Črni trikotnik (, , , , ) je obmejno območje med Nemčijo, Poljsko in Češko, ki je bilo dolgo znano po izjemno visoki ravni onesnaženosti, sam izraz pa se je začel uporabljati v osemdesetih letih 20. stoletja. Več desetletij so industrijski izpusti, zlasti žveplov dioksid, skupaj z onesnaženo vodo in kislim dežjem močno škodovali zdravju lokalnega prebivalstva in naravnemu okolju.

Po revolucijah leta 1989 v vzhodni Evropi so vse tri države sprejele ukrepe za zmanjšanje emisij. To je privedlo do znatnega izboljšanja stanja okolja.

Geografija Po obliki je »trikotnik« bolj podoben polmesecu. Gre za približno 60 kilometrov širok industrijski koridor, ki se razteza vzdolž obeh strani severne češke meje, od nemškega mesta Bad Brambach na zahodu do poljskega mesta Bystrzyca Kłodzka na vzhodu. Približno središče območja je državna tromeja pri Zittau. Politično »trikotnik« vključuje naslednja območja:

Dva nemška administrativna okraja, ki obdajata Dresden in Chemnitz, s površino približno 14.000 kvadratnih kilometrov in 3,36 milijona prebivalcev (podatki iz leta 2002) jugozahodni del poljskega Spodnješlezijskega vojvodstva, ki obsega 8.500 kvadratnih kilometrov in ima 1,3 milijona prebivalcev štiri okraji Češke (Kralovehraški, Karlovarski, Libereški in Usteški okraj), ki skupaj merijo 12.000 kvadratnih kilometrov in štejejo 1,59 milijona prebivalcev.

Poljski del ozemlja vključuje najjužnejši »rogelj« občine Bogatynia, kjer v velikem premogovniku Turów že od leta 1904 izkopavajo lignit.

Celotno območje obkrožajo gorske verige, ki vplivajo na lokalno podnebje tako, da zadržujejo zračne mase. To onemogoča prevetritev in močno stopnjuje koncentracijo ter škodljive učinke onesnaženega zraka.

Izkoriščanje Širše območje je zgodovinsko znano po svojih naravnih virih in nahajališčih mineralov,kar je omogočilo razvoj tradicionalnih industrij, kot so steklarska, keramična in tekstilna industrija. Pogorje Krušné hory, ki se raztezajo med med Saško in Češko, je bilo skozi stoletja prizorišče več »srebrnih mrzlic« (Berggeschrei), prvo že leta 1168. Od tega odkritja v kraju Christiansdorfu (del rudarskega območja Freiberg) je rudarjenje v tej regiji neprekinjeno potekalo vse do leta 1990. Med surovinami, ki so jih izkopavali skozi stoletja, so bile rude kovin srebra, kositra, cinka, kobalta, niklja, bakra in svinca. Do 20. stoletja so pridobivali tudi antracit in uran, ki sta bila gonilo gospodarskega razvoja Saške.

V 20. stoletju se je intenzivnost izkoriščanja rudnin močno povečala. Konec leta 1942, ko je bilo območje pod nemškim vojnim nadzorom, so v češkem mestu Most začeli proizvajati sintetično »nadomestno« gorivo iz rjavega premoga. Proizvodnja je potekala v obratu »Sudetenländische Treibstoffwerke AG (STW) Maltheuren«, kjer so izkoriščali prisilno delovno silo. Zaradi strateškega pomena proizvodnje goriva je bilo mesto med naftno kampanjo druge svetovne vojne večkrat bombardirano.

Po vojni, ko je območje prešlo pod sovjetsko nadvlado, je Moskva odredila obsežno industrializacijo Severnočeške kotline. Izgradnja kemičnih obratov, jeklarn in rafinerij je zahtevala ogromno energije, ki so jo pridobivali s sežiganjem nizkokakovostnega in poceni lignita iz lokalnih površinskih kopov. Uničujoč vpliv te industrijske širitve ponazarja leto 1964, ko je podjetje Mostecká uhelná začelo rušiti celotno srednjeveško staro jedro mesta Most, da bi naredili prostor za širjenje rudnikov lignita. Prebivalci so bili prisiljeni izbirati med selitvijo v novozgrajena stanovanjska naselja ali odhodom iz mesta.

Podoben razvoj je potekal po celotnem Črnem trikotniku. Velik del proizvedene energije so izvažali v Zahodno Evropo v zameno za trdo valuto. Češko mesto Jáchymov je bilo prizorišče »zloglasnega« rudnika urana, v sosednji Vzhodni Nemčiji pa se je nahajala največja koncentracija rudnikov urana v Evropi. Ti rudniki so pod okriljem podjetja SDAG Wismut in v skladu s »prevladujočim duhom sovjetskega gigantizma«, so služili oskrbi sovjetskega projekta atomske bombe.

Glavna posledica industrijske dejavnosti so bile ogromne emisije trdnih delcev, težkih kovin, žveplovega dioksida in dušikovih oksidov. Ti izpusti so povzročili kisli dež, ki je opustošil gozdove v bližnjem Jizerskem hribovju, hkrati pa so imeli dokazano negativen vpliv na zdravje ljudi in skrajšanje pričakovane življenjske dobe.

Okrevanje

Po padcu komunizma (1989) v Vzhodni Evropi so tri vpletene države junija 1991 podpisale skupno izjavo o sodelovanju pri sanaciji okoljskih težav v Črnem trikotniku. Pozneje so svoje delovanje uskladile z Evropsko komisijo, ki je prek programa Phare finančno podprla manjše projekte in pobude za spremljanje onesnaženosti. Ti ukrepi so prinesli znatno izboljšanje zdravja prebivalstva, obnovo gozdov in znatno znižanje ravni nevarnih snovi v okolju.

Leta 1991, po združitvi Nemčije,se je podjetje SDAG Wismut preoblikovalo v družbo Wismut GmbH v lasti Zvezne republike Nemčije. To podjetje je zdaj odgovorno za sanacijo in okoljsko čiščenje nekdanjih rudarskih in predelovalnih območij.

Regija kljub napredku ostaja pomembno industrijsko središče, ki se bori z resnimi okoljskimi izzivi. Premogovnik Turów, ki ga upravlja družba Polska Grupa Energetyczna, letno izkoplje približno 30 milijonov ton lignita. Površinski kop v obliki kotanje ima premer več kilometrov n doseže globino 200 metrov, s čimer je popolnoma spremenil prvotno naravno podobo Turoszowske kotline. Danes rudnik s svojimi obsežnimi odlagališči zavzema že več kot polovico celotnega površja kotline.

Dokumentarni film o Črnem trikotniku je leta 1991 prejel nagrado Golden Gate Award na mednarodnem filmskem festivalu v San Franciscu. Češki fotograf Josef Koudelka je o regiji leta 1994 izdal knjigo z naslovom Černý trojúhelník - Podkrušnohoří (Črni trikotnik: Vznožje Rudogorja).

Sklici

Kategorija:Onesnaževanje zraka Kategorija:Saška Kategorija:Geografija Poljske Kategorija:Okraji Češke Kategorija:Okolje Nemčije Kategorija:Okolje Poljske Kategorija:Okolje Češke Kategorija:Lužica