sličica|253x253_pik|Grb ali ščit Alfonza II. Asturijskega

Alfonz II. Asturijski () (Oviedo, ok.760–20. marec 842), z vzdevkom »Čisti« () je bil kralj Asturije v dveh ločenih obdobjih: najprej na kratko leta 783 in kasneje od leta 791 do smrti leta 842. Po njegovi smrti je Nepocijan, sorodnik nekoliko nejasnega rodu, nasprotoval, da na tron pride bodoči kralj Ramiro I..

Med njegovo vladavino, ki je trajala enainpetdeset let, so v Composteli odkrili domnevni grob apostola Jakoba. Tudi zato je Alfonz II. znan kot "prvi romar".

Biografija Rodil se je v Oviedu okoli leta 760 kot sin Fruele I. Asturijskega in Munije Álavske. Po očetovi smrti je bil zaupan v oskrbo tete Adosinde, žene asturijskega kralja Sila.V skladu s privilegijem, ki ga je podelil Ordoño II, je bilo njegovo otroštvo zaupano v izobraževanje samostanu na Samosu v Galiciji.

Med Silovo vladavino je bil Alfonzo odgovoren za vlado in upravo kraljeve palače. Po Silovi smrti je bil izvoljen za kralja po zaslugi podpore svoje tete Adosinde ter magnatov in plemičev dvora, vendar je njegov stric Mavregat organiziral močno opozicijo in uspel odstaviti Alfonza, ki se je zaradi nevarnosti zatekel v Álavo med svoje sorodnike po materini strani.

Ko se je Bermudo I. zaradi poraza v bitki pri Burbiji odpovedal prestolu, se je Alfonz vrnil v Asturijo, kjer je bil 14. septembra 791 dokončno razglašen za kralja.

Prestolnico kraljestva je preselil v Oviedo in kljub plenjenju tega mesta leta 794 in 795 ali porazu pri Babiasu (18. septembra 795) začel rekonkvisto. V tistem času je v Andaluziji prišel na prestol Hišam I., sin Abd al-Rahmana I., ki je začel vrsto vojaških pohodov v vzhodnih Pirenejih in na severozahodu. Leta 794 je napad, ki ga je vodil Abd al-Karim, zadal velik vojaški udarec Alfonzu II. na vzhodnih obrobjih Kraljevine Asturije (Kantabrija in Kastilja). Asturijski kralj je prosil za pomoč baskovskega frankovskega vazala Belaska, gospodarja Álave in sosednjih območij v tistem času. Abd al-Karim je napredoval globlje proti zahodu v Asturijo in plenil regijo, medtem ko je njegov brat Abd al-Malik vstopil v zahodne asturijske dežele.

Znano je, da je vzdrževal stike s cesarjem Karlom Velikim. Leta 795 je v Toulouse, kjer je prebival Ludvik Pobožni, odpotovalo poslanstvo asturijskega kralja. Karel Veliki, njegov oče, je Ludviku Pobožnemu zaupal obrambo frankovskega kraljestva pred muslimanskimi vdori iz Španije. Namen poslanstva je bil zaprositi za zavezništvo. Leta 798 sta na frankovski dvor odpotovali še dve delegaciji, ena spomladi in druga pozimi. Tema prvega poslanstva spomladi leta 798 je bila adopcionistična herezija, proti kateri se je Karel Veliki aktivno boril. Drugo poslanstvo pozimi leta 798 je bilo, da Karla Velikega obvesti o plenjenju Lizbone tistega leta, pri čemer je izkoristil nesoglasja v vladi Córdobe, in da mu dostavil del plena, ki je obsegal "sedem oklepov, sedem mul in sedem ujetnikov". levo|sličica|200x200_pik|Ostanki srednjeveškega obzidja Ovieda, ki ga je začel graditi Alfonzo II. Muslimane je premagal pri Lutosu (794), Narónu in Anceu (825). Bojeval se je tudi pri reki Orón (816), bitki, ki se je končala z neodločenim izidom. S temi zmagami nad muslimani si je utrdil svojo prisotnost v Galiciji, Leónu in Kastilji, ki jo je nato politično reorganiziral. Osvojil in začasno upravljal je celo mesto Lizbona; ponovno pa je ustanovil tudi razobljudeno mesto Porto. S svojimi pohodi vse do Seville je reševal sužnje iz muslimanskih rok, in Vizigote iz gotskih dežel (Ribera del Duero), pri čemer je izpraznil severno planoto kot tamponski pas pred muslimanskimi napadi in to prebivalstvo preselil v današnjo Galicijo, Asturijo in Kantabrijo, kjer jim je podelil zemljo. Tako je začel politiko visoke gostote prebivalstva v severni regiji kot oporišče za vojaške zmogljivosti in obrambno trdnjavo za Asturijsko kraljestvo.

