Nikolaj Aleksejevič Nekrasov

Nikolaj Aleksejevič Nekrasov (, ruski pesnik, kritik in založnik, * 10. december (28. november po ruskem koledarju) 1821, Nemiriv, † 8. januar 1878 (27. december 1877 po ruskem koledarju), Sankt Peterburg.

Njegove globoko sočutne pesmi o ruskem kmetstvu so ga naredile za junaka liberalnih in radikalnih krogov ruske inteligence sredi 19. stoletja, zlasti kot sta jo zastopala Vissarion Belinski in Nikolaj Černiševski. Zasluge zanj pripisujejo uvedbi ternarnega metra in tehnike dramskega monologa (Na poti, 1845) v rusko poezijo. Kot urednik več literarnih revij, zlasti Sovremennika, je bil Nekrasov tudi izjemno uspešen in vpliven.

Biografija Zgodnja leta Nikolaj Aleksejevič Nekrasov se je rodil v Nemirivu (danes v Viniški oblasti, Ukrajina), v Bratslavskem okraju v Podolski guberniji. Njegov oče, Aleksej Sergejevič Nekrasov (1788–1862), je bil potomec ruskega zemljiškega plemstva in je bil častnik v cesarski ruski vojski. Glede porekla njegove matere obstaja nekaj negotovosti. Glede na Enciklopedični slovar Brockhausa in Efrona (in to se ujema z Nekrasovimi avtobiografskimi zapiski iz leta 1887) je bila Nekrasova mati Aleksandra Zakrzevska, poljska plemkinja in hči bogatega posestnika, ki je pripadal šlahti. Cerkveni zapisi pripovedujejo drugačno zgodbo in sodobni ruski učenjaki ji pravijo Jelena Andrejevna. »Do nedavnega so pesnikovi biografi trdili, da je njegova mati pripadala poljski družini. Pravzaprav je bila hči ukrajinskega državnega uradnika Aleksandra Semjonoviča Zakrevskega, lastnika Juzvina, majhne vasi v Podolski guberniji,« je leta 1967 trdil Kornej Ivanovič Čukovski. Pjotr ​​Jakubovič je trdil, da so bili zapisi morda prirejeni, da bi prikrili dejstvo, da je bila deklica odpeljana iz Poljske brez soglasja staršev (Nekrasov v svoji avtobiografiji to navaja).Jakubovič je zavrnil nekoč priljubljeno idejo, da je poljsko dekle proti njeni volji ugrabil ruski častnik na obisku, in opozoril na »Mater«, Nekrasov avtobiografski verz, ki opisuje dogodek, ko je v družinskem arhivu odkril materino pismo, napisano hektično (in očitno v izbruhu strasti, v francoščini in poljščini), ki je nakazovalo, da je bila vsaj nekaj časa globoko zaljubljena v vojaškega stotnika. D. S. Mirski je to neskladje pojasnil s trditvijo, da je Nekrasov »ustvaril kult svoje matere, ji dal neverjetne lastnosti in jo začel častiti po njeni smrti«.

Januarja 1823 se je Aleksej Nekrasov, ki je imel čin vojaškega majorja, upokojil in se z družino preselil na svoje posestvo v Grešnevu v Jaroslaveljski oblasti, blizu reke Volge, kjer je mladi Nikolaj preživel otroška leta s petimi sorojenci, brati Andrejem (roj. 1820), Konstantinom (roj. 1824) in Fjodorjem (roj. 1827), sestrama Elizaveto (roj. 1821) in Anno (roj. 1823). Ta zgodnja upokojitev iz vojske, pa tudi njegova služba pokrajinskega inšpektorja, sta Alekseju Sergejeviču povzročila veliko frustracij, kar je povzročilo pijanske izpade besa tako proti kmetom kot proti ženi. Takšne izkušnje so Nikolaja travmatizirale in kasneje določile temo njegovih glavnih pesmi, ki so upodabljale stisko ruskih kmetov in žensk. Nekrasova mati je ljubila literaturo in to strast prenesla na sina; prav njena ljubezen in podpora sta mlademu pesniku pomagali preživeti travmatične izkušnje iz otroštva, ki so jih poslabšale podobe socialne krivice, podobne otroškim spominom Fjodorja Dostojevskega.Nekrasov N.A. Materials for Biography. 1872. The Works by N.A.Nekrasov in 8 vol. Khudozhestvennaya Literatura, Moscow. 1967. Vol. VIII. Pp. 413–416. »Njegovo srce je bilo ranjeno in ta rana, ki se ni nikoli zacelila, je služila kot vir za njegove strastne, trpeče pesmi do konca življenja,« je zapisal slednji.

