Grad Beckov (slovaško: Beckovský hrad/Beckov; madžarsko: Beckói vár) je grad v ruševinah nad nekdanjim mestom Beckov v okrožju Nové Mesto nad Váhom v Trenčinski regiji na zahodu Slovaške.

Grad je slovaški nacionalni kulturni spomenik, njegova sedanja podoba pa je rezultat prenov v zadnji četrtini dvajsetega stoletja in od leta 2002.

Ime Prvotna latinska različica imena je bila Blundix. Ime je izpeljano iz slovanske besede 'bludište' in odraža težko prehoden teren na tem območju.Martin Štefánik - Ján Lukačka et al. 2010, Lexikón stredovekých miest na Slovensku, Historický ústav SAV, Bratislava, 2010, p. 104, . http://forumhistoriae.sk/-/lexikon-stredovekych-miest-na-slovensku Besedo 'bludište' bi lahko poslovenili v 'blodišče' ali 'labirint'. Kasneje je grad prevzel ime sosednje vasi Beckov.

Zgodovina 250px|thumb|Pogled na grad z juga Velikomoravska (do 1388) Grad Beckov stoji na klifu v bližini reke VáhHavrila, M., 2008, Stop 7 Beckov – castle-rock hill: The Middle and Late Triassic carbonates of Hronicum. in Kohút, M., Plašienka, D., Putiš, M., Ivan, P., Méres, Š., Havrila, M., Uher, P., Michalík, J. 2008, Structure of the "core mountains" of western Slovakia (Malé Karpaty and Považský Inovec Mts.) In Slovtec 08: Proceedings and Excursion Guide. Bratislava, ŠGÚDŠ, p. 159 – 202 in je služil kot strateška velikomoravska trdnjava. Kamnit grad je bil zgrajen verjetno sredi 13. stoletja za zaščito meje Ogrskega kraljestva. Na prelomu iz 13. v 14. stoletje postal last Matije Čaka Trenčinskega in bil med njegovo vladavino dodatno utrjen. Po njegovi smrti leta 1321 so grad upravljali kastelani. Kralj Ludvik I. Ogrski je leta 1379 grad podaril Miklósu Bánffyju kot nagrado za njegove zasluge v bitkah na Balkanu in v Italiji.

1388–1437 Leta 1388 je ogrski kralj Sigismund grad podaril Stiborju iz Stiboriča iz klana Ostoja, gospodu poljskega rodu. Stibor je bil eden najvplivnejših kraljevih svetovalcev in je upravljal pomemben del severne Ogrske, se pravi sedanje Slovaške. Od 31 gradov, ki so bili v Stiborjevi lasti, je za svoj dom izbral prav Beckov in mu posvetil posebno skrb. Grad je prezidal v družinski sedež v gotskem slogu. Umetniki iz Benetk, Poljske, Nemčije in Češke so delali na tem, da bi Beckov postal izjemen. Stibor je zgradil tudi kapelo z razkošnim kiparskim okrasjem in poslikavami, vključno s skulpturo Črne Madone, ki je v tistem času veljala za eno najlepših v Evropi. Na vhodu v kapelo je bil družinski grb, izklesan iz kamna.

Stibor je utrdil tudi mesto pod gradom in povezal mestno in grajsko obzidje. Po Stiborjevi smrti leta 1414 je grad podedoval njegov sin, Stibor Stiborič Beckovski. Ker Stibor Stiborič ni imel sina, je posest zapustil svoji hčerki Katarini, vendar je kraljevi svet odločil, da Katarina ne bo prejela gradu, ampak le običajno četrtino očetovega premoženja, izplačano v gotovini. Grad je kralj Sigismund leta 1437, dan pred svojo smrtjo, podaril Pálu Bánffyju, verjetno pod pogojem, da se poroči s Katarino, kar se je tudi izpolnilo.

1437–1729 Po bitki pri Mohaču leta 1526, v kateri je Osmansko cesarstvo premagalo Ogrsko, je družina Bánffy grad obnovila v renesančno trdnjavo in plemiški sedež. Eden od Bánffyjev, János Bánffy, je bil leta 1595 ubit v boju proti Turkom. Grad se je leta 1599 uspešno obranil pred tatarskim obleganjem. Družina Bánffy je imela grad v lasti do leta 1646, ko je umrl Krištof Bánffy, zadnji član družine Bánffy.

Po smrti Krištofa Bánffyja so grad Beckov postopoma spremenili v zapor in vojašnico. Leta 1729 je požar uničil notranjost in strehe gradu ter ga spremenil v ruševine.

20. stoletje Grad je bil leta 1970 razglašen za narodni kulturni spomenik. Njegova sedanja podoba je rezultat prenove v zadnji četrtini 20. stoletja.

