Avstrijska književnost je del nemško govoreče književnosti. Nanaša se na literarno sceno v Republiki Avstriji in njenih predhodnicah, na drugi strani pa na dela avstrijskih avtorjev, pa tudi na dela avtorjev, ki so močno povezani z Avstrijo. Pisatelji iz avstro-ogrske monarhije pred novembrom 1918 igrajo pomembno vlogo v avstrijski književnosti, čeprav je v nekaterih primerih razlikovanje od drugih literarnih tradicij težko.
Koncept upright=1.4|thumb|Franz Gaul: Avstrijski Parnas (1862)
Pred ustanovitvijo Nemško-avstrijske republike leta 1918 se je izraz avstrijska književnost v bistvu uporabljal za nemško pišoče avtorje, ki so se rodili v Habsburški monarhiji in/ali so tam imeli svoje življenjsko središče. Ker pa so mnogi od teh avtorjev živeli zunaj ozemlja današnje Avstrije in so izvirali iz nemško govorečih območij, kot so Češka, Madžarska, Galicija, Bukovina ali Transilvanija, lahko oznaka »avstrijski« včasih povzroči nesporazume, ki se jim izognemo z atributom »stari avstrijski«. Praviloma za koncept avstrijske književnosti velja za najpomembnejši opredelitveni element socializacija in ne predniki.
Za srednji vek je na splošno skoraj nemogoče natančno določiti, od kod prihaja določen pesnik, če je sploh znan po imenu. Tudi v obdobju, ki je sledilo, je bil koncept narodnosti še vedno v veliki meri nerazvit. Poleg tega je bila latinščina tako ali tako prevladujoči nadnacionalni literarni jezik. Šele v 19. stoletju, po vzponu romantike in z začetkom preporoda vzhodnoevropskega jezikoslovja in literarnih študij, se je začelo razlikovati med državo in ljudskim jezikom.
V večetnični državi Avstriji so skupaj živele vse različne narodnosti: Bosanci, Bolgari, Nemci, Italijani, Hrvati, Romuni, Srbi, Slovaki, Slovenci, Čehi, Madžari, Ukrajinci, pa tudi Sekleri in govorci retoromanskega jezika. Številni etnični konflikti v tej veliki državi so ustvarili kulturno nabito vzdušje napetosti, ki je nihalo med skupnimi točkami in sovražnostjo. Ta edinstven kulturni prostor se odraža v literaturi, tako kot v glasbi in arhitekturi. Literarni znanstvenik Wendelin Schmidt-Dengler je zapisal:
Avstrijski avtor Hugo von Hofmannsthal je idejo o neodvisni avstrijski književnosti v svojem času imel za nič drugega kot fikcijo:
Velikonemškemu diskurzu iz Hofmannsthalovega časa se danes na splošno izogibamo, avstrijska književnost pa velja za priznano referenčno točko.Katja Gasser über "österreichische Literatur", https://orf.at/stories/3227568/ Danes se nemško govoreči avtorji iz Južne Tirolske včasih tudi štejejo za del avstrijske književnosti.Johann Holzner: Literatur in Südtirol – deutsche, österreichische, italienische Literatur? In: Wendelin Schmidt-Dengler (Hrsg.): Literaturgeschichte: Österreich: Prolegomena und Fallstudien, Erich Schmidt, Berlin 1995, ISBN 3-503-03703-9, S. 91–99, hier S. 92–94.
Literatura skozi stoletja Srednji vek Zgodnji srednji vek (ok. 750–1170) V zgodnjem srednjem veku se je poezija prenašala skoraj izključno ustno. Zaradi tega se je veliko izgubilo. Izobraževanje in kultura sta bila omejena na kolegijske cerkve in samostane. Večina ohranjenih spisov ima zato versko funkcijo. Različni viri kažejo, da so obstajala tudi zgodovinska poročila (junaške pesmi, pripovedne pesmi, hvalnice knezom) in lirična folklora (plesne pesmi, ljubezenske pesmi, žalostinke in zaklinjanja).
V karolinškem obdobju lahko govorimo o prvih dokumentih nemško govoreče literature. Besedila so bila predvsem prevodi iz latinščine za boljše razumevanje s strani preprostega ljudstva, pa tudi spokorne, odrešenjske in Marijine pesmi, ki so postale bolj razširjene v otonskem in zgodnjem salijskem obdobju.