Izobraževanje in literarni prvenec

Septembra 1832 se je Nekrasov vpisal v jaroslaveljsko gimnazijo, a jo je predčasno zapustil. Razloga za to bi lahko bila domnevna težava z mentorji, o katerih je pisal satire (tega ne potrjujejo nobeni arhivski dokumenti),The Works by A. Skabichevsky, Vol. II, Saint Petersburg, 1895, p.245 pa tudi vztrajanje Alekseja Sergejeviča, da se njegov sin vpiše na vojaško akademijo. Biograf Vladimir Ždanov omenja tudi očetovo nepripravljenost plačati šolanja svojih otrok; zagotovo je bil nekoč vpleten v dolgotrajno korespondenco z gimnazijskimi oblastmi o tej zadevi. Končno je julija 1837 dva starejša sinova vzel domov, pri čemer je kot razlog navedel zdravstvene težave, Nikolaj pa je moral eno leto preživeti v Grešnevu, kjer ni počel ničesar drugega kot spremljal očeta na njegovih odpravah. Kakovost izobraževanja v gimnaziji je bila slaba, a prav tam se je Nekrasovo zanimanje za poezijo povečalo: občudoval je Byrona in Puškina, zlasti slednjega Odo svobodi.

Po nekaterih virih ga je oče nato 'poslal' v Sankt Peterburg, vendar je Nekrasov v svoji avtobiografiji zatrdil, da je bila to njegova odločitev, da gre, in da mu je brat Andrej pomagal prepričati očeta, naj pridobi vsa potrebna priporočila.Korney Chukovsky (1967) Commentaries to N. A. Nekrasov's Autobiography. The Works by N.A.Nekrasov in 8 vols. Khudozhestvennaya Literatura, Moscow. Vol. VIII. pp. 463–475. »Do petnajstega leta je že celoten zvezek [verzov] dobil obliko, zato sem si želel pobegniti v prestolnico«, se je spominjal. Oče, ogorčen nad sinovo zavrnitvijo pridružitve kadetskemu korpusu, ga je nehal finančno podpirati. Sledilo je triletno obdobje njegovih »peterburških stisk«, ko je moral mladenič živeti v ekstremnih razmerah in se je nekoč celo znašel v zavetišču za brezdomce. Stvari so se obrnile na bolje, ko je začel dajati zasebne lekcije in prispevati k literarni prilogi Russki Invalid, hkrati pa je pod psevdonimom Perepelski sestavljal abecednike in verzirane pravljice za otroke ter vodvilje. Oktobra 1838 je Nekrasov debitiral kot objavljeni pesnik: njegova Misel (Дума) je bila objavljena v reviji Syn Otechestva. Leta 1839 je opravljal izpite na fakulteti za vzhodne jezike Univerze v Sankt Peterburgu, vendar ni uspel in se je kot izredni študent vpisal na fakulteto za filozofijo, kjer je redno študiral do julija 1841. Leta pozneje so kritiki Nekrasova obtožili merkantilizma (»Milijon je bil njegov demon«, je zapisal Dostojevski). Toda »osem let (1838–1846) je ta človek živel na robu lakote ... če bi se umaknil, sklenil mir z očetom, bi se spet znašel v popolnem udobju«, je zapisal Jakubovič. »Zlahka bi postal briljanten general, izjemen znanstvenik, bogat trgovec, če bi se le trudil«, je trdil Nikolaj Mihajlovski in hvalil Nekrasovo trmoglavost pri uresničevanju lastne poti.

Februarja 1840 je Nekrasov objavil svojo prvo zbirko pesmi z naslovom Sanje in zvoki pod začetnicami »N. N.«, po nasvetu svojega mecena Vasilija Žukovskega, ki je namignil, da bi se avtor čez nekaj let morda sramoval svojih otročjih vaj.Garkavi, A.M. N.A.Nekrasov's biography. Timeline. The Works by N.A.Nekrasov in 8 vol. Khudozhestvennaya Literatura, Moscow. 1967. Vol. VIII. Pp. 430–475 Knjigo, ki sta jo pozitivno ocenila Pjotr ​​Pletnjov in Ksenofont Polevoj, sta zavrnila Aleksej Galakhov in Visarjon Belinski. Nekaj ​​mesecev pozneje je Nekrasov našel in uničil neprodano večino svoje prve zbirke; nekateri ohranjeni izvodi so od takrat postali redkost. Sanje in zvoki so bile resda neenotna zbirka, a ne takšna katastrofa, kot naj bi bila in so vsebovale, čeprav v povojih, vse glavne motive Nekrasovove poznejše poezije.

