Polikarpov I-185 je bilo sovjetsko lovsko letalo, zasnovano leta 1940. Letelo je bilo preiskušeno s tremi različnimi motorji, ki so bili bodisi nezadostno razviti bodisi rezervirani za druge lovce, ki so bili že v proizvodnji. Med motorji, ki so se uporabljali na I-185, sta bila Švetsov M-71 in v nekaj letalih Švetsov M-82, ki je poganjal lovca Lavočkin La-5. Program I-185 je bil 27. januarja 1943 ukinjen.

Oblikovanje in razvoj I-185, zasnovan v začetku leta 1940, je temeljil na I-180, ki je bil sam po sebi razvoj I-16, vendar je bil praktično nova zasnova. Monokokni trup je bil podobno izdelan iz 'špona', oblikovane brezove vezane plošče, in je imel tudi integrirano krilce, vendar je bil precej daljši od tistega pri I-180. Dvokrako krilo, izdelano iz kovine, je bilo manjše in tanjše od krila I-180, skoraj tako tanko kot krilo Supermarine Spitfire, s 13 % pri korenu in zoženim na 8 % na konici krila. Krilo je imelo profil NACA-230 in je bilo obloženo z duraluminijem. Vgrajena so bila pnevmatsko gnana deljena zakrilca in predkrilca na sprednjem robu. Zunanji paneli kril so imeli 3° dihedralni kot . Krmilne površine, prevlečene s tkanino, so bile uokvirjene z duraluminijem. Zaščiteni 540-litrski rezervoarji za gorivo so bili nameščeni med nosilci srednjega dela krila. I-185 je uporabljal konvencionalno podvozje z zložljivim repnim kolesom. Nepreizkušeni 1.492 kW (2.000 KM) 18-valjni, dvovrstni zvezdasti motor Tumansky M-90 je bil nameščen na varjenih jeklenih ceveh. Opremljen je bil s kanaliziranim vrtincem za boljše hlajenje, zrak pa je bil izpuščen skozi škrge, tako kot pri I-180, da bi zagotovil dodaten potisk. Sinhronizirano orožje je bilo nameščeno v trupu: dva 7.62 mm mitraljeza ShKAS in dva 12.7 mm mitraljeza Berezin UBS. 500 kg bombo je bilo mogoče nositi tudi v pogojih preobremenitve. Prvi prototip je bil dokončan maja 1940, vendar edini razpoložljivi primerek M-90 ni imel dovolj moči za vzlet. Prototip je bil predelan za uporabo drugega eksperimentalnega motorja, Švecov M-81 radialnega motorja, vendar ta ni bil niti približno dovolj močan za letalske preizkuse. I-185 (M-81) je končno poletel v zrak 11. januarja 1941, vendar so se na srečo odločili, da ne bodo zapravljali nadaljnjega razvoja in bodo počakali na močnejši motor, saj je bil M-81 maja 1941 ukinjen.

Drugi prototip je bil dokončan konec leta 1940 s 14-valjnim zvezdastim motorjem 1.268 kW (1.700 KM) Švecov M-82. Sprednji del trupa je bilo treba preoblikovati, da bi se prilagodil vitkejšim motorjem, oborožitev pa je bila spremenjena v tri sinhronizirane 20 mm topove ŠVAK. Risbe za to motorno vgradnjo so bile posredovane Lavočkinu in Jakovljevu, kjer sta se izkazala za zelo koristno pri načrtovanju lastnih lovcev z motorjem M-82, zlasti Lavočkin La-5. Izdelan je bil tudi tretji prototip, ki je uporabljal večji in težji zvezdasti motor Švetsov M-71 s zmogljivostjo 1492 kW (2.000 hp). Letalske preizkuse obeh slednjih različic je prekinila nemška invazija junija 1941 in vsi trije prototipi so bili skupaj s celotnim Polikarpovim konstrukcijskim birojem evakuirani v Novosibirsk.

Letalski testi so se nadaljevali v začetku leta 1942, različice z motorjem M-71, ki so vključevale tudi prvi prototip z obnovljenim motorjem, pa so se izkazale za hitrejše od Messerschmitta Bf 109 F na morski gladini in 20 km/h pri 6.000 m z največjo hitrostjo na tej višini. Priporočena je bila takojšnja proizvodnja, še preden se je novembra 1942 začelo z bojnimi preizkusi. Vsa tri letala so bila dodeljena 728. lovskemu letalskemu polku 3. zračne armade Kalininske fronte in so bila strogo nadzorovana, da bi preprečili izgubo prototipov. Vse polete je bilo na primer treba izvajati nad ozemljem pod sovjetskim nadzorom in za letenje je bilo potrebno izrecno dovoljenje štaba 3. zračne armade. Poročila pilotov so bila precej navdušena; poveljnik 728. polka, stotnik Vasilyaka, je zapisal: »I-185 prekaša tako sovjetska kot tuja letala po hitrosti v ravni črti. Akrobatske manevre izvaja enostavno, hitro in energično. I-185 je trenutno najboljše lovsko letalo z vidika preprostosti upravljanja, hitrosti, manevrskih sposobnosti (zlasti pri vzponu), oborožitve in preživetja.«

Na podlagi odličnega poročila NII VVS ( Nauchno-Issledovatel'skiy Institut Voyenno-Zozdushnykh Sil — Znanstveni preizkusni inštitut letalstva) so se v začetku leta 1942 začele priprave na začetek proizvodnje letala I-185 (M-71). Aprila 1942 je bil izdelan »etalon« letala s preoblikovanim pokrovom motorja. Njegova bruto teža se je v primerjavi s prejšnjimi prototipi povečala za 144 kg, vendar je bilo zmanjšanje upora zaradi novega pokrova motorja znatno, najvišja hitrost pa se je povečala na 650 km/h pri 5000 metrih. Med junijem in oktobrom je bil preizkušen pri proizvajalcu, 18. novembra pa je bil predložen v državne sprejemne preizkuse, vendar so bili letalski preizkusi prekinjeni zaradi potrebe po zamenjavi motorja med 17. decembrom 1942 in 26. januarjem 1943. Novi motor je odpovedal naslednji dan in letalo je strmoglavilo 27. januarja. Odrejeno je bilo nadaljevanje letalskih preizkusov z originalnimi prototipi, da bi potrdili podatke o dosegu, vendar je prvi prototip strmoglavil 5. aprila, pri čemer je pilot umrl, ko je poskušal pristati z zastojem krmila.

Po pogovoru med Jakovljevom in Stalinom, v katerem je Jakovljev ovrgel podatke o zmogljivostih, so bila vsa dela za začetek proizvodnje I-185 odpovedana, tudi z motorjem M-82, saj so bili vsi potrebni za lovca La-5. Drugi razlog je bil, da je La-5 uporabljal trup letala Lavočkin-Gorbunov-Goudkov LaGG-3, ki je bilo že v proizvodnji v treh tovarnah in bi zahtevalo manj motenj proizvodnih linij. Drug dejavnik je bil morda ta, da je za izdelavo La-5 potreboval manj duraluminija, česar je bilo takrat malo.

Različice Polikarpov je februarja 1943 začel s predhodnim načrtovanjem dveh posodobljenih različic I-185. I-187 je imel motor M-71F z močjo 1640 kW (2.200 hp), mehurčasto streho, štiri 20 mm topove, osem raket RS-82 in ocenjeno največjo hitrost 710 km/h. I-188 je uporabljal izboljšan motor M-90 z močjo 1.552 kW (2.080 KM) in je uporabljal isto oborožitev kot I-187, čeprav je bil trup zaradi tanjšega motorja tanjši od trupa I-187.

Specifikacije (I-185 (M-71))

Glej tudi

Sklici

Opombe

Viri

Abanshin, Michael E. in Gut, Nina. Boj proti Polikarpovu, Eagles of the East št. 2 . Lynnwood, WA: Aviation International, 1994. ISBN 1-884909-01-9 . Gordon, Jefim in Dexter, Keith. Polikarpovovi dvokrilni lovci (Red Star, zv. 6). Earl Shilton, Leicester, Združeno kraljestvo: Midland Publishing, 2002. ISBN 1-85780-141-5 Green, William in Swanborough, Gordon. Popolna knjiga borcev . New York: Smithmark Publishers, 1994. ISBN 0-8317-3939-8 . Gordon, Jefim. Sovjetsko letalstvo v drugi svetovni vojni . Hinckley, Anglija: Midland Publishing, 2008. Guglja, Ju. A. in Ivanov, VP (Гугля, Ю.А., Иванов, В.П.) "Rokovoi I-180" ("Роковой И-180") ("Usodni I-180") Aerohobi št. 1/94, 1994. Gunston, Bill . Ospreyjeva enciklopedija ruskih letal 1875–1995 . London, Osprey, 1995. Kopenhagen, W. (ur.) Das große Flugzeug-Typenbuch . Transpress, 1987. ISBN 3-344-00162-0 . Léonard, Herbert. Les avions de chasse Polikarpov . Rennes, Francija: Éditions Ouest-France, 1981. ISBN 2-85882-322-7 (francosko) Léonard, Herbert. Les chasseurs Polikarpov . Clichy, Francija: Éditions Larivière, 2004. ISBN 2-914205-07-4 (francosko) Maslov, Mihail (Маслов, Михаил). И-180 / И-185 (I-180/I-185) . Moskva: Tehnika-molodeži; Vzhodni gorizont, 2003.

Kategorija:Letala Polikarpov