Orontidska dinastija ali Orontidi, znana tudi kot Ervandidi ali Ervanduni (armensko: ერვანდუნები, latinizirano: Ervandunebi), je bila dinastija vladarjev, ki je vladala Armenski satrapiji do leta 330 pr. n. št. in Armenskemu kraljestvu od leta 321 pr. n. št. do 200 pr. n. št.
Orontidi so vladali najprej kot klientski kralji ali satrapi Ahemenidskega cesarstva, po razpadu Ahemenidskega cesarstva pa so ustanovili neodvisno kraljestvo. Kasneje je veja Orontidov vladala kot kralji Sofene in Komagene. Orontidi so bili prva od treh vladarskih dinastij, ki so zaporedoma vladale staroveškemu Armenskemu kraljestvu (321 pr. n. št.–428 n. št.). Čeprav se strmoglavljenje Oronta IV. in prihod Artaksija I. na armenski prestol v začetku 2. stoletja pr. n. št. tradicionalno obravnava kot začetek nove dinastije, je Artaksij verjetno pripadal veji Orontidske dinastije. Njegovi potomci so vladali Armeniji do 1. stoletja n. št.
Zgodovinsko ozadje thumb|300px|Satrapija Armenija pod Orontidsko dinastijo|alt=
Nekateri zgodovinarji trdijo, da so bili Orontidi iranskega porekla, in domnevajo, da so imeli dinastične družinske vezi z vladajočo Ahemenidsko dinastijo. Sami so ves čas svojega obstoja poudarjali, da izhajajo iz Ahemenidov, da bi okrepili svojo politično legitimnost. Njihova prisotnost v Armeniji se je začela s satrapom Orontom I. leta 401 pr. n. št., ali še prej z njegovim prednikom Hidarnom v zadnji četrtini 6. stoletja pr. n. št.
Drugi zgodovinarji trdijo, da so bili Orontidi armenskega porekla, in verjetno s porokami povezani z vladarji Perzije in drugimi vodilnimi plemiškimi hišami v Armeniji. Njihova armenska etnična pripadnost ni zanesljiva.
Sovjetski armenski zgodovinar Suren Jeremian piše, da so bili Orontidi armenska dinastija s sedežem nekje okoli Vanskega jezera, nekdanjega središča Urartskega kraljestva. Jeremian trdi tudi to, da so Orontidi vzpostavili svojo oblast v urartski prestolnici Tušpi v 6. stoletju pr. n. št., ko je to kraljestvo že propadalo. Svojo oblast so razširili v druge dele Armenije in ustanovili prvo armensko kraljestvo. Po Jeremianu so Orontidi prišli iz bližine Musasirja v današnjem severnem Iraku in so zaradi politike prisilnega preseljevanja Urartov v okolici Vanskega jezera, naseljeni s Huro-Urarti, ustanovili armensko enklavo.
Ime Orontidi je helenizirana oblika moškega imena iranskega izvora, ki se v stari armenščini piše kot Jeruand (Երուանդ), v sodobni armenščini pa kot Jervand. Ime je potrjeno v grščini kot Ὀρόντης, Orόntes. Sorodni imeni sta avestanski Auruuant ('pogumen, junak') in srednjeperzijski Arwand, sodobnoperzijski Arvand. V klasičnih virih se pojavljajo različne grške različice imena, kot so Orontas, Aroandes in Oruandes.
Jezik Perzijska in lokalna armenska kultura sta se med elitami ohranili kljub helenistični invaziji in ostali najmočnejši element družbe.
Cesarska uprava je v uradnih dokumentih več stoletij uporabljala aramejščino, medtem ko je bila večina napisov napisana v staroperzijskem klinopisu. Ksenofont je za pogovor z Armenci potreboval tolmača, medtem ko so nekatere armenske vasi govorile perzijsko.
Grški napisi v Armavirju kažejo, da so višji sloji kot enega od svojih jezikov uporabljali grščino. Pod zadnjim armenskim kraljem Orontom IV. (vladal približno 210–200 pr. n. št.) je struktura državnih institucij postala podobna grški. Na kraljevem dvoru se je govorilo grško. Kralj se je obdal s heleniziranim plemstvom in sponzoriral ustanovitev grške šole v Armavirju, glavnem mestu svojega kraljestva.
Vera O veri Orontidov pred Antiohom I. Komagenskim ni nobenih neposresnjih dokazov, iz njihovega iranskega ozadja in povezav z Ahemenidsko dinastijo pa je mogoče sklepati, da so zelo verjetno sledili eni od oblik zaratustrstva. Armenci so v ahemenidskem obdobju zelo verjetno sprejeli zaratustrstvo in ga združili s svojimi regionalnimi običaji.
Orontidski satrapi in kralji Armenije thumb|left|300px|Orontidska Armenija okoli leta 250 pr. n. št.
