Park Tašmajdan (), pogovorno Tašmajdan () ali preprosto Taš (), je javni park in okoliška mestna soseska Beograda, glavnega mesta Srbije. Je v beograjski občini Palilula.
V letih 2010–2011 je celoten park doživel največjo rekonstrukcijo od svoje ustanovitve leta 1954. Novembra 2021 je bil park razglašen za kulturni spomenik in postavljen pod zaščito. S pripadajočimi fakultetnimi stavbami tvori zaščiteno prostorsko kulturno-zgodovinsko enoto Tašmajdan in univerzitetni center.
Lega
Tašmajdan se začne 600 m jugovzhodno od Terazij, imenovanega središča Beograda, in pokriva skrajni jugozahodni kot občine Palilula, ki meji na občini Vračar na jugu in Stari Grad na zahodu. V ožjem smislu Tašmajdan zavzema območje, ki ga omejujejo ulice Takovska na severozahodu, Ilije Garašanina na severovzhodu, Beogradska na jugovzhodu in Bulevar kralja Aleksandra. Večino območja (osrednja, vzhodna, zahodna) zaseda sam park, medtem ko sta severni in skrajni zahodni del urbanizirana. V širšem smislu zavzema dodatno območje na severu (med ulicama Ilije Garašanina in 27. marta) in vzhodu (med Beogradsko in Karnedžijevo ulico). Slednja je znana tudi kot Mali Tašmajdan. Tašmajdan na severovzhodu meji na soseske Palilula, na vzhodu, jugu in zahodu pa se razteza v soseske Vukov spomenik, Krunski venac in Trg Nikole Pašića.
Uprava Soseska Tašmajdan tvori lokalno skupnost (mesna zajednica), podobčinsko upravno enoto znotraj Palilule. Leta 1981 je imela 4887 prebivalcev, leta 1991 4373, leta 2002 4018, leta 2011 pa 3073.
Zgodovina
Antika Pred skoraj dvema tisočletjema so Rimljani iz kamnoloma na tem območju pridobivali kamen za gradnjo beograjskega predhodnika Singidunuma in za številne ohranjene sarkofage iz tistega obdobja. Zabeleženo je, da so Rimljani ta kamen uporabili za gradnjo mestnega akvadukta leta 69 n. št. Kastrum Singidunum je imel visoke zidove, zgrajene iz belega tašmajdanskega apnenca. Po naselitvi Slovanov na tem območju so zaradi belega kamna trdnjave mesto poimenovali Beligrad ali 'belo mesto'.
Kamnolom je ostal v pogonu tudi v osmanskem obdobju, po čemer je celotna lokacija dobila ime (turško taş, kamen in maydan, rudnik), čeprav ga je Ilija Milosavljević Kolarac uporabljal tudi za pridobivanje solitra, ki se je uporabljal za proizvodnjo smodnika. Zaradi bližine mesta so bile praktično vse kamnite stavbe in zidovi v Beogradu iz osmanskega obdobja zgrajeni iz kamna, pridobljenega tukaj.
Mali Vračar Nekateri zgodovinarji menijo, da je to dejansko mesto, kjer so bili 29. aprila 1595 na grmadi sežgani posmrtni ostanki svetega Save, ki jih je na grmadi sežgal osmanski veliki vezir Sinan paša (območje je znano kot Mali Vračar), in ne sam hrib Vračar ali Crveni Krst, drugo alternativno mesto. Mali Vračar () je zasedal območje ob Carigradski cesti, začenši od sodobnega križišča Takovske ulice in Bulevara Kralja Aleksandra. Sinan paša je posmrtne ostanke iz samostana Mileševa prepeljal v zlati skrinjici in kasneje pepel raztresel po Tašmajdanu.
Ko je bil leta 1927 v Beogradu mednarodni kongres bizantinologov, so se nekateri zbrali z Markom Kuzmanovićem, protopapežem cerkve sv. Marka. Kot je zapisal Kuzmanović, so na podlagi prejšnjih raziskav vsi naredili 60–70 korakov od cerkvenega oltarja proti vzhodu in končali na majhnem nasipu, imenovanem Čupina Humka, od koder sta bili vidni tako Sava kot Donava. Nato so mu povedali, da je to točno mesto, kjer so bili sežgani posmrtni ostanki sv. Save. Na tem mestu je danes restavracija Poslednja Šansa. Zgodovinarji, ki trdijo, da je Tašmajdan prava lokacija, vključujejo Jovana Rajića in Sretena Popovića.
Med obleganjem Beograda leta 1717 so se deli bitke odvijali na Tašmajdanu. Avstrijska vojska pod poveljstvom Evgena Savojskega je premagala Osmane pod poveljstvom Hadži Halila paše. Osmani so utrpeli velike izgube in so morali Beograd predati Avstrijcem, ki so ga obdržali pod svojo oblastjo leta 1739. Sam kraj Čupina [H]umka je bil poimenovan po kapitanu Miliji Lešjaninu Čupi. V bojih leta 1717 je pridobil na veljavi, a je bil leta 1725 usmrčen na mestu, kjer je bila kasneje postavljena Čupina humka.
