Trg republike () je eden izmed osrednjih mestnih trgov in urbana soseska Beograda, v občini Stari Grad. Na njem stojijo nekatere najbolj prepoznavne javne stavbe Beograda, vključno Narodni muzej Srbije, Narodno gledališče in spomenik knezu Mihajlu.
Lokacija Trg je manj kot 100 metrov od Terazij, središča Beograda, s katerim ga povezujeta ulici Kolarčeva (promet) in Knez Mihailova (peš cona). Mnogi ljudje zmotno menijo, da je Trg republike središče mesta. Preko Vasine ulice je na zahodu povezan s trdnjavo in parkom Kalemegdan, preko Sremske ulice pa s sosesko Zeleni Venac in naprej z Novim Beogradom. Na severu meji tudi na soseski Stari Grad in Dorćol. Danes je ena od lokalnih skupnosti v Beogradu, ki je leta 2002 imela 2360 prebivalcev.
Ime Ime trga je bilo v mestu predmet številnih razprav. Vuk Drašković iz Srbskega gibanja za prenovo je predlagal, da se trg preimenuje v Trg svobode (Трг Слободе / Trg Slobode), potem ko so na trgu potekale prodemokratične demonstracije za odstavitev Slobodana Miloševića 9. marca 1991, med protesti leta 1991 v Beogradu. Nedavno je skupina gledaliških akademikov predlagala, da se trgu vrne prvotno ime Gledališki trg (Позоришни Трг / Pozorišni trg).
Zgodovina Antika Keltski in rimski predhodnik Beograda je bil Singidunum. Kastrum je zasedal del današnje Beograjske trdnjave, civilno območje pa se je raztezalo od ulice Kralja Petra, čez savsko in donavsko pobočje, do Kosančićevega venca, ki se je raztezal v vrsti nekropol od Trga republike, vzdolž Bulevara kralja Aleksandra vse do Malega Mokroga Luga. Nekropola na Trgu republike je vsebovala grobove v obliki črke L iz 1. stoletja našega štetja. Na splošno se je največji del civilnega naselja nahajal med današnjima ulicama Simina (Dorćol) in Brankova (Zeleni venac, Kosančićev venac) ter Trgom republike.
Med kopanjem temeljev za spomenik knezu Mihajlu leta 1882 so odkrili grobnice iz različnih obdobij rimske vladavine. Ena grobnica je bila zgrajena iz opeke, bilo pa je 13 okroglih in 2 pravokotni grobni jami. Nekatere od njih so grobnice vodnjaki, poimenovane tako, ker so globoke več kot 10 m. Grobnice vodnjaki so na teh območjih redke in domneva se, da je običaj prišel iz Galije. Opečnato grobnico, ki je vsebovala rogoz, so odkrili v bližini ulice Čika Ljubina, druge jame pa so bile tam, kjer je spomenik danes. Med materiali, najdenimi v grobnicah, so fragmenti keramike in posode, kosi terakotnih in kamnitih kipov, pahljačaste talne ploščice, bronaste in koščene igle, opeka, rogoz itd. Jame so bile napolnjene s pepelom in so vsebovale živalske kosti. Odkrili so tudi kovance in bronaste obroče, dele oklepa. Te grobnice vodnjaki veljajo za najstarejši del obsežne nekropole Singidunum, ki izvira iz okoli leta 100 n. št., opečnato grobnico pa datiramo v okoli leta 400, nekatere njene opeke pa imajo žig IV. legije Flavia Felix. Celotno območje trga pripada arheološkemu najdišču Singidunum, ki je bilo 30. junija 1964 razglašeno za zaščiteno območje. Med obnovo v letih 2018–2019 sta bili odkriti še dve, čeprav uničeni grobnici.
Baročni Beograd Med okupacijo severne Srbije med letoma 1717 in 1739 so Avstrijci izvedli obsežen projekt prenove Beograda iz orientalskega mesta v moderno, baročno, evropsko mesto. Glavni del je bil Nemški grad, današnji Dorćol, kjer je sledila obsežna naselitev etničnih Nemcev. V naslednjih dveh desetletjih je bil cilj večinoma dosežen in zgodovinarji danes ta del mestne zgodovine imenujejo baročni Beograd. Projekt je vključeval gradnjo več impozantnih objektov, od katerih so bili nekateri na območju sodobnega trga, ki je bil na obrobju Nemškega gradu.
