Reka Wear () v severni Angliji izvira v Peninih in teče proti vzhodu, večinoma skozi grofijo Durham, do Severnega morja v mestu Sunderland. Z dolžino 97 km je ena najdaljših rek v regiji. Wear se vije v strmi dolini skozi katedralno mesto Durham in je dala ime Weardaleu v zgornjem toku in Wearsideu ob ustju.
Etimologija Izvor hidronima Wear ni gotov, vendar se na splošno razume, da je keltski. Reka Vedra na rimskem zemljevidu Britanije bi lahko bila reka Wear. Ime lahko izhaja iz britanskega *wejr (<*wẹ:drā), kar je pomenilo 'ovinek' (prim. valižansko -gwair-). Alternativna, a zelo problematična etimologija bi lahko vključevala *wẹ:d-r-, iz podaljšane oblike indoevropskega korena *wed- 'voda'. Predlagana je tudi možna izpeljava iz britanskega korena *wei-, za katerega se domneva, da je pomenil 'teči'. Ime Wear je bilo pojasnjeno tudi kot starodavno keltsko ime, ki pomeni 'reka krvi'.
Možno je, da ima Wear isto etimologijo kot reka Wyre v Lancashiru, Quair Water na Škotskem, Weser v Nemčiji in Visla na Poljskem.
Geologija Hribovje Wear se dviga na vzhodnih Peninih, visoko na barjih Alstonskega bloka, gorskega območja, ki se je dvignilo med kaledonsko orogenezo. Devonski granit Weardale leži pod izviri reke Wear in celotnega Alstonskega bloka, vendar se ne pojavlja na izdanku, kot so domnevali zgodnji geologi in se je kasneje izkazal za njegov obstoj, kot je bilo razvidno iz vrtine Rookhope. Prav prisotnost tega granita je ohranila visoke višinske lege tega območja (manj zaradi svoje relativne trdote in bolj zaradi izostatičnega ravnovesja) in pojasnjuje močno lokalno mineralizacijo, čeprav se domneva, da se je večina mineralizacije zgodila v obdobju karbona.
Domneva se, da je bil tok reke Wear pred zadnjo ledeno dobo približno takšen, kot je danes, vse do Chester-le-Street. To je mogoče ugotoviti z vrtinami, ki jih je bilo v dolini Wear veliko zaradi rudarjenja premoga. Vendar pa je severno od Chester-le-Street reka Wear morda prvotno sledila sedanji poti spodnjega toka reke Team. Zadnja poledenitev je dosegla vrhunec pred približno 18.500 leti, od takrat pa se je začelo tudi postopno umikanje, ki je za seboj pustilo široko paleto ledeniških usedlin, ki so obstoječe rečne doline zapolnile z muljem, peskom in drugim ledeniškim nanosom. Pred približno 14.000 leti se je umik ledu pri mestu Durham za približno 500 let ustavil. To je mogoče ugotoviti glede na vrste ledeniških usedlin v bližini mesta Durham. Sotočje reke Browney je bilo potisnjeno iz Gilesgata (zapuščena rečna dolina še vedno obstaja v gozdovih Pelaw) nekaj kilometrov južno do mostu Sunderland (Croxdale). Pri Chester-le-Street, ko se je naložila ledeniška glina, ki je blokirala njen severni tok, je bila reka Wear preusmerjena proti vzhodu proti Sunderlandu, kjer je bila prisiljena izdolbsti novo, plitvejšo dolino. Soteska, ki jo je reka izdolbla skozi permski magnezijev apnenec (zechsteinski apnenec), je najbolj jasno vidna pri Fordovem kamnolomu. V 17. izdaji Enciklopedije Britannice (1990) je omenjen potek izliva reke Wear pri Hartlepoolu pred ledeno dobo.
Višje območje Zgornjega Weardala ohranja floro, ki se v Angliji skoraj edinstveno nanaša na konec zadnje ledene dobe, čeprav skoraj ali v celoti nima posebnih redkosti, ki sestavljajo edinstveno Teesdale Assemblage postglacialnih rastlin. To je lahko deloma posledica tega, da so penninska območja Zgornjega Weardala in Zgornjega Teesdala kraj krčenja ledene kape, ali pa razlike v površinski geologiji, saj ni nobenega izdanka sladkornega apnenca, ki je v Teesdalu dom mnogih teh rastlin. Poledenik je za seboj pustil številne znake svoje prisotnosti, vključno s stranskimi morenami in materialom iz Lake Districta in Northumberlanda, čeprav presenetljivo malo drumlin. Po ledeni dobi je dolina Wear postala gosto porasla z gozdom, vendar so bili v neolitiku in vse bolj v bronasti dobi gozdovi večinoma izkrčeni zaradi kmetijstva.
