Dedinje () je mestna soseska v Beogradu, glavnem mestu Srbije. Je v beograjski občini Savski Venac. Dedinje na splošno velja za najbogatejši del Beograda in je kraj številnih vil in dvorcev v lasti članov mestne plutokracije, pa tudi številnih diplomatskih rezidenc.
Lega Dedinje soa na vzhodnih pobočjih Topčiderskega brda, 7–8 kilometrov južno od središča Beograda, s katerim ga povezuje ulica Kneza Miloša. Meji na soseske Senjak (zahod), Prokop in Mostar (sever), Stadion in Diplomatska Kolonija (pravzaprav podsoseska Dedinja; vzhod), Banjica, Lisičji Potok in Topčider (jug). Z drugimi deli Beograda je dobro povezano z več bulvarji (kneza Aleksandra Karađorđevića, Vojvode Putnika) in širokimi ulicami (Teodora Drajzera, Neznanog junaka itd.). Glavna ulica v sami soseski je Užička ulica.
Hriboviti del, na katerem je zgrajen kraljevi kompleks Dedinje, se imenuje Vezirovo brdo (Vezirjev hrib).
Zgodovina V osmanskem obdobju je bil hrib zbirališče dervišev. V turškem popisu iz leta 1560 je bila tam ena od beograjskih tekij, ki so jo upravljali derviši, ki so se zaobljubili revščini. Preden je bilo območje urbanizirano, je bilo znano po vinogradih, sadovnjakih (v lasti dervišev) in kmetijah. Območje je bilo omenjeno pod imeni Dedija, Mala Dedija, Dedina, Dedino brdo (dobesedno starčev hrib; srbsko deda pomeni starec, starešina, dedek). Izvor imena je lahko dejstvo, da so se nadrejeni dervišev imenovali dedo (starejši). Ime se je razširilo in sprejelo, tako da je avstrijska vojska leta 1789, ko se je taborila na Dedinju, v svojih kartah iz 18. stoletja sosesko poimenovala Dedinberg.
Kralj Aleksandar Obrenović in kraljica Draga sta v začetku 20. stoletja na vrhu hriba zgradila posestvo. Kraj so izbrali zaradi njegove naravne razgledne točke: od tam se je lepo videl gozd v Košutnjaku, dolina Rakovice, Kneževac in modra Avala, celoten Beograd, Zemun in temno modro vznožje Fruške gore. Naselje se je začelo širiti po prvi svetovni vojni, intenzivneje z gradnjo rezidenc kraljeve družine Karadžordževič, med letoma 1924 in 1936. Večina prebivalcev je bila iz najbogatejših beograjskih družin industrialcev, bankirjev, trgovcev in politikov, ki so sprva gradili poletne hiše, kasneje pa razkošne vile. Kar danes velja za najbolj znane dele Dedinja, kot sta Tolstojeva ali Užička ulica, prvotno ni bilo del naselja, saj se je pojavilo bolj proti jugu.
Ocenjuje se, da je bilo do leta 1936 tam 8000 objektov, vključno z barakami, hišami, dvorci in vilami. Med nekraljevimi prebivalci je bila novinarska družina Ribnikar, ki je ustanovila dnevnik Politika in založnika Geca Kon (danes Tolstojeva ulica 33). Ker so bile na obrobju mesta številne vojaške barake, namenjene obrambi mesta, se je mesto kasneje razširilo še več deset kilometrov dlje.
V zeleni soseski je bilo zgrajenih veliko lepih dvorcev, toda leta 1945, ko so komunisti prevzeli oblast, so skoraj vse nekdanje prebivalce razglasili za državne sovražnike in jih izgnali iz njihovih hiš, zato se je vanjo vselila nova komunistična politična in vojaška elita, med prvimi Josip Broz Tito, sledili pa so mu Aleksandar Ranković, Milovan Đilas, Edvard Kardelj in Moša Pijade in drugi. Podoben proces se je nadaljeval po padcu komunizma v 1990-ih, ko so se v sosesko preselili novopečeni politiki (kot je Slobodan Milošević), sumljivi poslovneži (kot sta družina Karić ali Željko Mitrović) in kriminalci (kot je Željko Ražnatović-Arkan) ter začeli širiti svoje vile in postavljati visoke betonske zidove. Večina takšne gradnje je bila nezakonita in je pogosto posegala v posest družin z Dedinja, ki so tam živele generacije pred prihodom bogatašev/kriminalnega razreda.
Milošević je še posebej razširil svoj kompleks. Po nakupu vile na Tolstojevi 33 je razširil še na hiši št. 31 in 34 v isti ulici ter še eno stavbo na Užiški ulici, pri čemer je nepremičnina mejila na rezidenco na Užiški ulici 15, ki je bila Titova uradna rezidenca. Vilo na Tolstojevi 33 je kupil za samo 2000 DM (1000 EUR), dvorec v Užiški ulici pa za 9000 DM (4500 EUR), obnovo in prilagoditev vseh objektov pa je plačala država. Ker je Miloševićeva žena Mirjana Marković vodila stranko Jugoslovanska levica, skrajšano JUL, se je Dedinje takrat v šali imenovalo Julino Brdo, čeprav je pravo Julino Brdo oddaljena, ločena soseska Beograda.
