sličica|Raketa R-24R sličica|Raketa R-24T pod ukrajinskim MiG-23MLD sličica|MiG-23, oborožen z dvema raketama R-24R (dolga bela) in dvema raketama R-60 (kratka bela) Vimpel R-23 (NATO oznaka AA-7 Apex) je raketa zrak-zrak srednjega dosega, ki jo je v Sovjetski zvezi razvilo podjetje Vimpel za lovska letala. V uporabi jo je nadomestila posodobljena različica z večjim dosegom, R-24 . Primerljiva je z ameriško raketo AIM-7 Sparrow, tako po splošni zmogljivosti kot tudi po svoji vlogi.

Razvoj Razvoj nove rakete za lovsko letalo MiG-23 se je začel sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja pod vodstvom oblikovalske ekipe V. A. Pustjakova. Novo orožje, v času zasnove znano kot K-23, je bilo namenjeno uporabi proti ciljem velikosti bombnika, z možnostjo hitrega napada na cilje na nadmorskih višinah, višjih kot izstrelitveno letalo. Prvotno je bilo predvideno, da ima dvojni iskalnik, ki uporablja tako polaktivno radarsko vodenje (SARH) kot infrardeče (IR) vodenje, vendar se je to izkazalo za neizvedljivo, zato so namesto tega razvili ločena modela SARH in IR (Izdeliye 340 in 360). Poskusna izstrelitev je bila izvedena leta 1967, čeprav se je glava iskalnika rakete SARH izkazala za izjemno problematično. .

Leta 1968 so Sovjeti pridobili AIM-7, ekipa Vimpel jo je je začela kopirati kot K-25. [ potreben citat ]. Primerjava obeh je privedla do začetka proizvodnje K-23, predvsem zaradi boljšega dosega in odpornosti na protiukrepe. Delo na K-25 se je končalo leta 1971. Več značilnosti rakete Sparrow je bilo kasneje uporabljenih pri zasnovi Vympel R-27.

Raketa z oznako R-23 je bila v uporabi januarja 1974, različica SARH kot R-23R, različica IR pa kot R-23T. R-23R, ki je tehtala 222 kg je uporabljala monopulzni radar, ki ji je zagotavljal boljšo odpornost proti elektronskim protiukrepom (ECM) v primerjavi z AIM-7E-2. R-23T je bila lažji, saj je tehtala 215 kg in uporabljala infrardeči iskalnik, hlajen s tekočim dušikom, ki ga je bilo treba pred izstrelitvijo usmeriti na cilj, bodisi z radarjem izstrelitvenega letala bodisi z IRST. Obe različici sta uporabljali isto radarsko detonirano bojno glavo, ki je imela smrtonosni radij 8 m in sta lahko sestrelili cilje velikosti bombnika. Na Zahodu sta bili znani kot AA-7A oziroma AA-7B. Razvit je bil tudi inertni vadbeni izstrelek R-23UT.

Okvir je imel štiri delta krila, razporejena križno tik za sredino trupa, in skrajšane delta krmilne površine na skrajnem zadnjem delu, ki so bile v liniji s krili. Manjše skrajšane trikotne površine so nameščene v liniji blizu nosu: znane kot "destabilizatorji", služijo za izboljšanje učinkovitosti krmil pri velikih napadalnih kotih (raketa R-60 uporablja isto funkcijo). Edina zunanja razlika med obema različicama je bila nosni stožec, ki je bil ogivalni za iskalnik SARH, in za 30 cm krajši in bolj zaobljen pri IR različici.

R-23 je imela verjetnost uničenja 0,8–0,9, čeprav ni mogla zadeti cilja, ki je manevriral z več kot 5 G. Izstrelitveno letalo je bilo prav tako omejeno na 4 G, ko je želelo izstreliti raketo. Infrardeča R-23T je imel minimalni izstrelni doseg 4 km proti cilju čelno, vendar le 1,3 km proti cilju v zadenjskem spopadu. Njen največji doseg je bil poleg višine izstrelitvene naprave odvisen tudi od obrnjenosti cilja: na nizkih višinah je bil ta 11 km proti čelnim tarčam in 8–10 km proti ciljem, ki so bili zasledovani repno; na velikih nadmorskih višinah je bil doseg 11km in 4 km. Radarsko vodena R-23R je imel podobne minimalne izstrelitvene razdalje, vendar veliko večje maksimalne razdalje: 14 km in 4 km proti čelnemu cilju na nizkih višinah in 25 km in 8–10km na velikih nadmorskih višinah.

Veliko število R-23 je bilo izdelanih tako pri Molniji (nekdanji OKB-4) kot tudi pri Vimplu (nekdanji OKB-134).

Leta 1975 so začeli razvijati izboljšano različico za oborožitev MiG-23ML/MLD, ki je leta 1981 vstopila v uporabo kot R-24. Različici SARH in IR sta bili težji, saj sta tehtali 243 kg in 235 kg in sta imeli večjo 25 kg bojno glava s smrtonosnim polmerom 10 m. Bojna glava je imela tudi zanesljivejši radarski detonator, ki je močno zmanjšal minimalni doseg na 500 m pri zadenjskih napadih in 25 km pri čelnem napadu. Obe bi lahko izstrelili tudi iz in proti ciljem velikosti lovca, ki manevrirajo s 7 G.