Posamezna dela so bila pogosto zbrana in shranjena skupaj v tako imenovanih rokopisnih zbirkah. Najstarejša znana dela so Wiener Hundesegen (konec 9. do začetka 10. stoletja), Stara nemška Geneza (konec 12. stoletja) in Millstattski rokopis (ok. 1200). Avtorji večine starih besedil niso znani po imenu; imena z območja današnje Avstrije, ki so se prenašala iz roda v rod, vključujejo:
Ava (verski pesnik, najstarejši znani avtor, ki je pisal poezijo v nemščini; * ok. 1060; † 7. februar 1127) Der von Kürenberg ali Der Kürenberger (sredi 12. stoletja) je najstarejši znani nemški lirski pesnik in eden najzgodnejših predstavnikov Minnesanga (dvorske ljubezenske poezije). Der Kürenberger je bil verjetno vitez iz Spodnje Avstrije, iz območja okoli Linza v današnji Zgornji Avstriji. Dietmar von Aist, Minnesinger, ki je verjetno živel hkrati z Der von Kürenbergom. Heinrich von Melk (druga polovica 12. stoletja) je bil laični brat, ki je verjetno živel v samostanu Melk v Spodnji Avstriji sredi 12. stoletja. Njegova satirična dela predstavljajo vrhunec asketskega pisanja njegovega časa.
Visoki in pozni srednji vek (1170–1500) thumb|Walther von der Vogelweide (ilustracija iz Codex Manesse, ok. 1300)
V desetletjih po letu 1150 se je začela zlata doba nemške književnosti. Na nekaterih dvorih fevdalnega plemstva se je razširila prefinjena literarna praksa, ki se je zgledovala po romanskih jezikih: tako imenovana dvorska književnost. V lirični poeziji sta se razvila Minnesang (dvorska ljubezenska poezija) in Sangspruchdichtung (didaktična poezija). Reinmar von Hagenau in Walther von der Vogelweide sta bila aktivna na babenberškem dvoru na Dunaju. Walther von der Vogelweide je Minnesang dosegel vrhunec na začetku 13. stoletja. V nasprotju z Minnesangom se je Meistersang (mojstrska pesem) v Avstriji komaj uveljavil. Napisani so bili tudi številni dvorski epi v srednjevisoki nemščini, ki so temeljili na francoskih vzorih (Chrétien de Troyes). Anonimno preneseni junaški ep Nibelunška pesem naj bi nastal med Passauom in Dunajem.
Temeljna oblika avstrijske književnosti v srednjem veku je bila dramska poezija. Razširjene so bile tako verske kot posvetne igre (pasijonske igre, misterije, pustne igre), zlasti v alpskih dolinah. Ta tradicija se je nadaljevala v baroku. Nasprotno pa je bila mojstrska poezija nemško govorečega sveta v Avstriji le obrobno zastopana.
Ob koncu srednjega veka se je izum tiska s premičnimi črkami izkazal za revolucionarnega. Končno je pergament lahko nadomestil poceni papir kot pisalni material.
Drugi avtorji:
Neidhart von Reuental (prva polovica 13. stoletja) je med drugim deloval na dvoru babenberškega vojvode Friderika II. Velja za enega najuspešnejših tekstopiscev srednjega veka in ustvarjalca tako imenovane dvorske vaške poezije. V svojih pesmih je pogosto prostaške in grafične upodobitve dvorske ljubezni prenesel v kmečko okolje, pri čemer se je prikazal kot 'zvezda' kmečkih deklet in sovražnik kmečkih fantov. Burggraf von Lienz (13. stoletje) je izhajal iz ministerialne družine grofov Lienza (Lüenz) na Koroškem (Drau) v Avstriji. Je avtor dveh jutranjih pesmi, ki sta vključeni v Veliki heidelberški rokopis pesmi. Jans Enikel je bil dunajski patricij, pesnik in kronist poznega 13. stoletja (umrl po letu 1302), znan po svoji Weltchronik (Svetovna kronika), zgodovini sveta v približno 30.000 srednjevisokonemških verzih (rimanih dvostihih). Wernher der Gartenaere (druga polovica 13. stoletja) je s svojo pesniško pripovedjo Meier Helmbrecht ustvaril prvo družbenokritično vaško povest. Govori o nezgodah kmečkega sina, ki se čuti poklicanega k višjim stvarem, na ozadju zatona viteštva in njegovega padca v roparsko baronstvo. Freidank (Vridanc) je bil potujoči trgovec meščanskega porekla, verjetno iz Švabske ali Tirolske. Rodil se je konec 12. stoletja. Njegovo