националног Спаса)) pod generalom Milanom Nedićem, ki je nadomestila kratkotrajno Upravo komisarjev. Nedić, predvojni politik, znan po svojih proosnih nagnjenjih, je bil izbran, ker so Nemci verjeli, da bi lahko njegov oster antikomunizem in vojaške izkušnje uporabili za zadušitev oborožene vstaje v srbski regiji Šumadija.

Ker Nemci zaradi potrebe po pošiljanju vojakov na vzhodno fronto niso mogli pripeljati okrepitev, so se na upor odzvali z razglasitvijo, da bodo za vsakega ubitega nemškega vojaka usmrtili sto Srbov, za vsakega ranjenega nemškega vojaka pa petdeset. Do oktobra 1941 je ta politika povzročila smrt 25.000 Srbov. Nemci so ciljali tudi na Jude, ki so bili podvrženi prisilnemu delu, kazenskemu obdavčevanju in omejevalnim odlokom. Jude so registrirali tudi pri nemških oblasteh in jih prisilili, da nosijo identifikacijske trakove, medtem ko je bilo judovsko premoženje zaplenjeno. Jude, v manjši meri pa tudi Rome, so preganjali na rasni osnovi, čeprav večina ni bila takoj ubita. Po začetku protinemške vstaje je nemška propaganda začela povezovati Jude s komunizmom in protinemško ideologijo. Sledile so usmrtitve in aretacije srbskih Judov.

Ko so Nemci aprila 1941 zasedli jugovzhodno srbsko mesto Niš, so Romom prepovedali zapustiti svoje domove brez identifikacijskega rumenega traku z napisom Zigeuner (Cigan). Nemški vojaki so nato šli skozi romsko četrt in na silo obrili glave vsem Romom v Nišu pod pretvezo, da imajo uši.

Delovanje

Prvotno je bil Crveni krst namenjen kot tranzitno taborišče (), vendar se je septembra 1941 njegova funkcija preoblikovala v koncentracijsko taborišče. Taborišče je naslednji mesec uradno odprl nemški Gestapo na mestu nekdanje vojašnice v Nišu. Taborišče je dobilo ime po objektu Rdečega križa, ki je bil v bližini taborišča. Večina zapornikov je bila srbskih političnih zapornikov. Zaprti so bili tudi Judje iz Niša in drugih delov Srbije. Podobna usoda je doletela tudi romske moške, ženske in otroke. Med zaporniki so bile nosečnice. Eden od otrok, rojenih v taborišču, je bil bodoči filmski ustvarjalec Želimir Žilnik. Oba njegova starša sta bila partizana, ki sta bila aretirana zaradi svojih antifašističnih dejavnosti in kasneje ubita.

V prvem mesecu obstoja taborišča so v Crveni krst pripeljali med 200 in 300 domačih in tujih Judov, ki so živeli v Nišu. Kasneje jih je prišlo več iz mest v notranjosti Srbije. Zakoni, ki so jih Nemci sprejeli septembra, so zagotavljali, da bodo pridržani ločeno od drugih zapornikov. Nemci so v začetku novembra začeli usmrtiti odrasle moške zapornike. Zgodovinar Martin Winstone ocenjuje, da je bilo v tem času ustreljenih 1000 judovskih moških. Januarja je skupina partizanov napadla taborišče in osvobodila majhno število judovskih zapornikov. 12. februarja 1942 je 147 zapornikov poskušalo pobegniti. Pri tem je bilo ubitih 42, preostalih 105 pa se je uspešno izognilo ujetju. To je bil eden največjih množičnih pobegov iz katerega koli nacističnega taborišča. Nemci so se maščevali z usmrtitvijo preostalih zapornikov. V tem drugem krogu množičnih usmrtitev je bilo ubitih veliko število srbskih in judovskih zapornikov, njihova trupla pa so bila odvržena v množična grobišča, ki so jih Nemci prisilili kopati romske zapornike. V tem krogu usmrtitev so bili ubiti tudi romski zaporniki, v enem samem dnevu jih je bilo ustreljenih kar 100.

Spomladi 1942 so ženske in otroke, pridržane v Crvenem krstu, premestili v koncentracijsko taborišče Sajmište na obrobju Beograda, kjer so jih umorili s plinskimi kombiji. Crveni krst je deloval naslednji dve leti, preden so ga leta 1944 osvobodili partizani. Winstone ocenjuje, da je med njegovim delovanjem skozenj šlo približno 30.000 zapornikov. Drugi viri poročajo o številki do 35.000. Ocenjujejo, da je bilo ubitih 10.000 zapornikov.

Zapuščina Crveni krst je eno redkih nacističnih koncentracijskih taborišč v Evropi, katerega objekti so se ohranili v celoti in edino v nekdanji Jugoslaviji, ki se je pohvalilo s tem priznanjem. Po vojni so na Bubanju postavili spomenik žrtvam taborišča. Kraj, znan kot Spominski park Bubanj, je zdaj označen s tremi velikimi skulpturami pesti. Leta 1967 so na nekdanjem taborišču odprli spominski muzej. Postavitev sta pripravila kustosa zgodovinarja Ivana Gruden Miletinjević in Nebojša Ozimić. Leta 1979 je bilo taborišče razglašeno za kulturni spomenik izjemnega pomena in je prišlo pod zaščito Socialistične republike Srbije. Leta 1987 je bil v Jugoslaviji posnet film o dogodkih v taborišču z naslovom Lager Niš. Bil je edini film, ki se je kdaj koli predvajal v državi in ​​se je posebej vrtel okoli zapornikov v koncentracijskem taborišču. Leta 2012 je srbska vlada napovedala, da bo območje obnovljeno, da bi preprečili nadaljnje propadanje.

Galerija

Sklici

Viri

Zunanje povezave

Niš skozi stoletja (zgodovina Niša) (angleščina)

Kategorija:Nemška koncentracijska taborišča druge svetovne vojne Kategorija:Zgradbe in objekti v Nišu Kategorija:Ustanovitve leta 1941 Kategorija:Ukinitve leta 1944