Informacije o Orontidih so razdrobljene, zato je rekonstrukcija njihove zgodovine in genealogije okvirna in temelji predvsem na napisih in kovancih. Največ informacij o genealogiji Orontidov vsebujejo napisi, ki jih je na gori Nemrut pustil orontidski kralj Antioh I. Komagenski (vladal 70–31 pr. n. št.). Prisotnost Orontidov kot vladajoče dinastije v Armeniji je mogoče slediti vsaj do leta 400 pr. n. št., ko se je kot ahemenidski satrap Armenije pojavil Oront I.
Grški pisec Ksenofont (umrl ok. 354/355 pr. n. št.) v svoji večinoma izmišljeni Kiropediji omenja Tigrana, sina neimenovanega armenskega kralja, ki je bil prijatelj Kira Velikega (vladal 550–530 pr. n. št.), ustanovitelja Ahemenidskega cesarstva. Tigran je bilo pogosto ime kasnejših armenskih monarhov iz dinastije Artaksiadov, verjetno veje Orontidov. Kasnejši armenski zgodovinar Movses Horenaci, ki je črpal podatke morda iz istih virov kot Ksenofont, piše o armenskem kralju Tigranu, sinu kralja Eruanda (Oronta) Kratkoživega. Horenacijev Tigran se je povezal s Kirom Velikim proti medijskemu kralju Astjagu. Po mnenju A. Šapurja Šahbazija je Ksenofontovo poročilo o Tigranu izmišljeno.
thumb|left|200px|Armenski prinašalec davka s kovinsko posodo z ročaji v obliki grifona; 5. stoletje pr. n. št.
Ksenofontov sodobnik, satrap Armenije Oront I., velja za prednika vseh kasnejših orontidskih vladarjev, čeprav je možno, da so Orontidi v Armeniji obstojali že pred njim. Oront je bil sin baktrijskega plemiča Artasirja in trdil, da izvira od Hidarna, verjetno po materini liniji. Hidarn je bil eden od "sedmih Perzijcev", ki so leta 522 pr. n. št. strmoglavili Bardijo in na ahemenidski prestol postavili Dareja Velikega. Po Darejevem prevzemu oblasti se je Armenija uprla in bila po treh perzijskih pohodih, ki jih je vodil perzijski armenski general Dadarsi, pokorjena. Hidarnu je bila satrapija Armenija morda podeljena kot kvazi-dedna domena. Kasnejši Hidarn, ki je svojo hčer poročil z Artakserksom II. (vladal 405/404–359/358 pr. n. št.), je bil morda potomec prvega Hidarna in je služil kot armenski satrap. Leta 401 pr. n. št. se kot armenski satrap in zet Artakserksa II. pojavi Oront I., potem ko se je poročil z njegovo hčerko Rodoguno. Ta Oront se pogosto omenja v poročilih o perzijskih zadevah v prvi polovici 4. stoletja pr. n. št. Boril se je proti deset tisoč Grkom med njihovim begom skozi Armenijo. V tem času je bila Armenija organizirana v dve satrapiji, ki ju je delila reka Karasu, pritok Evfrata. V eni je vladal Oront, v drugi, ki se je imenovala "zahodna" Armenija, pa Tiribaz. Oront je vodil perzijsko pehoto proti Evagorju, kralju Salamisa na Cipru, in zatem izgubil Artakserksovo naklonjenost. Kasneje se je v virih ponovno pojavil kot podrejeni guverner obalne province. Vodil je upor proti kralju, a je na koncu z njim sklenil mir. Umrl je okoli leta 344 pr. n. št.
thumb|right|Zlatnik Oronta I., datiran v leto 362 pr. n. št., ki ga hrani Francoska narodna knjižnica v Parizu
Med vladavino Artakserksa III. je bila satrapija Armenije dodeljena Artašati, članu dinastije Ahemenidov, ki je kasneje vladal cesarstvu kot Darej III. Naslednji znani orontidski satrap Armenije je bil Oront II., sin ali vnuk Oronta I. Oront II. je vodil armenski kontingent vojske Dareja III. v bitki pri Gavgameli. V tem kontekstu je omenjen še en armenski poveljnik, Mitravst, ki je bil morda satrap drugega dela Armenije. Po osvojitvi Ahemenidskega cesarstva je Aleksander Veliki za satrapa Armenije imenoval Mitrena, pred tem satrapa Sard, ki je prebegnil na njegovo stran. Nekateri zgodovinarji dvomijo, da je Mitren kdaj dejansko vladal v Armeniji, saj Makedonci tam nikoli niso vzpostavili trdne oblasti. Po mnenju Cyrila Toumanoffa je bil Mitren član dinastije Orontidov. Napisi na gori Nemrut vsebujejo delno berljivo ime, ki sledi imenu Oronta II., in bi se kahko prebralo kot Mitran. Novejše študije so ugotovile, da se ime konča na -dan[es], morda Bardan[es], kar se nanaša na sina Oronta II. Diodor Sicilski omenja Oronta (III.) kot vladarja Armenije okoli leta 316 pr. n. št. Kot satrap Armenije je nedolgo po smrti Aleksandra Velikega omenjen makedonski general Neoptolem, za katerega se zdi, da mu ni uspelo vzpostaviti oblasti nad državo, verjetno zaradi Orontovega upora. Diodor omenja tudi Ardoata, ki ga imenuje kralj Armenije. Slednji je pomagal Arjaratu II. Kapadoškemu, da se je odcepil od Selevkidov. To se je verjetno zgodilo po bitki pri Korupediju leta 281 pr. n. št. Po Toumanoffu je ta Ardoat Oront III. Ne glede na njihovo formalno podrejenost močnejšim vladarjem so Orontidi v praksi vladali kot kralji in se kot kralji tudi predstavljali.
