Ivan Đurić (); *30. oktober 1947 Beograd, Srbija, SFR Jugoslavija, †23. november 1997 Pariz (Francija) je bil srbski pisatelj, akademik, zgodovinar in politik.
Življenjepis Poreklo in izobraževanje Đurić se je rodil 30. oktobra 1947 skupaj s sestro dvojčico Dušanko Đurić-Trbojević univerzitetnima profesorjema očetu Dušanu Đuriću (1920–1997) in materi Ivani Bogdanović (*1925), ki so jo klicali na splošno kar Nana; bila je hči literarnega kritika in akademika Milana Bogdanovića ter sestra akademika Bogdana Bogdanovića. Po očetu je imel polbrata Sava Đurića, beograjskega odvetnika in sodnika. To je bil drugi zakon očeta Dušana, ki je bil profesor interne medicine in ustanovitelj Klinike za interno medicino na Medicinski fakulteti ter utemeljitelj srbske endokrinologije, mati pa profesorica ruske književnosti na Filozofski fakulteti Beograjske univerze. Družinsko okolje — kakor tudi njegovo družinsko deblo — je bilo močno povezano s kulturnimi in akademskimi krogi.
Đurić je potomec staroselcev iz vasi Zaovine na Tari. Svojemu očetu je Ivan pozneje pomagal pri sestavljanju družinskega debla, ki je izšlo pod naslovom „Đurići u Zaovinama“ ("Đurići v Zaovinah"), ki je izšla le nekaj mesecev pred Ivanovo smrtjo in nekaj tednov pred smrtjo Ivanovega očeta Dušana.
Izhajal je iz družine univerzitetnih profesorjev z levičarsko usmeritvijo, vendar se ni odpovedal tradicionalnim vrednotam kot je svobodoljubno domoljubje in ne svojemu srbskemu poreklu v času, ki je oznanjal socialistični internacionalizem in bratsko jugoslovanstvo. Značilno zanj je tudi na teh prostorih izjemno redko ravnotežje med spoštovanjem do lastnega in do drugih narodov. Starša sta oba bila univerzitetna profesorja. Njegov oče je dobil vzdevek Zinaja po priljubljenem nogometašu in smučarskem tekaču. Njegov praded po očetovi strani je bil srbski pravoslavni duhovnik Milan Đurić, eden od ustanoviteljev Narodne radikalne stranke. Njegov dedek po materini strani je bil pisatelj Milan Bogdanović, medtem ko je bil arhitekt in nekdanji župan Beograda Bogdan Bogdanović njegov stric po materini strani.
V Beogradu je hodil v osnovno šolo "Sv. Sava" na Vračarju, nato pa v klasično gimnazijo, ki je bila nekdaj Osma beograjska gimnazija na Voždovcu, medtem ko je to danes Tretja beograjska gimnazija. Nato se je vpisal na Filozofsko fakulteto. Januarja 1971 je diplomiral na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete z nalogo z naslovom "Bizantinski čini v srednjeveški Srbiji"„Византијски чинови у средњовековној Србији“/ „Vizantijski činovi u srednovekovnoj Srbiji“.
Akademsko uveljavljanje in pogledi Po končanem študiju je bil izvoljen junija 1971 za asistenta na Stolici za zgodovino Bizanca, kjer je bil vodja oddelka Georgij OstrogorskiGeorgij Aleksandrovič Ostrogorski (; 1902—1976) je bil zgodovinar, profesor Zgodovine Bizantinskega cesarstva na Beograjski univerzi in ustanovitelj Bizantološkega inštituta pri SANU. Je eden največjih bizantologov dvajsetega stoletja in prejemnik številnih domačih in tujih znanstvenih nagrad.. Leta 1974 je zaključil magistrsko delo na temo "Družina Foka". Istega leta je postal sodelavec Bizantološkega inštituta pri Srbski akademiji znanosti in umetnosti. Izpopolnjeval se je v Središču za bizantinske študije in na Ameriški šoli v Atenah (1977–1978). Pri petintridesetih letih (1982) je zagovarjal doktorsko disertacijo "Čas Ivana VIII. Paleologa".
1982 je postal docent na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu ter gostujoči profesor na Univerzi v Nici (1983), na Univerzi v Atenah in v Parizu (1986). Izredni profesor na Filozofski fakulteti v Beogradu je postal 1989, a predsednik Sveta Filozofske fakultete 1990.
1989 je začel urejati revijo Demokratija danas (Demokracija danes). Leta 1980 je sodeloval pri pripravi "Oxfordskega bizantinskega slovarja".