19. stoletje
Med prvo srbsko vstajo in poznejšim obleganjem Beograda jeseni 1806 je vodja vstaje Karadžordže postavil tabor na Tašmajdanu in od tam vodil osvoboditev Beograda. To je storil, saj je bilo od te lokacije do Stambolskih vrat Beograjske trdnjave odprto polje. Eden od junakov upora, Vasa Čarapić, je bil ranjen pri Stambolskih vratih in umrl v Karadžordževem šotoru na Tašmajdanu.
Gomila Čupina humka je bila uporabljena za javno branje odlokov in zakonov. Tu je bil 30. novembra 1830 javno objavljen sultanov hatišerif (odlok), ki je razglasil avtonomijo (de facto notranjo neodvisnost) Srbije in podelil dedne vladarske pravice rodbini Obrenović.
Vladajoči knez Miloš Obrenović je leta 1828 odredil premestitev pokopališča na Tašmajdan, leta 1832 pa je, ko se je odločil zgraditi trgovsko območje ob reki Savi, preselil tudi prebivalce soseske Savamala. Na pokopališču je bila leta 1837 zgrajena šola za 35 učencev, ki je bila takrat šele druga osnovna šola v Beogradu. Med incidentom pri Čukurjevem vodnjaku junija 1862 in poznejšim bombardiranjem mesta s strani Osmanov iz trdnjave se je v tašmajdanskih jamah zateklo na tisoče žensk in otrok.
Zaradi bližine pokopališča na Tašmajdanu je bilo veliko trgovin s pogrebno opremo in kamnoseških obrtnikov. Majhne trgovine so se sčasoma razvile v večje objekte, ki so večinoma prodajali staro in poceni blago za revnejše meščane. Te trgovine z rabljenim blagom, ki so bile večinoma v lasti judovskih trgovcev, so bile predhodnica sodobnih bolšjih trgov, ki so se raztezali vzdolž ulice do lokacije sodobne Pravne fakultete.
Vzhodni del Tašmajdana je bil lokacija enega prvih konjeniških dirkališč v Beogradu. Prve sodobne konjske dirke v Beogradu, ki so temeljile na tistih v zahodni Evropi, je leta 1842 organiziral nekdanji britanski generalni konzul George Lloyd Hodges. V času vladavine kneza Mihaila Obrenovića so konjske dirke od leta 1862 postale vsakoletni dogodek, pri čemer je bil sam knez eden od udeležencev in ustvarjalec pravil. Organiziral je tri letne dirke: za častnike, za javne konjenike in za »vse druge, ki so želeli sodelovati«. Toda mesto desetletja ni imelo rednega konjeniškega dirkališča. Prvotno so bile dirke organizirane na takrat še obrobju Beograda: od leta 1863 na vzhodnem Tašmajdanu (danes soseska Vukov spomenik, blizu Pravne fakultete Univerze v Beogradu in območja hotela Metropol Palace Beograd), od devetdesetih let 19. stoletja pa na Marinkovi Bari.
20. stoletje Na konjskem dirkališču je bila leta 1915, pred nemško-avstrijskim napadom, nogometna tekma med topničarji zavezniških držav (Rusije, Velike Britanije in Francije) in srbsko ekipo, sestavljeno iz igralcev ekip BSK, Velika Srbija in Soko. BSK je imel v bližini svoje igrišče, na mestu sodobne Univerzitetne knjižnice v Beogradu. V medvojnem obdobju je kralj Aleksander I. Karadžordževič imel idejo o gradnji katoliške cerkve na ulici Ilije Garašanina, poleg Prve ženske realke. Nameraval jo je zgraditi nad nekdanjim kamnolomom, kjer je sodobni stadion, kot stavbo, »monumentalno kot vatikanska bazilika sv. Petra in lepo kot bazilika Sagrada Família v Barceloni«. Projekt ni bil nikoli uresničen.
Prvi generalni urbanistični načrt Beograda, sprejet leta 1923 in potrjen leta 1924, je predvideval gradnjo mestne občinske hiše na križišču bulvarja in Takovske ulice, vendar je bila namesto tega zgrajena Glavna poštna palača. Pošta naj bi bila zgrajena na sosednji parceli, vendar se je izkazalo, da gre za cerkveno zemljišče. Zato je bila pošta zgrajena na sosednji parceli, vendar v celoti po načrtu, medtem ko je bila cerkev sv. Marka kasneje zgrajena na cerkveni parceli, predvideni za pošto. Načrt je vključeval tudi stavbo Ministrstva za zunanje zadeve na Tašmajdanu, vendar tudi ta ni bila zgrajena.