Potem ko je Avstrija izgubila avstro-turško vojno 1737–1739, je bila severna Srbija, vključno z Beogradom, vrnjena Turkom. Ena od določb beograjske pogodbe iz leta 1739 je določala, da mora Avstrija porušiti vse utrdbe ter vojaške in civilne stavbe, ki jih je zgradila med okupacijo. Številne baročne stavbe so bile porušene, vendar Avstrijci niso porušili stavb zunaj obzidja beograjske trdnjave, zato so jih Osmani uničili in Beograd skoraj popolnoma preusmerili.
Württemberška vrata Württemberška vrata so bila zgrajena leta 1725. Stala so pred izgradnjo zaščitnega jarka, ki ga je zgradil generalissimus Ernst Gideon von Laudon. Bila so ena od štirih vrat, ki so vodila iz trdnjave in so bila del zunanjega obzidja utrdbe. Vrata so bila tipična baročna vrata tistega časa. Zasnoval jih je Nicolas Doxat, ki je v avstrijskem obdobju prenovil celotno trdnjavo. Njegova naloga je bila projicirati novo obzidje in sistem obzidja okoli mesta, razviti povsem novo mrežo ulic in preoblikovati Beograd v tipično baročno mesto. Zadnji dokončani del notranjega utrjenega sistema so bila Württemberška vrata. Druga tri vrata so bila na sodobni ulici Cara Dušana (Cesarska vrata), ulici Pop-Lukina in vzdolž reke Save.
Osnovna postavitev celotnega utrjenega sistema je bila končana do leta 1737. Istega leta je izbruhnila še ena avstro-turška vojna in dela na nadaljnjem utrjevanju so bila ustavljena. Po porazu v bitki pri Grocki julija 1739 se je Avstrija strinjala s podpisom premirja. V skladu z beograjsko pogodbo iz leta 1739 so se morali Avstrijci umakniti in vztrajali so pri rušenju vseh objektov in utrdb v beograjski trdnjavi, zgrajenih v času njihove vladavine. Junija 1740 je bil na čolnu sredi reke Save, ki je spet postala meja med Avstrijo in Osmanskim cesarstvom, podpisan sporazum in trdnjava, vključno z vrati, je bila porušena. Ostanki vrat so bili najdeni med kopanjem temeljev za Tiskarnico leta 1958. Ostanki zidov in temeljev so bili ponovno odkriti med rekonstrukcijo leta 2018 in niso pokazali nobenih znakov dodatnih del in rekonstrukcij po izgradnji.
Vrata so dobila ime po Karlu Aleksandru, vojvodi Württemberškem, ki je bil avstrijski guverner okupirane Srbije od leta 1720 do 1733. Njegovo dvorišče in vojašnica sta se nahajala tik za vrati, na samem vhodu v trdnjavo. Na tem mestu danes stoji Narodno gledališče. Iz opisov je razvidno, da so bila veliko večja in bolj monumentalna kot kasnejša Stambolova vrata, vendar ni ohranjenih ilustracij, zato natančen videz vrat ni znan.
Württemberška palača
Württemberg je prav tako naročil gradnjo ogromne stavbe, ki se je raztezala čez več blokov in je zasedala območje med nemškim in srbskim delom Beograda. Prvotno je bila namenjena kot vojašnica, po Württembergovem navodilu pa je bila močno razširjena v njegovo palačo oziroma dvorišče. Palača je zasedala območje med sodobno gostilno Ruski car, Zmaj Jovino ulico in Trgom republike. Na eni od svojih ožjih strani, kjer je bil desetletja kino "Jadran", je bila obrnjena proti Württemberškim vratom. Na drugi strani pa je bila prav tako obrnjena proti trgu, ki je bil namenjen zborom.
Palača je imela pravokotno osnovo in je bila vertikalno razdeljena na pritličje, dve nadstropji in mansardno streho. Ker je bil prvotni namen stavbe vojaški, je fasada okrašena v slogu preprostejšega, klasičnega baroka. Ožje stranice so bile bolj okrašene. Daljše stranice so bile razdeljene na tri rizalite, enega osrednjega in dva bočna. Osrednji rizalit je bil še posebej okrašen z dekorativnimi elementi na vseh štirih fasadah. Vse štiri so imele tudi balkonsko verando, pod katero so bili vsi štirje vhodi v stavbo. Zgornji obris stavbe se je končal z visoko dvignjeno streho in debelimi dimniki, kar je bilo značilno za avstrijsko arhitekturo tistega časa.