Soočen s političnimi vrenji konec 20. stoletja se ni postavil ne na stran vlade ne opozicije, temveč je iskal drugačno izbiro ter tako tvegal spor z obema stranema: Jasno stajalište Jasno stališče “Pošto nisam bio komunista, čvrsto sam protiv antikomunističke histerije; pošto potičem iz porodice svećenika – čvrsto sam protiv države koja ne bi bila sekularna.“ »Ker nisem bil komunist, sem odločno proti protikomunistični histeriji; ker prihajam iz duhovniške družine – sem odločno proti državi, ki ne bi bila sekularna.« Sam je večkrat dejal, da so ga razglašali za nacionalista, ker je slavil slavo in pisal v cirilici. Ni pa bil zagovornik ne rusofilstva ne velesrbstva ne jugoslovanskega unitarizma. Šešljevo „Veliko Srbijo“, ki naj bi spravila vse Srbe v eno državo z „etničnim čiščenjem“ vseh drugih narodnosti, je imel za tragično zablodo in poudarjal, da je v realnih zgodovinskih in narodnostnih okoliščinah zamisel o etnično čisti državi obsojena na neuspeh. Zavzemal pa se je za Srbijo kot sodobno evropsko in napredno državo, ki spoštuje pravice drugih – narodnostne, verske in politične – in jo smatral kot pogoj za lasten razvoj in skrb za rojake v tujini. Poleg tega je bil prepričan, da Bosne in Hercegovine ni mogoče deliti glede na dejstvo, da so njene meje starejše tako od Stare kot tudi od Nove Jugoslavije.
1991 se je preselil v Pariz, kjer je poučeval bizantinske študije na univerzah Pariz VIII in Pariz XII ter na Inštitutu za evropske študije, kakor tudi na več drugih evropskih univerzah kot v Nemčiji in na Češkoslovaškem. V Parizu je živel in delal vse do svoje prezgodnje smrti 1997.
Volitve 1990 Katera nuja je nagnilo sicer spoštovani zgodovinski vedi predanega Đurića, ki je vseskozi rad ponavljal: "A ja sam ipak još uvek najpre istoričar!" (»A jaz sem vendarle še vedno predvsem zgodovnar!«), da se je vendarle podal na spolzko drsališče politike? V njegovem primeru je od tega pravzaprav imel samo strah, begunstvo in škodo — pa nobene koristi, ter ga je očitno vodila le ljubezen do domovine in negotove prihodnosti njegovega naroda. On sam je namreč rad poudarjal, da je bil doma vzgojen tako, da je domoljubje dolžnost in ne sme prinašati nobenih koristi.
Đurić je predaval in bival največ v tujini. Pazljivo je spremljal Padec berlinskega zidu; s skrbjo pa je opažal tudi začetke razpadanja Jugoslavije ter se odločil, da bo v grozi razpadajočega komunizma, ki ga je nadomestil morilski etnični nacionalizem — "masovno ludilo" ("množična ponorelost"), ponudil svobodoljubno človeka vredno drugo možnost. Njegova odločitev je v teh prelomnih časih zaradi hudih nasprotovanj, podtikanj in medijskega linča pomenila res pravo junaštvo, ki ga je v svoji vesti čutil kot dolžnost.
V kakšnih razmerah pa je nastopal, bomo lažje doumeli, če omenimo skoraj sočasni načrtovani »miting resnice« 1. decembra 1989 v Ljubljani, ki naj bi bil le eden v vrsti nacionalističnih mitingov, ki so zamajali in dokončno razdejali Novo Jugoslavijo. To naj bi bil le eden v verigi več kot 40 mitingov, prek katerih je bila nasilno že zamenjana oblast v Vojvodini, na Kosovem in Črni gori, medtem ko je na Hrvaškem že divjalo neusmiljeno »etnično čiščenje«. Čeprav te dogodke še danes različno razlagajo, ostaja nesporno priznano dejstvo, da je bila takratna prepoved mitinga — zaradi ohranjanja javnega reda in mira — edino možna rešitev, ki je preprečila uvoz velesrbskega iredentizma, uličnega divjanja in medetničnega obračunavanja.
Tovrstno početje je namreč – z znanimi usodnimi posledicami – že preplavljalo druge jugoslovanske republike vključno z avtonomnima pokrajinama Kosovim in Vojvodino. Na prvih povojnih kolikor toliko demokratičnih volitvah sta v tem grozljivem in do skrajnosti napetem ozračju poleg množice drugih kandidatov nastopila vsaj z malimi možnostmi na uspeh tudi dva miroljubneje usmerjena kandidata: pisatej Drašković in zgodovinar Đurić, ki je na srbskih splošnih volitvah leta 1990 kandidiral za predsednika Srbije kot skupni kandidat „Združenja za jugoslovansko demokratično pobudo“ in „Unije reformnih sil“. Končal je na tretjem mestu (za Slobodanom Miloševićem in Vukom Draškovićem) z 277.398 glasovi.