Opis thumb|250px|Pogled na grad iz vasi

V 16. stoletju je imel glavni vhod v grad dvižni most in jarek, ki ju je varovalo več barbakanov. Dvižni most je kasneje nadomestil lesen most. Za glavnim vhodom je bil v 14. stoletju zgrajen stražni stolp, ki je varoval prehod v preddverje. V tej stavbi je danes blagajna gradu. Na obzidje stražnega stolpa je prislonjeno obzidje iz 14. stoletja, zgrajeno v času, ko je bil grad v rokah Stiborja iz Stiboriča. Zaradi visokega kamnitega obzidja in strme pečine, na katerih je grad zgrajen, je bil Beckov eden redkih gradov, ki so vzdržali napade tatarskih in turških čet.

Za prvim dvoriščem je spodnje dvorišče gradu, ki je s prvim povezano z gotskimi vhodnimi vrati s koničastim lokom. Na spodnjem dvorišču so imeli v srednjem veku svoje hiše obrtniki in služabniki. Pred morebitnimi napadalci jih je varovalo obzidje iz 14. stoletja, ki se razteza vzdolž celotne vzhodne strani gradu. Na spodnjem dvorišču so bile tudi kuhinja, peč za kruh, kovačnica, hlevi in skladišče za krmo in slamo. Danes je na tem dvorišču amfiteater z odrom in prostori za nastopajoče, muzejska razstava, sanitarije za obiskovalce in trgovina s spominki. Na skrajni severni strani gradu je bil znotraj obzidja tudi vodnjak, ki je bil za prebivalce gradu življenjskega pomena. Pomembno vlogo v obrambi gradu je imel Veliki topovski bastion nad spodnjim dvoriščem. Ogromno polkrožno obzidje stolpa je pritrjeno na grajsko skalo in sega do zgornjega gradu. V zgornjem grad na vrhu skale je bila rezidenca grajskega gospoda, bivalni prostori in sprejemnica. Notranje stene reprezentančnih prostorov so bile pobarvane zeleno, ki je bila plemenita barva, in bogato poslikane. Servisni prostori in gospodarska poslopja so bili pobeljeni z apnom, obrambni deli pa so bili opečno rožnate barve. Zgornji grad je tvoril ločeno obrambno enoto in bil od spodnjega dvorišča ločen z vrati z dvižnim mostom. Več terasastih prostorov in utrdb na južni strani zgornjega gradu je tvorilo obrambni labirint.

Za vhodom v zgornji grad stoji renesančna Zahodna palača. Med Bánffyjevo prenovo gradu je ta del služil kot zimski vrt, danes pa je v njem grajska kavarna. Na severu se zahodni obrambni bastion združi z Zahodno palačo. Samozadostnost zgornjega gradu sta zagotavljala servisna stavba in vodni rezervoar na robu osrednjega dvorišča na samem vrhu grajske skale. Najrazkošnejša stavba zgornjega gradu je bila palača Križni vhod, zgrajena v Stiborjevem obdobju. Od servisne stavbe in palače Križni vhod so ostale le ruševine. Na osrednjem dvorišču je bila tudi Severna palača. Ta stavba je bila zgrajena med prezidavo v gotski grad in ni dominirala le nad osrednjim dvoriščem, temveč nad celotnim gradom. Trinadstropna palača je zgrajena na najbolj nedostopnem delu grajske skale. V njej je bila glavna sprejemna dvorana, imenovana Viteška dvorana. Osvetljevala so jo gotska okna z naoljenimi pergamenti ali tkaninami namesto stekla in lesena polkna. V času Sigismunda in Stiborja so bila okna tudi steklena, kar je bilo dolgo časa cerkven privilegij.

Pravi arhitekturni biser gradu je bila kapela, zgrajena v Stiborjevem obdobju in povezana z bivalnimi prostori Severnega dvora. Portal kapele je krasil kamnit timpan z grbom Stiborjev, ki je zdaj v muzeju Beckova na spodnjem dvorišču gradu. Od prvotnih poslikanih okraskov je ostalo le nekaj ostankov. Gotski kip Madone, znan kot Beckovska Madona, se nahaja v Koryčanih na Moravskem.

Judovsko pokopališče Ob cesti, ki vodi do gradu, je staro judovsko pokopališče z več kot 100 nagrobniki. Najstarejši grobovi so iz obdobja od leta 1739 do 1749. Prvi Judje so v Beckov prišli konec 17. stoletja iz Uherskega Broda. Leta 1734 so od grofa Jana Esterhazija pridobili zemljišče za pokopališče. Cesta deli pokopališče na starejši in novejši del. Slednji je zahodno od ceste, neposredno ob vhodu v grad. Večina nagrobnikov je iz prve polovice 19. stoletja. Napisi v hebrejščini so pogostejši kot napisi v nemščini. Od leta 1991 je to pokopališče na seznamu slovaških kulturnih spomenikov.

Galerija Fotografije gradu

Umetniška dela

Sklici

Kategorija:Gradovi na Slovaškem Kategorija:Leto 1180