Fosforitna vojna () je ime za okoljevarstveno kampanjo v Estonski Sovjetski socialistični republiki od koncu osemdesetih let 20. stoletja. Kampanija je bila uperjena proti odprtju velikih rudnikov fosforita v regiji Virumaa. Gibanje, ki je doseglo vrhunec leta 1987, je bilo uspešno pri doseganju svojih neposrednih ciljev, obenem pa je okrepilo nacionalno gibanje, ki je leta 1991 privedlo do ponovne vzpostavitve estonske neodvisnosti. V Estoniji dogajanje razumejo kot ključni sprožilec, ki je povzročil destabilizacijo in končni razpad sovjetske oblasti v Estoniji.
Kampanja se je osredotočala na dve glavni vprašanji. Najpogostejša tema javnih razprav je bila obsežna degradacija okolja, ki bi jo povzročili novi rudniki. Drugo, bolj prikrito vprašanje je bil strah, da bi potreba po delovni sili v novih rudnikih sprožila val migracij, ki bi v Estonijo pripeljal desettisoče delavcev iz drugih delov Sovjetske zveze. Po mnenju Estoncev bi to močno poslabšalo že tako krhko demografsko ravnovesje (delež Estoncev v Estoniji se je zmanjšal s približno 97% neposredno po drugi svetovni vojni na 61,5% leta 1989).
Ozadje in zgodnji razvoj Zaloge fosforita (peščenjak Obolus na meji med zgornjim kambrijem in spodnjim ordovicijem) se nahajajo na več mestih v severni Estoniji. Nahajališče Rakvere, ki leži večinoma v okrožju Lääne-Viru, je največje nahajališče fosforita v Evropi. Izkopavanje fosforita v Estoniji se je začelo leta 1924 v bližini Maarduja, leta 1940 pa so odprli še večji rudnik. Ta je skupaj s tovarno za proizvodnjo nizkokakovostnih fosfornih gnojil deloval do konca leta 1991, kar je na tem območju povzročilo številne okoljske težave. Danes v Estoniji fosforita ne pridobivajo več, saj izkop ni ekonomsko upravičen.
V začetku sedemdesetih let 20. stoletja se je sovjetska vlada v Moskvi začela zanimati za izkoriščanje fosforita v okrožju Lääne-Viru. Prvotni načrti so predvidevali rudarjenje na območju Toolse (severno od Rakvereja), vendar so jih v začetku osemdesetih let opustili v prid nahajališču Rakvere. Čeprav projekti niso bili javno razkriti, so jim estonski znanstveniki in okoljevarstveniki, ki so bili vključeni v odločanje, močno nasprotovali. Načrtom so nasprotovali tudi člani Estonske akademije znanosti, kot je Endel Lippmaa, ki so bili z seznanjeni z načrti.
Glavni dogodki Vprašanje fosforita je postalo širši javnosti znano 25. februarja 1987, kar se šteje za simbolični začetek fosforitne vojne. Na ta dan so bili na estonski televiziji razkriti načrti Moskve za širitev rudarjenja fosforita v severni Estoniji. Čeprav je Komunistična partija Estonije javno zatrjevala, da imajo Estonci glavno besedo pri odločanju, se je izkazalo, da je sovjetska oblas načrte že dokončno oblikovala.
Zaradi načrtov o novih rudnikih so izbruhnili številni protesti, ljudje pa so množično podpisovali peticije proti njihovi gradnji. Vprašanje je doseglo vrhunec spomladi 1987 v javni razpravi, kakršne v državi dotlej še ni bilo. Aprila so študenti Univerze v Tartuju na zborovanju v glavni univerzitetni dvorani soglasno obsodili ravnanje vodstva Estonske SSR. Na tradicionalnih proslavah ob prazniku dela 1. maju so študenti nosili transparente proti rudarjenju fosforita in bili oblečeni v rumene majice z napisom »Fosforit – ne, hvala«, ki so postale izjemno priljubljene.
8. maja je bila v časopisu Sirp ja Vasar (Srp in kladivo) objavljena karikatura Priita Pärna z naslovom Samo drek (), ki je prikazovala kmeta, ki na polju razmetava gnoj v obliki Estonije. Karikatura je sprožila številne razprave in velja za verjetno najbolj znano karikaturo, ki je bila kdaj koli objavljena v Estoniji. Zaradi tovrstnih protestov in vsesplošnega nasprotovanja rudnikom so sovjetske oblasti 18. septembra 1987 dokončno opustile načrte za rudarjenje. Natančen konec fosforitne vojne je težko določiti, vendar se je gibanje v letu 1988 večinoma umirilo.
Posledice Z vidika estonskega osamosvojitvenega gibanja so bile nenamerne posledice kampanje prav tako pomembne kot njen neposredni uspeh. Fosforitna vojna je spodbudila estonske množice, ljudem vlila vero v moč kolektivnega delovanja in ključno prispevala k temu, da so državljani izgubili strah pred režimom. V širšem smislu je gibanje delovalo kot katalizator, ki je zamajal stabilnost sovjetske oblasti v Estoniji.
Sklici
Kategorija:Leto 1987 Kategorija:Okolje Estonije