Z idejami Liberalnega foruma in kot kandidat Združene demokratične pobude (Ujedinjena demokratska inicijativa – UJDI) ter Zavezništva prenovitvenih sil za Srbijo (Savez reformskih snaga za Srbiju) takratnega premierja Anteja Markovića je Ivan Đurić na predsedniških volitvah osvojil v Srbiji tretje mesto, za Slobodanom Miloševićem in Vukom Draškovićem, medtem ko je imel v Vojvodini na prvem mestu več glasov kot Slobodan Milošević. Bil je seveda politično in gmotno osamljen in nepripravljen. »To je bil zadosten signal, da je vznemiril tako vladajočo stranko kot opozicijo. Kot nasprotnik, ki se je nepričakovano pojavil na politični sceni in pokazal, da ni sam, je moral biti izpostavljen medijski kampanji in grožnjam.«Latinka Perović v predgovoru k Đurićevi knjigi »Vlada, opozicija, alternativa«, ki jo je leta 2009 posmrtno izdal Helsinški odbor za človekove pravice v Srbiji.
Đurić je igral na karto, ki je v drugih republikah že izgubila - na Jugoslavijo in jugoslovanstvo. Kmalu po Titovi smrti je na jugoslovanski politični oder "milom ili silom" stopal Slobodan Milošević, imenovan Slobo, ki je prigrabil medije in oblast ter s širjenjem velesrbskega iridentizma, mednarodnega sovraštva ter revanšizma v nasprotju s prejšnjim jugoslovanskim "bratstvom in enotnostjo" uspel pridobiti soglasje za svojo nacionalistično smer JLA in tudi SPC. Ivan Đurić se je zoperstavljal temu iskanju sporov s sosedi, češ da so Srbi povsod in od vseh ogroženi, kar je bila le pretveza za poznejše napade in krvave spopade, ki so terjali številne nedolžne žrtve. V pričakovanju vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije se je on skupaj z Vukom Draškovićem vztrajno zavzemal za mirno rešitev spornih vprašanj in do vrelišča pogrevanih medetničnih sporov. V središču je bila domnevna "ogroženost Srbov" ne le v drugih jugoslovanskih republikah, ampak tudi v "matični" Srbiji. Tam je Slobo s svojimi prirejenimi mitingi uspel oropati velike samoupravne samostojnosti AP Vojvodino in AP Kosovo, in s tem omajal že tako krhko ravnotežje v večnarodnostni in večverski državi: "Oj Srbijo iz tri dela ponovo ćeš biti cela!" ("Oj Srbija iz treh delov, zopet boš cela!")
V nasprotju z nasilnim reševanjem medsebojnih odnosov tudi s pomočjo JLA pa je Đurić poudarjal, da so pogajanja edini pravi način za reševanje spornih vprašanj. Da bi k temu pripomogel, je decembra 1990 kljub nezakonitim in nedemokratičnim razmeram sprejel kot politično neizkušen in javnosti skoraj neznan kandidaturo na volitvah za predsednika Srbije in s skoraj 300.000 glasovi zasedel tretje mesto v republiki in prvo v Vojvodini med številnimi tekmeci iz drugih strank, ki so bili večinoma medijsko in tudi gmotno bistveno bolje podprti.
V Vojvodini je dobil največ glasov; očitno pa je bil razočaran s slabim izidom v nekaterih podeželskih volilnih enotah, kjer je gojil največja pričakovanja, zlasti po Šumadiji. Stvarno pa sta dosegla oba demokratično usmerjena kandidata sorazmerno dobro uvrstitev glede na to, da je imel Milošević že od osemdesetih let, od svoje uveljavitve v politiki, družbena občila takorekoč popolnoma pod svojim nadzorom. Morda se je tudi pod vtisom poraza umaknil Đurić skoraj popolnoma iz politike in se posvetil znanstvenemu delu.
Izid volitev v Srbiji 1990 Vir: Републички завод за статистику/Republiški zavod za statistiko Zap.št.KandidatEmblemStranka Glasov % 1 Slobodan Milošević Socijalistička partija Srbije (SPS — Socialistična stranka Srbije) 3.285.799 67,71 2 Vuk Drašković Srpski pokret obnove (SPO — Srbsko obnovitveno gibanje) 824.674 16,99 3 Ivan ĐurićИван Ђурић СРСЈС и УДЈДИ (SRSJS in UDJDI) 277.398 5,72 4 Sulejman Ugljanin Stranka demokratske akcije (SDA — Stranka demokratične akcije) 109.459 2,26 5 Vojislav Šešelj Srpska radikalna stranka (SRS — Srbska korenita stranka)Šešelj je zastopal usmeritev Srbske radikalne stranke, ki pa je bila uradno ustanovljena šele naslednje leto, tj. 1991. Zato je na teh volitvah nastopil pod Skupino državljanov (Grupa građana) 96.277 1,98
Družina