Longobardi v Italiji: kraji moči (568–774 n. št.) () je sedem skupin zgodovinskih stavb, ki odražajo dosežke germanskega plemena Langobardov, ki so se v 6. stoletju naselili v Italiji in ustanovili Langobardsko kraljestvo, ki se je končalo leta 774 n. št.

Skupine obsegajo samostane, cerkvene stavbe in trdnjave ter so junija 2011 postale območja svetovne dediščine UNESCO, saj pričajo o »pomembni vlogi Langobardov v duhovnem in kulturnem razvoju srednjeveškega evropskega krščanstva«.

Območje Gastaldaga in škofovski kompleks v Čedadu

Območje Gastaldaga in škofovski kompleks v Čedadu (pokrajina Videm) vključuje: Območje Gastaldaga z majhnim longobardskim templjem. Majhen tempelj, ki je trenutno oratorij Santa Maria in Valle, je najpomembnejše in najbolje ohranjeno arhitekturno pričevanje longobardske dobe. To je še posebej pomembno, saj označuje sobivanje izključno longobardskih motivov (kot je na primer razvidno iz Fregijev) in je oživitev klasičnih modelov, ki ustvarja nekakšno prefinjeno neprekinjeno nadaljevanje med klasično umetnostjo, longobardsko umetnostjo ter karolinško in otonsko umetnostjo. Škofovski kompleks, ki vključuje ostanke patriarhove palače v spodnjem nadstropju Narodnega arheološkega muzeja. Škofovski kompleks Kalista patriarha je glavni verski kompleks v mogočni prestolnici vojvodine Furlanije in vključuje baziliko, krstilnico Janeza Krstnika in patriarhalno palačo. Arheološka izkopavanja kažejo le nekaj sledi arhitekturnih del, vendar so omogočila odkritje nekaterih najizpopolnjenejših artefaktov in longobardske skulpture, kot sta krstni kamen patriarha Kalista in oltar vojvode Rahisa.

Monumentalno območje s samostanskim kompleksom San Salvatore-Santa Giulia v Brescii

Monumentalno območje s samostanskim kompleksom San Salvatore-Santa Giulia v Brescii vključuje samostan Santa Giulia, baziliko San Salvatore in arheološko območje Rimski forum.

Samostan San Salvatore, ki sta ga leta 753 kot samostansko cerkev ustanovila Deziderij, vojvoda Brescijski in bodoči kralj Longobardov in njegova žena Ansa. Zanj je značilna sodobna uporaba longobardskega sloga ter klasični in bogato okrašeni dekorativni motivi. Je eden boljših primerov zgodnjesrednjeveške sakralne arhitekture. Skozi stoletja je bil večkrat spremenjen in postal del novega konventualnega kompleksa, katerega cerkev, posvečena Santa Giulia, je bila dokončana leta 1599.

Zahodno od samostanskega kompleksa je monumentalno območje, ki ga sestavljajo kapitol, republikansko svetišče in rimsko gledališče, tesno povezano z zgodbami o San Salvatoreju-Santa Giulia. Najstarejša verska stavba rimskega foruma sega v konec 1. stoletja pred našim štetjem. Izjemna raven ohranjenosti arhitekturnih in dekorativnih vidikov naredi to arheološko območje edinstven primer v severni Italiji.

Castrum s stolpom Torba in cerkvijo zunaj obzidja, Santa Maria foris portas, v Castelsepriu

Castrum s stolpom Torba in cerkvijo zunaj obzidja v Castelsepriu (Pokrajina Varese) vključuje samostan Torba, cerkev Santa Maria foris portas s freskami in ruševine evangeličanske bazilike San Giovanni. Longobardi so Castrum Castelseprio, ki je bil prej rimska vojaška postojanka in ostrogotski obrambni bastijon, najprej spremenili v prostor za trgovino, nato pa v samostan (8. stoletje).

Samostan vključuje stolp, ki so ga zgradili Ostrogoti in so ga Langobardi preuredili za samostanske namene, ter majhno cerkev, poimenovano po Devici Mariji. Od velike bazilike Castelseprio so ostale le ruševine, tri ladje z osrednjo apsido, vrata Santa Maria foris portas so ostala nedotaknjena, vključno z velikimi deli apsidalnih fresk, ki so nekatere največje poslikave na stenah, najdene iz celotnega obdobja zgodnjega srednjega veka.