Radarsko vodena R-24R je imela iskalno glavo RGS-24 z vrhunsko odpornostjo proti elektronskim protiukrepom (ECM) in zmožnost zaklepanja po izstrelitvi, kar je preprečilo motnje lastnega radarja izstrelitvenega letala, ko je raketa letela mimo njegovega nosu. Ta lastnost, skupaj z večjim raketnim motorjem in podaljšano inercialno fazo leta rakete, ji je dala 30% daljši doseg kot pri njeni predhodnici: 17 km in 4 km proti cilju, ki se zasleduje čelno in repno na nizkih višinah, in 35 km in 20 km na velikih nadmorskih višinah. Raketa naj bi lahko zadela cilje na nadmorski višini od 40 do 25.000 m in celo drsela v helikopterje, ki so lebdeli. IR R-24T je imela precej izboljšan iskalnik TGS-23T4 z večjo občutljivostjo, vendar je bilo pred izstrelitvijo še vedno potrebno zaklepanje. Na nizkih višinah je bil njen največji doseg podoben kot pri R-23, na velikih višinah pa bi jo bilo mogoče uporabiti proti cilju repno z razdalje 20 km in čelno z 12 km. Rakete so bile v ZSSR uradno znane kot izdeliye (izdelek) 140 in 160, na zahodu pa AA-7C in AA-7D. R-23/24 so licenčno proizvajali tudi v Romuniji kot A-911/A901 .

R-24 je ostal vsaj omejeno v ruski uporabi vse do umika zadnjih ruskih MiG-23 leta 1997.

Bojni dosje

Sirija R-23 je bila uporabljen v dolini Beka junija 1982 med libanonsko vojno leta 1982, vendar je težko oceniti njen uspeh. Sovjetski in sirski viri trdijo, da je dosegla nekaj sestrelitev, medtem ko Izraelci to zanikajo. Po besedah avstrijskega raziskovalca Toma Cooperja sirske trditve vključujejo uporabo R-23/24 proti šestim F-16A in enemu E-2C, vendar je edina potrjena sestrelitev proti brezpilotnemu letalu BQM-34.

Med sirsko državljansko vojno so sirski lovci MiG-23 z raketami R-24R 15. in 16. junija 2017 v bližini province Daraa sestrelili dva jordanska lovca Selex ES Falco.

Irak V vojni med Iranom in Irakom je bilo zabeleženih veliko sestrelitev letal R-23/R-24, ko so jih iraška letala MiG-23 izstrelila na iranska letala F-14A, F-4D/E in F-5E.

Angola 27. septembra 1987 je bil med operacijo Moduler izveden poskus prestrezanja dveh kubanskih lovcev MiG-23ML. Mirage F1CZ Arthurja Piercyjeva je bil poškodovan z raketo R-24 ali R-60, ki jo je čelno izstrelil major Alberto Ley Rivas. Eksplozija je uničila zaviralno padalo letala in poškodovala hidravliko. Piercyju se je uspelo vrniti na letalsko bazo Rundu, vendar je letalo preletelo vzletno-pristajalno stezo. Trk v neraven teren je povzročil, da se je Piercyjev izmetni sedež sprožil, vendar se ta ni uspel ločiti od sedeža in je utrpel hude poškodbe hrbtenice.

5. aprila 1985 ob 14:30 GMT sta dve letali SAAF C-130B Hercules vzleteli, da bi oskrbovali enote UNITA, ko ju je na vrnitvi prestreglo letalo MiG-23ML, ki ga je pilotiral kubanski pilot major Eduardo Gonzalez. Najprej je bila izstreljena radarska raketa R-24R, ki je prezgodaj eksplodirala ob hribu ali gori. Sledila je infrardeča raketa R-24T, izstreljena z razdalje 5 kilometrov, ki je dobro sledila smeri, a je preletela med motorjema 1 in 2, ne da bi eksplodirala. Oba Herculesa sta se lahko vrnila v bazo nepoškodovana.

Sovjetska zveza 28. septembra 1988 sta dve sovjetski letali MiG-23MLD, ki sta ju pilotirala Vladmir Astahov in Boris Gavrilov, sestrelila z raketami R-23 dva iranska helikopterja AH-1J Cobra, ki sta vdrla v afganistanski zračni prostor.

Specifikacije

Dolžina : (R-23R, R-24R) 4,5 m; (R-23T, R-24T) 4,2 m Razpon kril : 1 m Premer : 223 mm Izstrelitvena teža : (R-23R, R-24R) 222 kg, 243 kg; (R-23T, R-24T) 215 kg, 235 kg Hitrost : Mach 3 Domet : (R-23R) 35 km; (R-24R) 50 km; (R-23T, R-24T) 15 km Vodenje : (R-23R, R-24R) SARH; (R-23T, R-24T), infrardeče vodenje Bojna glava : visokoeksplozivna palica z bližinskim detonatorjem, 25 kg (R-23) ali 35 kg (R-24)

Uporabniki

Trenutni

Nekdanji

 Češkoslovaška

Sklici

Viri 

Zunanje povezave

Kategorija:Radar Kategorija:Rakete zrak-zrak