Industrijska zgodovina Velik del reke Wear je povezan z zgodovino industrijske revolucije. Njen zgornji konec teče skozi območje rudarjenja svinca, dokler se ta ne umakne premogovnim slojem premogovnika Durham na preostalem delu njene dolžine. Zaradi pridobivanja apnenca, svinca in premoga je bila dolina Wear med prvimi kraji, kjer se je razvila železnica. Železnica Weardale še vedno občasno vozi med Stanhopeom in Wolsinghamom.
Rudarjenje svinčeve rude je na območju izvirov reke Wear znano že od rimske okupacije in se je nadaljevalo v 19. stoletju. Jalovine iz zapuščenih rudnikov svinca so še vedno vidne in od zadnje četrtine 20. stoletja so v središču pozornosti zaradi pridobivanja jalovinskih mineralov v sedanjem rudarstvu, kot je fluorit za taljenje aluminija. Vendar pa zapuščeni rudniki in njihove jalovine še naprej prispevajo k onesnaževanju reke in njenih pritokov s težkimi kovinami. To je pomembno za ribolov v času nizkega pretoka in stroškov infrastrukture, saj je reka Wear pomemben vir pitne vode za številne prebivalce vzdolž njenega toka.
Fluorit je še en mineral, ki se občasno pojavlja skupaj z granitom Weardale in je postal pomemben pri proizvodnji jekla od konca 19. stoletja do 20. stoletja. V mnogih primerih je jeklarska industrija lahko fluorit črpala iz starih kupov izkopov. Fluorit pojasnjuje, zakaj je proizvodnja železa in jekla v 19. stoletju cvetela v dolini Wear, Consettu in Teessideu. Prekrivajo ga trije karbonski minerali: apnenec, premogovniki kot surovine za proizvodnjo železa in jekla ter peščenjak, uporaben kot ognjevzdržni material. Zadnji preostali rudnik fluorita se je zaprl leta 1999 po sprejetju zakonodaje o kakovosti vode.
Minco trenutno raziskuje Severne Penine in zgornji del porečja Wear za potencialne rezerve cinka na nižjih ravneh.
Železov kamen, ki je bil pomemben kot ruda, so pridobivali v okolici Consetta in Tow Lawa, nato pa v okolici Rookhopea, večje količine pa so uvažali južno od južnega Teesa v Severnem Yorkshiru. Ti viri so bili sčasoma izčrpani ali pa so postali nedonosni.
Nekdanja cementarna v Eastgateu, ki jo je do nedavnega vodil Lafarge, je bila zasnovana na apnenčastem sloju. Območje je nedavno pridobilo gradbeno dovoljenje za izgradnjo predstavitvenega kompleksa, ki predstavlja ekološko vas z uporabo alternativne tehnologije, vključno s sistemom ogrevanja vode z »vročimi kamninami«. Podlaga za granit je bila izvrtana in poročila potrjujejo njihovo prisotnost. Bardon Aggregates nadaljuje s kopanjem v Heightsu blizu Westgata in na lokaciji upravlja asfaltni obrat.
Pridobivanje mineralov je potekalo tudi nad kapelo sv. Janeza in sicer z pridobivanjem ganistra, ki se je uporabljal v jeklarskem procesu v Consettu. V okolici Frosterleyja so izkoriščali apnenec, pesek (zdrobljeni peščenjak) in marmor iz Frosterleyja, kamnolom Broadwood pa se je pred kratkim razširil na zemljišča, ki so bila v lasti starega dovoljenja. Drobilnica še vedno deluje. Podobno so razmišljali tudi o kamnolomu v Bollihopeu, vendar se zdi, da so bili načrti ukinjeni. Marmor iz Frosterleyja se je pogosto uporabljal v cerkveni arhitekturi, lokalni primeri pa so vidni v cerkvi sv. Mihaela v Frosterleyju in stolnici v Durhamu.
Potek Izvira v vzhodnih Peninih, njeni izviri pa so sestavljeni iz več potokov, ki se izlivajo iz hribov med Killhope Law in Burnhope Seat. Izvir reke tradicionalno velja za Wearhead v grofiji Durham, na sotočju Burnhope Burn in Killhope Burn. Wear je bujna reka, na katero so močno vplivali prejšnji vladni projekti odvodnjavanja (gribiranje), katerih cilj je bil izboljšanje obrobnih kmetijskih zemljišč. Reka zelo hitro narašča in je doživela veliko močnih poplav, kar je povzročilo povečano erozijo rečnih bregov.