Nekrasov prvi literarni mentor je bil Fjodor Koni, ki je urejal gledališke revije (Repertoar ruskega gledališča, nato Panteon, v lasti Nikolaja Polevoja). Koni mu je pomagal pri prvem delu kot literarnega kritika. Kmalu je postal plodovit avtor in začel ustvarjati satire (Govorec, Državni uradnik) in vodvilje (Igralec, Peterburški oderuh) za Konijev časopis in Literaturnaja Gazeta. Nekrasova naklonjenost gledališču je prevladovala skozi leta in vse njegove najboljše pesmi (Ruskinje, Železnica, Sodobniki, Kdo je srečen v Rusiji?) so imele izrazit element drame.

Oktobra 1841 je Nekrasov začel anonimno prispevati k Otechestvennye Zapiski Andreja Krajevskega (kar je počel do leta 1846). Proza, ki jo je objavil v zgodnjih 1840-ih, ni bila zelo pomembna, vendar je bilo več njegovih iger (zlasti Igle v vreči ne skrivaš) uprizorjenih v Aleksandrinskem gledališču z nekaj komercialnega uspeha. Leta 1842 (leto po materini smrti) se je Nekrasov vrnil v Grešnevo in sklenil mir z očetom, ki je bil zdaj precej ponosen na sinove dosežke.

Leta 1843 je Nekrasov spoznal Visarjona Belinskega in se pridružil njegovemu krogu prijateljev, v katerem so bili Ivan Turgenjev, Ivan Panajev in Pavel Annenkov. Belinski, obseden z idejami francoskih socialistov, je v Nekrasovu našel velikega simpatizerja, za katerega so bile grozote tlačanstva na očetovem posestvu še vedno svež spomin. Na poti (1845) in Domovina (1846), dve Nekrasovi zgodnji realistični pesmi, sta navdušili Belinskega.Panayev, Ivan. Literary Memoirs. Leningrad, 1950. P.249. Pesnik je kasneje trdil, da so ti zgodnji pogovori z Belinskim spremenili njegovo življenje in da so kritika počastili v več pesmih (V spomin na Belinskega, 1853; V. G. Belinski, 1855; Prizori iz lova na medveda, 1867). Pred svojo smrtjo leta 1848 je Belinski Nekrasovu podelil pravice do objave različnih člankov in drugega gradiva, prvotno načrtovanega za almanah z imenom Leviatan.

Sredi 1840-ih je Nekrasov sestavil, uredil in objavil dva vplivna almanaha, Fiziologija Sankt Peterburga (1845)Izraz »fiziologija« se je v tistih časih uporabljal za kratek literarni oris resničnega življenja, ki je podrobno opisoval življenje določenega družbenega sloja, skupine strokovnjakov itd. in Sanktpeterburška zbirka (1846), slednja vsebuje prvi roman Fjodorja Dostojevskega, Ubogi ljudje. Obe knjigi, ki sta zbrali dela več vzhajajočih avtorjev (med njimi Ivan Sergejevič Turgenjev, Dmitrij Grigorovič, Vladimir Ivanovič Dalj, Ivan Panajev, Aleksander Ivanovič Gercen, Fjodor Dostojevski), sta bili ključni za promocijo novega vala realizma v ruski književnosti. Več Nekrasovih pesmi se je znašlo v zbirki humorističnih romanov ob prvem aprilu, ki jo je objavil aprila 1846. Med zanimivostmi je bil roman Nevarnost uživanja v praznih sanjah, katerega soavtorji so bili Nekrasov, Grigorovič in Dostojevski. Med leposlovnimi deli, ki jih je Nekrasov napisal v teh letih, je bil tudi njegov nedokončani avtobiografski roman Življenje in dogodivščine Tihona Trostnikova (1843–1848); nekatere motive bomo kasneje našli v njegovi poeziji ("Nesrečniki, 1856; Na ulici, 1850, Taxikman, 1855). Del tega romana, Sanktpeterburški kotički, predstavljen v Fiziologiji Sankt Peterburga, je bil kasneje obravnavan kot samostojna novela, predstavnik žanra »naravne šole«.Zhdanov, p. 335.

Sovremennik in Otechestvennye Zapiski