Kasneje so srbske ljudske pesmi pravile, da je imela palača »oken toliko, kolikor je dni v letu«. Vendar pa je bilo po pregledu ohranjenih podob ugotovljeno, da je to število okoli 312 in ne 365. Württemberg je ustanovil tudi nekakšen prvi živalski vrt v Beogradu. Svoji vojski je ukazal, naj ujame in mu pripelje »divje živali iz gozdov in gora Srbije«, ki jih je nato hranil v kletkah.
Po umiku Avstrijcev leta 1739 je lokalna osmanska uprava poslala pismo Visoki porti, v katerem je zahtevala rušenje »velikega zidanega saraja za valije«. Še preden je iz Konstantinopla prišel odgovor, je lokalna uprava stavbo minirala in jo zravnala z zemljo. Delni ostanki palače so bili odkriti med obnovo v letih 2018–2019. Stavba danes velja za eno najbolj reprezentativnih beograjskih stavb v celotnem 18. stoletju. Digitalna arheološka 3D-predstavitev stavbe je bila končana leta 2020.
Stambolska vrata
Po vstopu v Beograd leta 1740 so Osmani našli popolnoma uničeno obzidje. Preostale zemeljske obrambne nasipe so obzidali s palisadami. Osmani so se odločili zgraditi le ena vrata, na drugih dostopnih točkah pa so postavili čardake. Niso uporabili temeljev porušenih Württemberških vrat, temveč so svoja vrata zgradili nekoliko desno, kjer je današnja Vasina ulica, tako da so vrata zasedla območje med sodobnim Narodnim gledališčem in spomenikom knezu Mihajlu.
Med avstrijsko okupacijo je generalissimus Laudon ukazal obsežno utrjevanje mesta, ki je vključevalo obrambni jarek, ki je obkrožal širše območje Beograda. Jarek je postal znan kot Laudanov jarek (Laudanov šanac) in je potekal pred vrati, do katerih je bilo mogoče dostopati čez majhen most. Čeprav so bila manjša od prejšnjih Württemberških vrat, so bila takrat še vedno največja od vseh mestnih vrat, a so veljala tudi za najlepša.
Stambolska vrata so dobila ime, ker so bila izhodišče Carigrajske ceste, ki je povezovala Beograd s Konstantinoplom. Od tod tudi ime ceste (Carigrad je bilo srbsko ime za Konstantinopel) in vrat (po skrajšani srbski različici osmanskega imena za Konstantinopel, Istanbulska vrata). Vrata so bila zgrajena iz obdelanega kamna in opeke, na pravokotni podlagi. Imela so prostore za namestitev stražarskih enot in tri vhodne točke: veliko, osrednjo, za vozove in dve manjši ob straneh za pešce. Nad glavnim vhodom je bila tugra, medaljon s podpisom osmanskega sultana. Vrata so bila narejena iz debelih hrastovih tramov, pribitih z močno železno ploščo. Sčasoma je plošča postala polna očitnih lukenj od krogel.
Stambolska vrata so postala znana kot kraj, pred katerim so Turki usmrtili raje, svoje nemuslimanske podložnike, tako da so jih nabili na kol. To je bil tudi kraj, kjer je bil med napadom na Beograd leta 1806 v prvi srbski vstaji smrtno ranjen eden vodilnih srbskih vojaških poveljnikov, Vasa Čarapić. V njegov spomin sta po njem poimenovana ulica v bližini trga (Vasina ulica) in spomenik v bližini. Ko je upor propadel, so Osmani oktobra 1813 ponovno zavzeli Beograd. Njihove predhodnice so v Savamali požgale lesene barake in ko se je glavnina vojske izkrcala, je veliko število ljudi obtičalo na bregu v Savamali in poskušalo pobegniti čez reko v Avstrijo. Moški so bili pobiti, ženske in otroci pa prodani v suženjstvo. Po vsem mestu so se pojavile glave na kolu, ljudje pa so bili nabiti na kol vzdolž vseh mestnih cest. Vrste nabitih ljudi so bile postavljene od vrat do Terazij v eno smer in vzdolž same Carigrajske ceste, od Batal mošeje do Tašmajdana, v drugo.
Vrata so imela še naprej določeno strateško vlogo v 18. in 19. stoletju. Po letu 1815, ko je Srbija dobila avtonomijo, so bili pred vrati postavljeni osmanski stražarji, ki so nadzorovali vstop v trdnjavo. Že tako razvpita so postala simbol osovražene osmanske oblasti po incidentu pri Čukurjevem vodnjaku leta 1862. Po oboroženem spopadu in nemirih, ki so sledili, so vrata izgubila svoj pomen, saj se je osmanska garnizija umaknila v samo Beograjsko trdnjavo in zapustila vrata.