Reka teče proti vzhodu skozi Weardale, eno večjih dolin v zahodnem grofiji Durham, nato pa se obrne proti jugovzhodu in nato proti severovzhodu ter se vijuga skozi dolino Wear, ki je še vedno v grofiji Durham, do Severnega morja, kjer se izliva pri Wearmouthu v glavnem kraju Monkwearmouth na Wearsideu v mestu Sunderland. Pred nastankom Tyne and Wear je bila Wear najdaljša reka v Angliji, ki je v celoti tekla znotraj enega grofije. Weardale Way, javna pešpot na dolge razdalje, približno sledi celotni poti, vključno z dolžino Killhope Burn.
Od Wearheada do Bishop Aucklanda
Ob reki je več mest, znamenitosti in turističnih krajev. Tržno mesto Stanhope je deloma znano po brodu čez reko. Od tu reki sledi proga železnice Weardale, ki reko večkrat prečka skozi Frosterley, Wolsingham in Witton-le-Wear do Bishop Aucklanda.
Od Bishop Aucklanda do Durhama Na robu Bishop Aucklanda reka Wear teče pod parkom Auckland in gradom Auckland, uradno rezidenco škofa Durhama in njegovim jelenjim parkom. Približno miljo nižje od tu reka Wear prečka rimsko utrdbo Binchester, Vinovio, ki jo je prečkala ulica Dere, rimska cesta, ki poteka od Eboracuma (danes York) do Corie (danes Corbridge) blizu Hadrijanovega zidu. Od Bishop Aucklanda reka Wear vijuga v splošni severovzhodni smeri in kaže številne rečne značilnosti zrele reke, vključno s širokimi dolinskimi stenami, rodovitnimi poplavnimi ravnicami in mrtvicami. Mostovi čez reko postanejo obsežnejši, na primer tisti v Sunderlandu (blizu Croxdala) in Shincliffeu. Pri mostu Sunderland se v Wear izliva reka Browney.
Durham
Ko doseže mesto Durham, reka Wear teče skozi globoko, gozdnato sotesko, iz katere izvira več izvirov, ki so se v preteklosti uporabljali kot viri pitne vode. V bregovih je vidnih nekaj premogovih slojev. Reka se vijugasto vije v vrezanem meandru in se je globoko zarezala v skalno podlago »katedralskega peščenjaka«. Visoko območje (pečati), ki ga omejuje ta meander, je znano kot polotok in tvori obrambni ograjen prostor, v čigar središču ležita grad Durham in stolnica v Durhamu, ki se je okoli preliva razvil v mesto Durham. To območje je zdaj na seznamu svetovne dediščine ZN. Pod mostom Elvet so Brownovi čolni (veslaški čolni za najem) in privez za križarko Prince Bishop.
Reka Wear pri Durhamu je bila v televizijski oddaji Sedem naravnih čudes predstavljena kot eno od čudes severne Anglije.
Vsako leto junija regata v Durhamu, ki je potekala pred rego v Henleyju, privabi veslaške posadke iz vse regije na dirke vzdolž reke skozi mesto. Preostanek leta poteka sedem manjših regat in dirk, ki privabijo manjše število tekmovalcev. V Durhamu je 14 čolnarn in 20 čolnarskih klubov, ki temeljijo na Wearu, vključno z University College Boat Club, najstarejšim čolnarskim klubom na severu Anglije.
Pretok reke pri Durhamu ovirata dva jezova, oba sta bila prvotno zgrajena za industrijske dejavnosti. Stari mlin Fulling je bil arheološki muzej. Muzej se je julija 2014 preselil v Palace Green. Drugi jez pod mostom Milburngate zdaj vključuje skok lososov in števec rib, ki spremlja morske postrvi in losose in je na mestu nekdanjega broda. Glede na to, da je bilo od leta 1994 preštetih 138.000 rib, ki se selijo navzgor po reki, morda ni presenetljivo, da kormorani pogosto obiskujejo jez.
Bregovi reke so poimenovali tudi himno Elvet Banks v himnah Luteranske cerkve in Missourijske sinode iz leta 2006, ki je (ustrezno) uporabljena za himno za krst.
Od Durhama do Chester-le-Street
Med mestom Durham in Chester-le-Street, 10 km proti severu, reka Wear večkrat spreminja smer in teče proti jugozahodu več kilometrov dolvodno, potem ko je prečkala srednjeveško najdišče samostana Finchale, nekdanje kapele in kasneje satelitskega samostana, odvisnega od opatijske cerkve stolnice v Durhamu. Dve milji dolvodno reka teče proti jugovzhodu. Edini cestni most čez Wear med Durhamom in Chester-le-Street je most Cocken. Ko prečka Chester-le-Street, kjer nad reko visi grad Lumley, je bila njena poplavna ravnica razvita v The Riverside, domače igrišče kriket kluba Durham County. Ko reka teče skozi posestvo Lambton in se približa gradu Lambton, postane plimna in plovna.
Chester-le-Street do Sunderlanda