Italijanski ščipalec (znanstveno ime Euscorpius italicus) je vrsta ščipalca iz rodu majhnih lesnih škorpijonov (Euscorpius). Je največja vrsta v rodu, odrasli osebki v dolžino dosežejo do 5 cm.
Opis Obarvanost italijanskega ščipalca sega od temno rdečkasto rjave do modrikasto črne. Trebušna stran in telson sta nekoliko svetlejša.
Od drugih vrst tega rodu se razlikuje čutilnih dlak (trihobotrij) na spodnji strani klešč in na zunanjem delu pogačice na pedipalpih. Morfološke razlike med vrstami znotraj rodu Euscorpius so sicer na splošno majhne, zato je identifikacija običajno težavna.
Kljub temu da je italijanski ščipalec največja vrsta v svojem rodu, se velikost posameznih osebkov močno razlikuje. Pri primerkih iz Švice so izmerili dolžino med 29,2 in 49,4 mm. Samci so imeli povprečno dolžino 37,3 mm, medtem ko so samice v povprečju dosegle 38,6 mm.
Včasih ga zamenjujejo z Tetratrichobothrius flavicaudis.
Območje razširjenosti Domorodno območje vrste Italijanskega ščipalca vključuje Maroko, Alžirijo, Tunizijo, Francijo, Monako, Švico, San Marino, Italijo, Madžarsko, Slovenijo, Hrvaško, Severno Makedonijo, Albanijo, Grčijo, Romunijo, Turčijo, Gruzijo in Rusijo. Vnesen je bil v Jemen.
V Sloveniji je predstavnik ščipalcev, ki ga pohodniki najpogosteje srečajo na slovenski obali in v širši Primorski.
Vrsta je bila prvotno odkrita v Italiji, od koder je dobila svoje znanstveno ime. Čeprav ni enotnega domačega imena, se lahko imenuje italijanski škorpijon ali italijanski mali lesni škorpijon. Prva različica se uporablja v več evropskih jezikih, kot so poljščina, češčina in italijanščina.
Vedenje
Ta ščipalec je plenilec členonožcev. Lovi le plen, ki je manjši od njega. Opazili so ga pri lovu na enakonožce, kot je navadni pasavček (Armadillidium vulgare), stonoge iz rodu Cryptops in Scutigera, strigalice, kot je Forficula auricularia, murne, kot sta poljski (Gryllus campestris) in gozdni muren (Nemobius syvestris), ter različne nočne metulje in pajke.
Doslej so samice z mladiči na prostem opazili le avgusta in septembra, zato domnevajo, da parjenje poteka izključno v tem obdobju. Skladno s tem obdobje brejosti traja od 11 do 11,5 meseca. Italijanski ščipalec je, tako kot vsi drugi ščipalci, živoroden: mladiči takoj po skotitvi raztrgajo svojo embrionalno lupino in zlezejo na materin hrbet. Število mladičev na samico se giblje med 9 in 62. Mladi škorpijoni zapustijo mater po prvi levitvi, ki se zgodi po 6 ali 7 dneh.
Za dosego spolne zrelosti potrebujejo samci 5–6 levitev, samice pa 6–7. To nakazuje, da samci potrebujejo od 2 do 3 leta, samice pa od 2,5 do 4 leta, da odrastejo. Pričakovana življenjska doba vrste v divjini naj bi bila med 4 in 8 leti, medtem ko so v laboratoriju opazili primerek, ki je živel več kot 10 let.
Živi samotarsko in večino svojega življenja preživi v skrivališču. Je nočna žival in ima blag temperament.
Habitat Vrsta naseljuje različna topla okolja, kot so ruševine, zgradbe in stenske razpoke, pogosto pa se zateče tudi pod pohištvo v gospodinjstvih. Najpogosteje ga najdemo v bližini ljudi v bližini ljudi ali na območjih s preoblikovano pokrajino. V naravnem okolju si skrivališča išče pod skalami. V vzhodnem Sredozemlju pa poseljuje tudi gorske gozdove.
V terarijih škorpijonu najbolj ustrezajo dnevne temperature med 20 in 25 °C, ki ponoči ne smejo pasti pod 18 do 20 °C.. Priporočljiva zračna vlažnost znaša od 50 do 70%.
Strup Italijanski škorpijon le redko uporabi svoje želo in velja za nenevarnega. Pik je po bolečini primerljiv s pikom čebele.
Galerija
Sklici
Viri
Kategorija:Ščipalci Kategorija:Taksoni, opisani leta 1800 Kategorija:Členonožci Afrike Kategorija:Členonožci Evrope Kategorija:Členonožci Azije Kategorija:Členonožci Slovenije