thumb|Jama Covadonga, pribežališče Pelagija Pelagij (, ; ; ; ) je bil vizigotski plemič, ki je leta 718 ustanovil Asturijsko kraljestvo.; ; ; Pelagiju pripisujejo zasluge za začetek rekonkviste, krščanske ponovne osvojitve Iberskega polotoka od Mavrov, in ustanovitev asturijske monarhije.
Zgodnje življenje Pelagij se je rodil okoli leta 685, čeprav podrobnosti njegovega zgodnjega življenja ostajajo večinoma neznane. Po ljudski tradiciji je bilo Pelagiju pripisano vizigotsko poreklo. Novejše raziskave vse bolj podpirajo idejo, da je bil Pelagij plemič hispansko-rimskega rodu, povezan z lokalno asturijsko elito. vendar so bile do takrat pravne razlike med Rimljani in Germani že opuščene, začenši z vizigotskim zakonikom. Zgodovinska besedila poudarjajo Pelagijevo povezavo z asturijsko družbo. Verjeti je, da je bil sin Favila. Chronica Albeldense, izdelana tri stoletja po njegovi smrti, pravi, da je bil Favila vojvoda Galecije, ki ga je ubil Vitica. Kronika Alfonza III. opredeljuje Pelagija kot vnuka Čindasvinta in pravi, da je bil njegov oče oslepljen v Kórdovi na Viticovo pobudo. Pravijo tudi, da je Vitica po prevzemu krone leta 702 izgnal Pelagija iz Toleda. Po mnenju Rogerja Collinsa je to pozno izročilo in je bolj verodostojna kronika Albeldense, ki Pelagijev izvor umešča na sever polotoka. Vendar se obe kroniki strinjata, da je bil Vizigot, ki ga je Vitica izgnal iz Toleda.
Po kasnejšem izročilu se je Munuza, berberski guverner Iegiona (bodisi Gijóna bodisi Leóna ), zaljubil v Pelagijevo sestro in poslal sporočilo Tariku ibn Zijadu, ki mu je ukazal, naj ujame Pelagija in ga pošlje v Córdobo. Če se Munuzin sedež identificira z Gijónom, lahko sklepamo, da so Arabci vzpostavili svojo oblast v Asturiji in da Pelagij ni bil vodja lokalnega odpora proti arabskemu osvajanju. Pelagij se je morda dogovoril z arabsko elito, po čemer mu je bilo dovoljeno vladati lokalno na način prejšnjih Vizigotov, kot je znano, da se je to dogajalo med arabskimi vladarji in vizigotskimi plemiči drugod, kot v primeru Teudimerja, čeprav večina zgodovinarjev meni, da je to malo verjetno.
Vladavina Pelagij naj bi se na neki točki uprl, vendar razlogi za to niso znani; takšni upori lokalnih oblasti proti svojim nadrejenim so bili pogosta tema v vizigotski Španiji. Proti njemu je bila poslana muslimanska vojska pod poveljstvom Alkame in krščanskega seviljskega škofa Oppe. Na splošno velja, da je bil Alkama general in da je bil v njegovih vrstah seviljski škof z imenom Oppa. V bližini Covadonge ( v gorah Auseva ali v gorah Libana ) se je odbila bitka, v kateri je bil Alkama ubit, Oppa pa ujet. Mavrske kronike dogodka opisujejo Pelagija in njegovo majhno vojsko kot "trideset divjih oslov", kot poroča al-Maqqari v 17. stoletju. "Extract from C. Sánchez Albornoz and M. Antuña's Fuentes de la historia hispano-musulmana del siglo VIII featuring a translation of an excerpt from Al Maqqari's Nafh al-Tib" in the on-line Biblioteca Cervantes (Spanish) Bitka se običajno datira v leto 718 ali 719 med guvernerjema al-Hurrja in al-Samha, čeprav jo nekateri datirajo vse do leta 722, Kronika Albeldensia pa jo datira v 740-ta leta. sličica|Kantabrijski vojvoda leta 739: Pelagij, sin Favile vojvode Kantabrije. "Genealogia dos Reis de Portugal" 1530 Potem ko so ga lokalni magnati po vizigotskem vzoru izvolili za princepsa (kneza, glavnega voditelja) Asturijcev, si je Pelagij svojo prestolnico naredil v Cangas de Onís. pravi o teh volitvah: In on [Pelagij] je odšel v svoje gorske dežele, zbral vse, ki so se nameravali posvetovati, in se povzpel na veliko goro z imenom Asseuua. Svoje ukaze je razdelil med vse Asture, ki so se zbrali na posvetovanju in izvolili Pelagija za svojega vojvodo oz. princepsa. Njegovo kraljestvo, ki je bilo sprva osredotočeno na vzhodno Asturijo, je kmalu zraslo. Svojo hčer Ermesindo je poročil s bodočim kraljem Alfonzom I., sinom Pelagijevega vzhodnega soseda, vojvode Petra Kantabrijskega.
Pelagij je vladal osemnajst ali devetnajst let do svoje smrti leta 737, ko ga je nasledil sin Fafila.
Pelagij je bil pokopan v cerkvi Santa Eulalia de Abamia, ki se nahaja v okolici vasi Corao, blizu Cangas de Onís. Njegove posmrtne ostanke je kastiljski kralj Alfonz X. prenesel v Sveto jamo Covadonga, prav tako kot posmrtne ostanke njegove žene Gaudiose in sestre. Poleg sina in naslednika Fafile je zapustil še hčer Ermesindo, ki je postala prednica kasnejšega asturijskega kraljevega klana skupaj s kraljem Alfonzom I. Asturijskim ("Alfonzom Katoliškim").
Historiografija sličica|Spomenik Pelagiju iz Asturije, ki se nahaja v Covadongi, je izdelal španski umetnik Gerardo Zaragoza in je bil slovesno odprt leta 1964. sličica|Spomenik Pelagija Glavna vira za Pelagijevo življenje in kariero sta dve latinski kroniki, napisani konec devetega stoletja v kraljestvu, ki ga je ustanovil. Prva je Chronica Albeldensia, napisana v Albeldi okoli leta 881 in ohranjena v Codex Vigilanus, z nadaljevanjem do leta 976. Slednja je Kronika Alfonza III., ki je bila revidirana v začetku X. stoletja in ohranjena v dveh besedilnih tradicijah, ki se razlikujeta v več ključnih odlomkih: , ohranjena v Códice de Roda, in , domnevno jo je napisal Sebastijan, škof iz Salamanke (910–913). Edini verjetni starejši pisni viri, iz katerih bi ti kronisti lahko črpali informacije, so kraljevi seznami.
Sklici
Reference
Zunanje povezave
Charles Morris, "Pelistes, branilec Cordobe", Zgodovinske zgodbe: španske, Filadelfija: JB Lippincott Company, 1898.
Kategorija:Srednjeveške legende Kategorija:Umrli leta 737 Kategorija:Rojeni v 680. letih Kategorija:Viri CS1 v latinščini (la) Kategorija:Viri CS1 v španščini (es)