Leta 2019 je Branislav Mitrović, arhitekt in član Srbske akademije znanosti in umetnosti, dejal, da so »karikaturna arhitektura, nesposobne kompilacije in stilske nesmisle« nekoč ugledno stanovanjsko sosesko Dedinje, pa tudi Senjak in Neimar, spremenile v kaos. Izpostavljen je bil tudi ironični preobrat - nekoč naselje beraških menihov, ki so se zaobljubili revščini, se je Dedinje spremenilo v sosesko pohlepnih in bogatih. Njegov kolega Branislav Stojkov je leta 2022 komentiral, da lahko vlagatelji od leta 2010 naprej gradijo, kar hočejo, kjer koli hočejo, če imajo politično podporo. Navedel je primer ogromnega »gradu«, ki ga je zgradil medijski magnat Željko Mitrović v osrčju najbolj uglednega dela Dedinja, Užičke ulice: »finančno močan, močno podprt s strani politikov in kulturno deformiran vlagatelj gradi dvorec skrajno neokusne kičaste arhitekture z vrsto urbanističnih prevar«.
Mitrovićeva parcela je del predhodno zaščitene prostorske enote Senjak-Topčidersko Brdo-Dedinje. To pomeni, da jo je treba obravnavati kot zaščiteno, dokler zaščita ni potrjena ali zavrnjena in mnenje mestnega zavoda za varstvo kulturnih spomenikov glede projekta je obvezno, vendar zavod o gradnji ni bil nikoli obveščen. Mesto je dovolilo gradnjo skupno 2.047 m2, nad in pod zemljo, vendar ima objekt skupno 6000 m2, od tega 2047 m2 nad tlemi. Masivno strukturo Mitrović, ki se imenuje Žeks, imenuje Tempelj svetega Žeksa.
V soseski so tudi številna veleposlaništva, diplomatske rezidence in nekatere najdražje restavracije in klubi v Beogradu. Leta 2013 je bilo objavljeno, da bo vila »Crnogorka« v Užiški ulici vrnjena jugoslovanski princesi Elizabeti. Vilo je leta 1940 kupila njena mati, princesa Olga, leta 1947 pa jo je zasegla država. Trenutno je v lasti srbske vlade in se uporablja kot uradna rezidenca črnogorske veleposlanice. Potem ko je bila vrnjena princesi Elizabeti in njenemu bratu, princu Aleksandru, sta celotno parcelo takoj prodala britanskemu investicijskemu skladu, ki ga v Srbiji zastopa podjetje Princes Park. Načrti, objavljeni v letih 2018 in 2023, vključujejo rušenje »Crnogorke« in gradnjo 12 razkošnih manjših vil na 1,4 ha veliki parceli, ki jo omejujejo ulice Užička, Krajiška in Kačanička.
Uprava Od junija 1945 do decembra 1946 je bilo Dedinje eno od petih upravnih sosesk v beograjskem okrožju VII.
Dedinje je pripadalo občini Topčidersko Brdo, ki se je leta 1957 združila z občino Zapadni Vračar in tako ustvarila občino Savski Venac. Dedinje (krajevni skupnosti Dedinje in 4. Juli) je imelo leta 2002 8704 prebivalcev in leta 2011 8440 prebivalcev.
Pomembne lokacije
Rezidence in diplomatska predstavništva Kraljevski kompleks Dedinje - lokacija Kraljevskega in Belega dvora, nekdanjih kraljevih rezidenc. Uradne predsedniške rezidence na Konavljanski 2 in Tolstojevi 2a Uradna rezidenca predsednika vlade na Bulevaru Kneza Aleksandra 75 Uradne rezidence veleposlanikov Združenih držav Amerike in Združenega kraljestva Veleposlaništva Združenih držav Amerike, Kitajske, Koreje, Indonezije, Pakistana, Združenih arabskih emiratov, Izraela, Palestine, Sirije, Libanona in Cipra.