delo je zbirka didaktičnih izrekov. V letih 1228–1229 je sodeloval v križarski vojni Friderika II. Verjetno je umrl leta 1233 v Kaisheimu na poti v Benetke. + Brat Werner je bil pesnik pregovorov, ki je deloval predvsem v Avstriji od okoli leta 1225 do 1250, predvsem v interesu avstrijskih vladarjev. Pod vplivom Waltherja von der Vogelweideja je tako kot Walther vzdrževal povezave z dunajskim dvorom. Heinrich von dem Türlin, epski pesnik bavarsko-avstrijskega porekla, je znan kot avtor epske pesmi Diu Crône (Krona). To delo je verjetno nastalo okoli leta 1230. Ulrich von Liechtenstein (rojen okoli leta 1200; umrl 26. januarja 1275), minnesinger in pesnik, je napisal prvo znano avtobiografijo v nemščini Frauendienst (Služenje ženskam), pa tudi didaktično Frauenbuch (Knjiga žensk), Der vrouwen puoch (Knjiga žensk). V Frauendienst pripoveduje svoje življenje v prvi osebi kot zgodbo o vitezu, ki dvori dvorni ljubezni. Der Stricker (prva polovica 13. stoletja) lahko verjetno pripišemo tudi avstrijskemu okolju. Glede na narečne značilnosti njegovega jezika verjetno izvira iz Frankovske, vendar njegova pesniška kariera kaže na Avstrijo. Oswald von Wolkenstein (rojen okoli leta 1377; umrl 2. avgusta 1445) je verjetno prihajal iz Južne Tirolske in spada v pozni srednji vek, na prag renesanse. Tudi njegove pesmi so avtobiografske; poleg tega so se ohranile izvirne melodije.
Humanizem, reformacija in protireformacija
Humanizem je intelektualno gibanje 15. stoletja, ki je nastalo v Italiji in se v 16. stoletju razširilo po vsej Evropi. Njegov cilj je bil oživitev klasičnih tradicij.
Na Tirolskem sta bila Eleonora Avstrijska (rojena okoli leta 1433; umrla 1480) in Nikolaj Kuzanski, brixenski škof, med prvimi, ki sta delovala v duhu humanizma. Eleonora je prevedla francoski pustolovski roman Pontus et la belle Sidonie (Pont in Sidonija), katerega osrednji temi sta ponavljajoča se ločitev zaljubljencev in ponovna osvojitev kraljestva izpod oblasti poganov. Nikolaj Kuzanski je med letoma 1450 in 1452 potoval po Nemčiji, da bi reformiral Cerkev in samostane. Eden od njegovih ciljev je bil ljudem posredovati večje znanje o veri. Dokaze o tem je še danes mogoče najti v nekaterih cerkvah, kjer so v domačem jeziku zapisane tablice Očenaša in desetih zapovedi.
Johannes Fuchsmagen (tudi Fuxmagen) (rojen okoli leta 1450; umrl 1510), doma iz Halla, ki se je kasneje preselil na Dunaj, je svojo kariero prav tako začel na Tirolskem. Skupaj s prijateljem, vitezom Florianom Waldaufom von Waldensteinom, je ustanovil najstarejše kulturno združenje, ki še vedno obstaja na Tirolskem, Haller Stubengesellschaft (Dvoransko komorno društvo Hall).
Na Dunaju je bil Enea Silvio Piccolomini (kasneje Papež Pij II.), tajnik Friderika III., od leta 1437 naprej povezan s humanizmom. Obdobje do leta 1455 je preživel predvsem na cesarjevem dvoru v Dunajskem Novem mestu in Gradcu, kjer je med drugim opravljal vlogo cesarske tajnice. Friderik III. Habsburški je cenil njegove zasluge in duhovite verze ter ga okronal za poeta laureatus (pesniškega lavreata). V tem času je na Dunajski univerzi predaval o pesnikih antike in s tem pomembno vplival na humanizem.
Imenovanje Konrada Celtisa na Dunajski univerzi za profesorja retorike in poetike (1497) s strani Maksimilijan I. je privedlo do nadaljnjega širjenja humanizma. V svojih liričnih delih v latinščini je Celtis posnemal Ovidija in Horacija. Njegovo glavno delo je Quatuor libri Amorum (1502).
Barok (ok. 1600–1720) Grozote 17. stoletja (tridesetletna vojna, turške vojne, kuga itd.) in uveljavitev heliocentričnega pogleda na svet so pri baročnem posamezniku povzročile dualistični notranji konflikt, razpet med potrditvijo in zavrnitvijo sveta, med veseljem v tem življenju in hrepenenjem po onostranstvu. Dvori so bili kulturna središča te dobe.