Svoj dvor je ustanovil v Oviedu, kjer je zgradil več cerkva in palačo.(Oviedo je bila že četrta prestolnica za Cangas de Onís, San Martín del Rey Aurelio in Pravio). Danes so ohranjeni le ostanki cerkve San Tirso. Na obrobju takratnega Ovieda je zgradil cerkev Santullano. Domneva se, da je imel morda dve kraljevi rezidenci, eno blizu katedrale in drugo na mestu, kjer je danes tovarna orožja La Vega, poleg San Julián de los Prados. levo|sličica|266x266_pik|Notranjost cerkve Santullano, ki jo je zgradil Alfonz II. in po mnenju nekaterih raziskovalcev palatinska cerkev kompleksa, ki ga še niso našli. Notranje razmere med vladavino Alfonza II. med letoma 801 in 808 so bile kritične, ko se je bil pod pritiskom skupine plemičev prisiljen umakniti v samostan Ablaña. Prestol je ponovno prevzel po zaslugi plemiča Teudana, nakar je izvedel pomembno reorganizacijo kraljestva, pri čemer se je oprl na vizigotsko dediščino za okrepitev kraljeve oblasti. Anonimni avtor Albeldenske kronike navaja, da je Alfonz v Oviedu obnovil celoten toledski gotski slog, tako v cerkvi kot v palači .

Sebastijanova kronika o njem pravi, da je umrl leta 842, »potem ko je 51 let vodil vlado kraljestva čedno, trezno, brezmadežno, pobožno in slavno«.

Izročilo pravi, da je med njegovo vladavino puščavnik v Composteli (ok. 830), odkril grob apostola Jakoba, zaradi katerega je ta kraj postal eno najpomembnejših romarskih središč v vsem krščanstvu. V 11. stoletju je Alfonz veljal za prvega romarja, v 20. stoletju pa so mu pripisali ustanovitev prvotne poti, ki se je začela v Oviedu. Kasneje je postal znan rek "Kdor gre v Santiago in ne v San Salvador, obišče služabnika, ne pa gospodarja", ki se je nanašal na zavetnika oviedske katedrale in pomen asturijskega kralja pri utrjevanju poti. "Jakobova pot" (Camino de Santiago) je bil ključnega pomena za preživetje asturijskega kraljestva, tako zaradi logističnega pomena poti in njene trgovine kot tudi zaradi prihoda tehnik in vitezov iz Evrope, kar je služilo krepitvi kraljestva.

Kralj Alfonz II. ni bil znan ali javno razkrit, da bi imel kakršno koli razmerje z ženskami, od tod tudi vzdevek Alfonz II. Čisti, razen zapisa v Cardeñini kroniki.

Grob sličica|253x253_pik|Panteon kraljev katedrale v Oviedu. Po njegovi smrti so truplo kralja Alfonza II. pokopali v panteonu kraljev v cerkvi Gospe od Čistega kralja v Oviedu, ki jo je dal zgraditi monarh in v kateri je bila pokopana tudi njegova žena, kraljica Berta, piše v Cardeñini kroniki. Ob vhodu v kraljevi panteon je bila grobnica s posmrtnimi ostanki kralja Alfonsa. II, dvignjen dva metra nad tlemi in pokrit s kaseto brez okraskov in napisov. Izročilo in prevladujoče mesto, ki ga je zasedala omenjena grobnica, po mnenju različnih zgodovinarjev kažeta, da tam počivajo posmrtni ostanki ustanovitelja cerkve in kraljevega panteona.

Vendar pa je zaradi rekonstrukcije kraljevega panteona v Oviedski katedrali, ki je bila izvedena na začetku 18. stoletja, trenutno nemogoče identificirati in individualizirati posmrtne ostanke kralja Alfonza. II. Čistega, ki so med tam pokopani.

V španski književnosti V španski književnosti se pojavi kot lik v izgubljeni pesmi Bernardo del Carpio in v zgodbi o tem legendarnem liku; obstaja tudi romanca Bernardo in kralj. Lope de Vego je njegova biografija navdihnila, da je napisal eno svojih prvih komedij, El casamiento de la muerte (ok. 1597, natisnjeno leta 1604), in postavil zaplet Las famosas asturianas (1610-1612) med njegovo vladavino; s svoje strani mu je Antonio Mira de Amescua posvetil svoje Las desgracias del rey don Alfonso el Casto (1615). Je lik v baročni epski pesnitvi El Bernardo o la victoria de Roncesvalles Bernarda de Balbuena. Romantični dramatik Juan Eugenio Hartzenbusch je napisal tudi zgodovinsko dramo Alfonso el Casto (1841).

Zgodovinski roman Joséja Javierja Esparze Torresa *Vitez belega merjasca* (2012) podrobno opisuje njegovo življenje. Isabel San Sebastián v svojem romanu *Romar * (2018) pripoveduje resnično zgodbo o romanju, ki ga je Alfonz II. opravil v 9. stoletju v iskanju legendarnih relikvij apostola Jakoba.

Poroka Glede na General Chronicle in delo Lucasa de Tuy se je Alfonz II. poročil z gospo po imenu Berta, ki je bila po mnenju nekaterih zgodovinarjev v sorodu s francosko kraljevo hišo. Vendar pa najstarejše kronike ne beležijo nobene kraljeve poroke, zato bi lahko šlo za napako kronista iz Tuya, ki jo je zamenjal z ženo kralja Alfonza VI., ki je imel isto ime.

Glej tudi

Kronološka tabela španskih kraljestev Bernardo del Carpio

Reference in sklici

Literatura

Rucquoi, Adeline (2017). «Los reyes de Asturias y los orígenes del culto a la tumba del apóstol Santiago». Los reyes de Asturias y los orígenes del culto a la tumba del apóstol Santiago. Francisco Javier Fernández Conde, Raquel Alonso Álvarez (coord.). Oviedo: Trea. pp. 17-36. ISBN 978-84-17140-03-8.

Zunanje povezave

Kategorija:Umrli leta 842 Kategorija:Rojeni leta 760 Kategorija:Asturijski kralji