Kultura in znanost Muzej Jugoslavije Hiša cvetja, mavzolej pokojnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita. Javak - Javni akvarij in tropikarij na ulici Milenka Vesnića. Adaptacija objekta se je začela leta 2014 in je bil odprt aprila 2016 na lokaciji nekdanje športne dvorane. Vsebuje akvarije in terarije z poustvarjenimi biotopi z vsega sveta: zmernih in tropskih voda, gozdov, deževnih gozdov, puščav in hladnih morij. Del razstave je usklajen z učnim načrtom osnovnih šol, tako da lahko Javak služi kot lokacija za praktično delo študentov, tako šole kot veterinarske fakultete. Obstaja en velik akvarij, dolg 600 m, ki vsebuje 2500 l vode. Manjši akvariji so različnih oblik - piramidalni, valjasti, dodekaederski. Javak vsebuje 300 različnih vrst. Jadranski akvarij vsebuje rake, rake, hobotnice, murene, morske anemone, morske ježke in morske zvezde. Tropski in koralni akvariji vsebujejo favno s Havajskih otokov, Rdečega morja, jezera Malavi, jezera Tanganjika, Tihega in Indijskega oceana. Akvarij za lokalno favno vključuje vrste iz rek Save in Donave ter iz Savskega jezera. V sladkovodnih akvarijih živijo piranje, oskarji, diskusi in prave koščenojezičnice. Med drugimi morskimi organizmi so klovnske ribice, progasti mavrični som, navadni krap, zlata ribica, skalarka in spužve. V kotu plazilcev v terarijih so med drugimi ameriški rdeči gož, tarantele, škorpijoni, gekoni, kameleoni, agame, legvani, Gerrhosaurus in rdečevratka. Poleg tega v kompleksu živi več potepuških psov in mačk. V kinu predvajajo izobraževalne filme. Zeleno območje okoli stavbe krasijo bonsaj drevesa kot jedro načrtovanega umetnega ribnika na prostem za ribe koi, ki jih zdaj gojijo v notranjosti. Edini javni akvarij v Beogradu je do aprila 2020 gostil približno 3000 posameznih živali, vključno z 10 kg velikim orjaškim guramijem. Od odprtja je akvarij obiskalo več kot 25.000 učencev in študentov v okviru organiziranih izobraževalnih ogledov. Objekt sodeluje s fakultetama za biologijo in veterinarsko medicino Univerze v Beogradu ter Inštitutom za varstvo narave, vključno s sodelovanjem pri izdajanju znanstvenih knjig. Akvarij je ponovno prišel v novice leta 2020 med izbruhom koronavirusa, ko je zaradi ukrepov za boj proti pandemiji izgubil obiskovalce in prihodke, saj so stroški specifičnega vzdrževanja in hranjenja številnih eksotičnih vrst ostali visoki. Vila Šterić, na ulici Generala Šturma 4. Zgrajena leta 1933 po načrtih arhitekta Milana Zlokovića za Dragoljuba Šterića, letalskega konstruktorja in lastnika podjetja Zmaj Aircraft. Kot reprezentativen primerek medvojnega, poznomodernističnega sloga, kjer se namen in oblika prepletata v okolici, je bila opisana kot ena najbolj simboličnih struktur srbske medvojne arhitekture. Izvirna maketa vile se hrani v beograjskem Muzeju znanosti in tehnologije, leta 2011 pa je bila razstavljena na dunajski razstavi z naslovom Arhitektura Beograda. Leta 2019 je bila razglašena za kulturni spomenik. Kljub zaščiti se je leta 2022 začela celovita prenova in sprememba zunanjosti in notranjosti brez ustreznih dovoljenj. Čeprav so se odzvali Zavod za varstvo kulturnih spomenikov in nekatere inšpekcije ter od investitorja zahtevali, da vili povrne prvotni videz, je mesto zavrnilo posredovanje. Umetniška palača "Madlena", zaklad Madlene Zepter, je bila odprta 19. septembra 2022. Razstavna galerija, ki vključuje stalno razstavo pohištva in starin, komorno glasbeno in gledališko sceno ter kinodvorano.
Vojska Štab srbskega generalštaba. Štab Garde srbskih oboroženih sil. Vojaška akademija. Obsežen tajni vojaški kompleks Karaš, zgrajen med letoma 1965 in 1980, s številnimi barakami in kilometri podzemnih rovov. V javnost je pritegnil pozornost po nerešenih umorih dveh vojakov na dolžnosti leta 2004.
Zdravje Bolnišnični kompleks, ki vključuje Železniško bolnišnico in eno glavnih beograjskih bolnišnic, Univerzitetni bolnišnični center Dr. Dragiša Mišović, katere neonatalni oddelek je bil leta 1999 zloglasno bombardiran s strani Nata, kljub temu da so se porodi še dogajali. Kardiokirurgijska bolnišnica Dedinje
Parki Hyde Park, ki zaseda severni, trikotni del soseske, poimenovan po Hyde Parku v Londonu. Park Humska, na vogalu Humske in Bulevara Kneza Aleksandra Karađorđevića, z 2,4 hektarji. Mini park pri otroški bolnišnici Dragiša Mišović, ki pokriva 81,18 arov. Park Ljutica Bogdan, mini park ob istoimenski ulici, nasproti bolnice Dragiše Mišovića. Zajema 46,45 arov Rosalie Morton Park, v bližini UKC Dr Dragiša Mišović.