Bazilika San Salvatore v Spoletu

Bazilika San Salvatore v Spoletu (pokrajina Perugia) je bila zgodnjekrščanska bazilika iz 4. do 5. stoletja, ki so jo Longobardi v 8. stoletju obsežno prenovili. Bazilika je bila zgrajena s tremi ladjami: tudi prezbiterij je tridelen in ga pokriva obok z osmerokotno osnovo. Apsida je polkrožna in jo na zunanji strani zapira ravna stena. Na obeh straneh boka sta dva apsidna prostora z rebrastim obokom. Notranjost je izgubila prvotne okraske iz štukatur in poslikav, ohranila pa je bogato ogredje z dorskim frizom, postavljenim na dorske in korintske stebre. Na originalni fasadi iz 8. stoletja, ki jo zaznamujejo lizene in je razdeljena na dva dela iz enega vogala, so se ohranili le vogali oken in trije portali, izklesani s klasičnimi motivi.

Clitunno Tempietto v Campello sul Clitunno

Clitunno Tempietto v Campello sul Clitunno (pokrajina Perugia) je majhna cerkev, posvečena San Salvatoreju, v obliki korintskega templja v starogrškem slogu. Graditelji so verjetno ponovno uporabili ostanke starodavnega poganskega sacelluma in material spolija – vendar je večina kiparskih okraskov originalnih stvaritev in niso bili izdelani iz ponovno uporabljenih materialov iz rimske dobe. Na arhitravu so na severni, južni in zahodni strani vgravirani rimski kvadratni kapiteli – redek primer monumentalne zgodnjesrednjeveške epigrafije. Notranjost je sestavljena iz velikega prostora, pokritega z banjastim obokom in z edikulo, ki uokvirja spodnjo apsido. Obstajajo tudi freske iz 7. stoletja.

Kompleks Santa Sofia v Beneventu

Kompleks Santa Sofia v Beneventu (Kampanja) je okoli cerkve Santa Sofia, v kateri je nekoč živel najpomembnejši longobardski vojvoda Langobardije Minor in jo je okoli leta 760 ustanovil vojvoda Arehis II. Benvento. Temeljil je na modelu Liutprandove palatinske kapele v Pavii; osrednji načrt temelji na tlorisu istoimenske cerkve v Konstantinoplu, vendar je v središču šest stebrov, ki podpirajo kupolo in so nameščeni na vsakem vogalu šesterokotnika in so povezani z loki. Notranji šesterokotnik je nato obdan z desetkotnim obročem z osmimi stebri iz belega apnenca in dvema stebroma na vsaki strani vhoda, vsak razporejen vzporedno z ustrezno steno. Fragmenti originalnih fresk, ki so nekoč prekrivale celotno notranjost cerkve, so ostali na obeh stranskih apsidah.

Samostan je tudi del kompleksa, čeprav je bil ohranjen po obnovi v 13. stoletju, ko je prvotno longobardsko stavbo nadomestil kasnejši dodatek štirikotnega križnega hodnika.

Svetišče San Michele v Monte Sant'Angelu

Svetišče San Michele v Monte Sant'Angelu (pokrajina Foggia) stoji v vojvodini Benevento in je bilo ustanovljeno pred prihodom Longobardov, vendar so ga ti po osvojitvi Gargana (7. stoletje) sprejeli za nacionalno svetišče. Svetišče, ki priča o čaščenju svetega Mihaela, je bilo predmet monumentalnega pokroviteljstva obeh beneventskih vojvod, ki sta se naselila v Pavii, ki je bila nadgrajena s številnimi prenovami, da bi olajšali dostop do jame prvega prikazovanja in sprejeli romarje. San Michele Arcangelo je postal ena glavnih romarskih destinacij za kristjane – je etapa v eni od različic Via Francigena, ki vodi v Sveto deželo.

Svetišče je bilo večinoma obnovljeno, zlasti višji deli; v dobi Longobardov so le kripte omogočale dostop do jame, kjer se je po izročilu prikazal nadangel Mihael.

Sklici

Zunanje povezave

Monte Sant'Angelo UNESCO Collection on Google Arts and Culture Unesco Scheda del patrimonio sul sito del ministero per i Beni e le Attività culturali

Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Italiji Kategorija:Langobardi