Med drugo svetovno vojno je bilo na Tašmajdanu teniško igrišče. Ker se je takrat košarka igrala na peščeni podlagi, so domačini začeli igrati tudi košarko. V letih 1942–44 se je oblikovala skupina štirih igralcev: Bora Stanković (1925), Aleksandar Nikolić (1924–2000), Radomir Šaper (1925–98) in Nebojša Popović (1923–2001). Po vojni je skupina postala ustanovitelji »jugoslovanske šole košarke«. Kasneje je Stanković postal generalni sekretar FIBA, Nikolić je bil trener, ki so ga označili za »očeta jugoslovanske košarke«, medtem ko sta se Šaper in Popović posvetila administrativnim položajem. Vsi štirje so sprejeti v Dvorano slavnih FIBA.
Po vojni so nove komunistične oblasti na Tašmajdanu načrtovale gradnjo ogromne stavbe Umetnostnega muzeja. Leta 1948 je bil organiziran arhitekturni natečaj, na katerem je zmagal Nikola Dobrović, a so nato odločili, da je njegova zasnova »formalistična, pretirano masivna in trdnjavska«. Miladin Prljević je dobil nalogo, da projekt zmanjša s petih ogromnih stavb na dve, eno za razstavljanje slik in kipov ter drugo za srednjeveško zbirko. To se je še vedno zdelo predrago in so se odločili, da namesto tega oblikujejo park. Gradnja parka se je začela leta 1950, otvoritvena slovesnost pa je bila maja 1954. Sadike so prevažali s konjskimi vagoni iz drevesnic v Krnjači in z zagrebške gozdarske fakultete.
Leta 1961 je bil v Tašmajdanu, v kompleksu športnega centra, zgrajen prvi olimpijski bazen v Beogradu. Takrat je kompleks vključeval tudi beograjski teniški klub, zabaviščni park, kino Avala, gasilsko brigado in njen gasilski opazovalni stolp.
Od 1970-ih so prizorišča v Tašmajdanu postala nekatera najbolj priljubljena središča beograjskega nočnega življenja. Leta 1971 je bil odprt Cepelin, najboljša in najbolj znana diskoteka v Jugoslaviji. Stala je na ulici Ilije Garašanina 28. Njeno odprtje so opisali kot 'začetek' beograjskega nočnega življenja. Na otvoritvenem večeru so bili prisotni skoraj vsi državni in vojaški najvišji uradniki ter člani diplomatskega zbora. Kaviar so postregli s krožnikov Josipa Broza Tita. Na vrhuncu svoje priljubljenosti je imel Cepelin 10.000 članov. Imel je tri plesišča, najsodobnejši zvočni sistem, notranjost pa je bila zasnovana po vzoru znanega londonskega kluba Lavalbon: tla prekrita s črnim umetnim usnjem, prevladujoči medeninasti okraski, razkošni separeji, plišasti naslanjači, dvajset različnih vrst ogledal, tisoč barvnih žarnic in stroboskopske luči nad vsakim plesiščem. Imel je tudi črne luči, projektor, ki je na večinoma črnih stenah predvajal psihedelične glasbene videoposnetke. Prostori so bili zadušljivi, barve luči pa so se spreminjale glede na DJ-ja, ki je tisto noč delal. Deli sten in pohištva so bili rdeči, z barvitimi cvetličnimi potiski. Klub se je nahajal poleg Pete gimnazije in ga je sponzoriral Športno-rekreacijski center Tašmajdan. Odprl ga je Saša Nikolić, delovni čas kluba pa je bil od 16.00 do 21.00 (popoldanska predstava za mladoletnike) in od 21.00 do 24.00 za odrasle obiskovalce, s strogimi pravili, da mladoletnikom ni dovoljeno bivati med kasnejšim programom. DJ-ji, med njimi Saša Radosavljević in Raša Petrović, so bili nameščeni v stekleni kabini nad plesnim podijem. Sredi 1970-ih je bila prenovljena in razširjena ter je vključevala nastope v živo najbolj priljubljenih jugoslovanskih rock skupin. Najpogostejši nastopajoči so bili Korni Grupa. Cepelin je bil zaprt leta 1980.
V 1980-ih je Cepelin nadomestil Taš. Klub je imel tako imenovane Chivas kabine, ki so v beograjsko nočno življenje uvedle viski kot simbol prestiža. Med priljubljenimi prizorišči v 1990-ih sta bila Bus (v parku, blizu stadiona, v majhni stavbi, ki se je raztezala od pravega zapuščenega avtobusa) in Pećina (bila je ob vhodu v lagume in v samih lagumih. Gostila je festival Ovo je moj grad).
Bombardiranje Nata leta 1999 Tašmajdan je bil ponovno bombardiran med bombardiranjem Srbije s strani Nata leta 1999, ko je bilo več objektov v parku Tašmajdan močno prizadetih: