Univerza Palackega v Olomucu

thumb|right|220px|Dvorišče Filozofske fakultete thumb|right|220px|Stopnišče Fakultete za naravoslovje

Univerza Palackega v Olomucu () je najstarejša univerza na Moravskem in druga najstarejša na Češkem za Karlovo univerzo v Pragi, ustanovljeno leta 1348. Ustanovljena je bila leta 1573 kot javna univerza pod vodstvom jezuitskega reda v Olomucu, ki je bil tedaj glavno mesto Moravske in sedež škofije. Sprva je poučevala le teologijo, kmalu pa so ji dodali še področja filozofije, prava in medicine.

Po prenovah češkega kralja Jožefa II. v 1870-ih je univerza postala vse bolj pod državno upravo in sedaj je javna univerza. Med revolucijo leta 1848 so univerzitetni študenti in profesorji igrali aktivno vlogo na strani demokratizacije. Konservativni kralj Franc Jožef I. je v 1850-ih zaprl večino fakultet, vendar so jih ponovno odprli z zakonom Začasne državne skupščine, sprejetim 21. februarja 1946. Ta zakon je razširil tudi ime Univerza v Olomucu na Univerza Palackega v Olomucu, po Františku Palackem (1798–1876), moravskem zgodovinarju in politiku.

Mesto Olomuc ima največjo gostoto univerzitetnih študentov v Srednji Evropi, saj jih je približno 25.000 (vključno s tistimi na Moravski visoki šoli v Olomucu) v primerjavi s 100.000 prebivalci. Med pomembne osebnosti, ki so poučevali, delali in študirali na univerzi, spadata Albrecht von Wallenstein (1583–1634) in Gregor Mendel (1822–1884).

Zgodovina

thumb|right|220px|Prvi rektor (Mula, Španija 1526–Olomuc 1594)

Univerza je najstarejša na Moravskem in druga najstarejša v Čeških kronskih deželah. Njena ustanovitev je bila pomemben element protireformacije na Moravskem, saj je rimskokatoliška cerkev začela svoj boj proti protestantizmu. Približno 90 % prebivalstva Čeških dežel je bilo že protestantskega, ko so Habsburžani leta 1526 prevzeli prestol. Protestantski husiti so si prizadevali za zagotavljanje splošne izobrazbe, kar je bil poseben izziv za katoličane. Do sredine stoletja na Češkem ni bilo niti enega mesta brez protestantske šole, mnoga pa so jih imela več kot eno, večinoma z dvema do šestimi učitelji. V Jihlavi, glavnem protestantskem središču na Moravskem, je bilo šest šol: dve češki, dve nemški, ena za dekleta in ena s poukom v latinščini, ki je bila na ravni srednje šole / gimnazije in je predavala latinščino, grščino in hebrejščino, retoriko, dialektiko, osnove filozofije in likovne umetnosti ter veroizpoved po luteranski avgustani. Ker je bila tudi Univerza v Pragi trdno v rokah protestantov, lokalna rimskokatoliška cerkev ni mogla konkurirati na področju izobraževanja. Zato so na Češko povabili jezuite s podporo katoliških habsburških vladarjev in ustanovili mnoge rimskokatoliške izobraževalne ustanove, predvsem Akademijo v Pragi in Akademijo v Olomucu.

Olomuški škof Vilém Prusinovský z Víckova je leta 1566 v Olomuc povabil jezuite. Jezuiti so ustanovili samostan in nato postopoma gimnazijo (šolo), akademijo, duhovniško semenišče in semenišče svetega Frančiška Ksaverija za revne študente.

Kolegij je bil leta 1573 povišan v univerzitetni status, od tam pa sta bila ustanovljena latinsko ime Collegium nordicum in Akademija plemstva. Univerza je bila zaprta med kugama leta 1599 in 1623 ter med češkim uporom v tridesetletni vojni. Izropale so jo vojske Švedskega imperija.

V času protireformacije in v naslednjih desetletjih je postala precej vplivna, ko je jezuitski primež popustil. Leta 1773, po razpustitvi jezuitskega reda, je bila preoblikovana v posvetno ustanovo, ki jo je upravljala država. Na koncu je bila leta 1778 ločena od olomuških škofovskih ustanov in preseljena v Brno. Štiri leta pozneje se je vrnila v Olomuc, njen status pa je bil znižan na status liceja.

Leta 1827 je ponovno dobila status univerze. Kratek obstoj te preimenovane »Franceve univerze« (, 1827–1860) je morda zasenčil njen visok znanstveni standard (zlasti v naravoslovju, pravu in medicini) in njen politični pomen, zlasti v »pomladi narodov« med revolucijami leta 1848 v Avstrijskem cesarstvu, ko je postala središče boja za narodni preporod na Moravskem. Habsburški režim se je maščeval z zaprtjem večine univerze v 1950-ih. Univerza v Olomucu je bila v celoti ponovno ustanovljena leta 1946, s čimer se je začela moderna doba univerze.

Pred univerzo

Izobraževanje v Olomucu je imelo dolgo tradicijo, še preden je jezuitski kolegij dobil status univerze. Že leta 1249 je olomuški škof Bruno ze Schauenburku ustanovil šolo. Predavanja so zajemala slovnico, dialektiko, retoriko in liturgijo. Prvi mojster, Bohumil, je bil imenovan leta 1286. Leta 1492 je bil imenovan prvi dignitarij (kolegijski dostojanstvenik), Heřman.

Kolegij je leta 1564 obnovil škof Marek Khuen iz Olomuca, da bi v njem opravljal predavanja tako za javne upravitelje kot za bodoče učitelje. Njegov naslednik Vilém Prusinovský z Víckova je leta 1566 v Olomuc povabil jezuite. V mestu se je hitro razvilo več izobraževalnih pobud: očitno je, da so do leta 1567 kolegij že vodili jezuiti. Olomuška škofija se je zavezala, da bo kolegij financirala s 500 jachymovskimi tolarji na leto (znesek se je leta 1570 zvišal na 2000 tolarjev na leto).

Ustanovitev jezuitske univerze

thumb|right|Sončna ura v spomin na štiristoletnico Univerze v Olomucu (1573–1973) na pročelju rektorata

22. decembra 1573 je Maksimilijan II., cesar Svetega rimskega cesarstva, imenoval Jana Grodeškega za olomuškega škofa in hkrati jezuitskemu kolegiju v Olomucu podelil pravico do podeljevanja univerzitetnih diplom. Prvi rektor je bil (Mula, Španija 1526–Olomuc 1594). Univerzitetno izobraževanje se je začelo 3. oktobra 1576, ko je Anglež George Warr začel predavati filozofijo. Istega leta so bili prvi študenti uradno vpisani v univerzitetni register in so bili »podrejeni« na sprejemni slovesnosti, ki naj bi jih razbremenila nizke morale.

Leta 1578 se je avtoriteta univerze razširila z ustanovitvijo posebnega papeškega semenišča (), imenovanega v latinščini Collegium nordicum (drugi Collegium nordicum je bil ustanovljen v Braunsbergu (Braniewo) tisti v Olomucu je deloval do leta 1741). Prejšnje področje odgovornosti, ki je zajemalo Šlezijo, Poljsko, Madžarsko in avstrijske dežele ter Moravsko, se je razširilo na Nemčijo, Skandinavijo in Vzhodno Evropo. Cilj semenišča je bil ustvariti predane in dobro izobražene rimskokatoliške duhovnike, ki bi se nato vrnili v domovino in tam spodbujali in varovali interese in cilje rimskokatoliške cerkve.

Leta 1581 je univerza od cesarja Rudolfa II. prejela cesarski privilegij, po katerem so imele diplome, ki jih je podeljevala jezuitska univerza, enako vrednost kot diplome katere koli primerljive univerze. Hkrati je privilegij vzpostavil univerzitetno jurisdikcijo nad študenti in profesorji, kar je pomenilo, da so člani univerze uživali nekakšno duhovniško imuniteto in se niso mogli soočiti s civilnimi sodišči niti v kazenskih postopkih. Leta 1582 so škof in jezuiti prisilili protestantsko šolo v Olomucu k zaprtju. Medtem je škof Stanislav Pavlovský pozval k ustanovitvi pravne in medicinske fakultete. Uspelo mu je prepričati rektorja Bartoloměja Villeriusa, da podpre njegov predlog. Kasneje leta 1588 je cesar Rudolf II. v dokumentu, napisanem v češčini, podprl ustanovitev vseh teh fakultet vendar je zamisel tedaj propadla zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Leta 1590 je imela univerza približno 600 študentov, medtem ko je njihovo število do leta 1617 preseglo tisoč. V obdobju pred bitko na Beli gori je bila Univerza v Olomucu sestavljena iz skupine povezanih in celovitih fakultet in študentskih domov. Poučevala so se področja humaniore (priprava na študij na univerzitetni ravni), filozofije (svobodne umetnosti) in teologije.

Rudolfa II. je leta 1612 nasledil njegov brat, cesar Matija, ki je želel na češki prestol (združen s prestolom Moravske marke) postaviti gorečega rimskokatoliškega Ferdinanda Štajerskega, toda leta 1618 so protestantski češki in moravski plemiči, ki so se bali izgube verske svobode (dve protestantski cerkvi sta bili že prisilno zaprti), sprožili češki upor. Posledično so jezuite izgnali iz Olomuca, univerza pa je prenehala delovati, a je bila po zatrtju upora leta 1621 obnovljena. Jezuiti in univerza so imeli veliko koristi od poraza protestantov: večina protestantskih plemičev je bila po uporu usmrčena ali izgnana, njihovo premoženje pa zaseženo. Pred uporom se je univerza večinoma financirala z donacijami mecenov. Vendar pa je novi cesar Ferdinand II. univerzi podaril več znatnih posesti, ki jih je zasegel poraženim upornikom. Med njimi je bila najpomembnejša graščina Nový Jičín, ki je zagotavljala dober dohodek. Med drugimi nepremičninami, ki jih je podaril cesar, je bila kmetija, ki je bila prej v lasti Jana Adama Prusínovskega, sorodnika ustanovitelja jezuitskega kolegija. Od leta 1622 je bil celoten izobraževalni sistem čeških kronskih dežel pod jezuitskim nadzorom, vključno z Univerzo v Pragi in Univerzo v Vroclavu (Šlezija je bila tedaj prav tako češka kronska dežela). Do leta 1631 je imela univerza približno 1100 študentov, od katerih jih je približno trideset letno prejelo naziv doktor filozofije. Predavanja iz matematike so privabila tako široko občinstvo, da so sčasoma postala odprta za javnost.

Študenti po oborožitvi leta 1639 je švedska vojska oblegala Olomuc. Zaščitni straži se je pridružilo 400 univerzitetnih študentov. leta 1683 je poljsko-litovska vojska na poti v bitko za Dunaj šla mimo Olomuca. 288 univerzitetnih študentov je v univerzitetni avli priseglo vojaško prisego in se pridružilo vojakom v boju proti Osmanom. leta 1848 so univerzitetni študenti ustanovili oboroženo akademsko legijo 382 mož. Mnogi od njih so zapustili mesto in sodelovali v revolucionarnih akcijah na Dunaju.

Tridesetletna vojna (1618–1648) je preprečila nadaljnji razvoj univerze. Švedski kralji so želeli enkrat za vselej uničiti oporišča, iz katerih sta rimskokatoliška cerkev in jezuitski red črpala delovno silo in gospodarske vire, potrebne za poskuse ponovne uvedbe duhovne oblasti Rima na skandinavskem severu. To sta bila predvsem jezuitski kolegij v Braunsbergu, ki je leta 1626 padel v švedske roke, in Olomuc. Švedi so Olomuc zasedli od leta 1642 do 1650. Izropali so obsežno univerzitetno knjižnico, število prebivalcev mesta pa se je zmanjšalo z več kot 30.000 na 1.675. Posledično so najdragocenejše relikvije Univerze v Olomucu zdaj v Nacionalni knjižnici Švedske v Stockholmu, vključno s 1.142 kodeksi, ki so nastali pod pokroviteljstvom olomuškega škofa Jindřicha Zdíka.

Oživitev in širitev po tridesetletni vojni

Po koncu vojne so jezuiti začeli obsežen gradbeni program, zgradili so vrsto impozantnih baročnih stavb za red in univerzo, da bi oglaševali svojo novo pridobljeno prevlado nad Češko. To se je dogajalo v ozadju divje rekatolizacije, ki je skupaj z vojno in kugo povzročila upad prebivalstva z več kot 3 milijonov na približno 800.000 prebivalcev. Celo češčino so jezuiti imeli za herezijo, saj so sežigali knjige, napisane v češčini jezik se je postopoma zreduciral na nič drugega kot sredstvo sporazumevanja med kmeti, od katerih je bila večina nepismenih. Obdobje, ki ga na splošno opisujejo kot temno obdobje češkega naroda, je bilo kljub temu obdobje širitve jezuitske Univerze v Olomucu na univerzi so zdaj poučevali več znanosti, vključno z matematiko in fiziko (Jakub Kresa in Jan Tesánek) ter kartografijo (Valentin Stansel). Študirala se je tudi hebrejščina. Med pomembnimi osebnostmi, povezanimi z univerzo v tistem času, sta matematik Jan Marek Marci in zgodovinar Bohuslav Balbín.

thumb|right|Diplomsko delo Univerze v Olomucu iz leta 1713 z motivom osmanskih vojn

Sestava univerze se je spremenila. Pred vojno je bila večina predavateljev tujcev: zdaj jih je bilo največ iz čeških kronskih dežel. Število študentov se je leta 1727 povečalo na 1500: poleg domačinov je bilo veliko študentov iz Madžarske, Lužice, Poljske in Litve, pa tudi iz Rusije.

thumb|right|Stavba jezuitskega kolegija leta 1724