thumb|200px|Armenski vojak ahemenidske vojske okoli leta 470 pr. n. št.; relief v grobnici Kserksa I.
Od leta 301 pr. n. št. je bila Armenija vključena v vplivno sfero Selevkidskega cesarstva, vendar je ohranila precejšnjo stopnjo avtonomije in svoje domače vladarje. Po Polienu se je selevkidski uporniški kralj Antioh Hieraks leta 227 pr. n. št. zatekel na armensko ozemlje, ki mu je vladal kralj Arsam, ustanovitelj mesta Arsamosata.
Proti koncu leta 212 pr. n. št. je bila država razdeljena na dve kraljestvi, obe vazalni državi Selevkidov: Veliko Armenijo in Armenijo Sofeno, vključno s Komageno ali Malo Armenijo. Antioh III. Veliki se je odločil zatreti lokalne dinastije in oblegal Arsamosato. Kserks, satrap Sofene in Komagene, se je predal, prosil kralja za milost in ga priznal kot svojega suverena. Antioh je dal Kserksu za ženo svojo sestro Antiohido, ki ga je kasneje umorila. Veliki Armeniji je vladal orontidski potomec Hidarna, zadnjega orontidskega vladarja Velike Armenije. Vladarja je očitno podjarmil Antioh III. Veliki, ki je nato ozemlje razdelil med svoja generala Artaksija (Artašes) in Zariadra (Zareh). Oba sta trdila, da izhajata iz družine Orontidov.
Komagenski Orontidi thumb|left|250px|Nemrut Dağı: kipi na vzhodni terasi
Na gori Nemrut stoji nasproti kipov bogov dolga vrsta podstavkov, na katerih so stale stele grških prednikov Antioha I. Komagenskega. Pravokotno na to vrsto je stala druga vrsta stel, ki so prikazovale njegove orontidske in ahemenidske prednike. Od teh stel sta dobro ohranjeni Darejeva in Kserksova. Pred vsako stelo je majhen oltar. Na dveh od teh oltarjev so našli napise. Antioh si je zelo prizadeval, da bi vsi vedeli, da je s poroko princese Rodogune s njegovim prednikom Orontom povezan z dinastijo kralja kraljev Dareja I. Rodogunin oče je bil perzijski kralj Artakserks. Leta 401 pr. n. št. je Artakserks premagal svojega mlajšega brata, ki ga je poskušal odstaviti. Zaradi pomoči, ki jo je Artakserks prejel od Oronta, svojega vojaškega poveljnika in satrapa Armenije, mu je dal za ženo svojo hčer. Njun potomec, Orontid Mitridat I. Kalinik, se je poročil s selevkidsko princeso Laodiko VII. Teo. Genealogija Družinsko drevo Orontidov po Cyrilu Toumanoffu:
Orontidski kralji v armenskem izročilu
V armenskem izročilu, ki ga je zapisal Movses Horenaci, je bil Eruand (Oront) Kratkoživi eden od kraljev v liniji legendarnega armenskega patriarha Hajka. Od slednjega ga je ločilo 43 generacij. Eruand se šteje za sodobnika Kira Velikega. Horenacijevo poročilo o Eruandovem sinu Tigranu, ki je pomagal Kiru v vojni proti Medijcem, morda izhaja iz istega izročila kot Ksenofontovo poročilo o Kirovem spremljevalcu Tigranu. Horenaci začne z Eruandom in nato našteje naslednje njegove naslednike: Eruand Kratkoživi Tigran Vahagn (Horenaci je verjel, da je ta bog bobožen kralj) Aravan (morda še ena različica imena Oront) Nerseh Zareh (enakovreden Zariadru) Armog Bagan Van Vahe, umrl v spopadu z Aleksandrom Velikim; zadnji v liniji Hajkidov
Spomin na resnični konflikt med orontidskim kraljem Orontom IV. in Artaksijem I. je ohranjen tudi v Horenacijevem poročilu o Artašesu, članu kraljeve družine, ki je strmoglavil kralja Eruanda. Horenaci Eruanda in Artašesa uvršča v dinastijo Arsakidov in med sodobnike rimskih cesarjev Vespazijana in Tita Flavija (1. stoletje n. št.). Kralji in satrapi