Dvorec Eggenberg () v Gradcu je najpomembnejši baročni kompleks palač v avstrijski Štajerski.Das Joanneum – Österreichs Universalmuseum. 2006 Z ohranjeno opremo, obsežnimi slikovitimi vrtovi in nekaterimi posebnimi zbirkami iz Univerzalnega muzeja Joanneum, ki so v palači in okoliškem parku, se dvorec Eggenberg uvršča med najdragocenejše kulturne zaklade Avstrije. Dvorec Eggenberg stoji na nadmorski višini 381 metrov na zahodnem robu mesta.Eggenberg Palace Elevation and Location Njegova arhitekturna zasnova in še vedno viden odtis večstoletne zgodovine še naprej pričata o spremenljivosti in pokroviteljstvu nekoč najmočnejše štajerske dinastije, rodbine Eggenberg.
Leta 2010 je bil pomen dvorca Eggenberg priznan z razširitvijo seznama Mesto Gradec – zgodovinski center in dvorec Eggenberg na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO.
Dvorec, obdan z obzidjem in z ogromnim portalom, obrnjenim proti zahodu, stoji v okrožju Eggenberg v Gradcu in je dostopen s tramvajem. V severnem kotu palačnega posestva sta Planetarni vrt in Lapidarij rimskega kamnoseštva ter vhod v novi Arheološki muzej,Arheološki muzej v katerem je razstavljen Kultni voz iz Strettwega. V pritličju palače je numizmatična zbirka (Omarica za kovance), ki je v nekdanjih sobah Balthasarja Eggenbergerja, lastnika cesarskega dovoljenja za kovanje denarja in dejavnosti v poznem srednjem veku. V zgornjem nadstropju Stara galerija obsega veliko zbirko slik, kipov in drugih umetniških del od srednjega veka do zgodnjega modernega obdobja, ki zajemajo pet stoletij evropske umetnostne zgodovine.
Zgodovina
Gradnja Na prvi pogled se dvorec Eggenberg zdi kot enotna, novogradnja iz 17. stoletja. Kljub temu veliki deli stavbe izvirajo iz poznega srednjega veka in gradnja se je nadaljevala skozi zgodnji moderni čas.
Pred letom 1460 je Balthasar Eggenberger, financer Friderika III., svetega rimskega cesarja, kupil posest na zahodu Gradca, ki je postala stalno plemiško prebivališče v družinskem imenu. V naslednjih letih je bila družinska rezidenca zgrajena in razširjena. Do leta 1470 je bila v stolpu zgrajena kvadratna gotska kapela. Papeški odpustek z dne 30. maja 1470 se nanaša na Capella Beate Marie Virginis Sita in Castro Eckenperg, kapelo Device Marije v dvorcu Eggenberg, ki je postala jedro nove palače, ki jo je zgradil Balthazarjev pravnuk Hans Ulrich von Eggenberg.Becker, U. "The Eggenberg Altarpiece" in Schloss Eggenberg. Graz: Christian Brandstätter Verlag, 2006, p. 14.
Mlajši bratranec generala Ruprechta von Eggenberga, Hans Ulrich, je kot odličen diplomat in državnik vodil zunanjo politiko svojega cesarja Ferdinanda II.,Schloss Eggenberg. 2006, p. 43.The Thirty Years War. 1961, p. 60. medtem ko je Eggenbergov kolega in politični nasprotnik, kardinal Richelieu iz Francije, vodil politiko kralja Ludvika XIII.The Thirty Years War. 1961, p. 183.Schloss Eggenberg. 2006, p. 105. med tridesetletno vojno. Kot predsednik vlade (v sodobnem političnem žargonu)Die Fürsten und Freiherren zu Eggenberg und ihre Vorfahren. 1965, p. 90. in tesen, osebni zaupnik Ferdinanda II. si je Hans Ulrich želel veličastno rezidenco, ki bi predstavljala njegov novi status in avtoriteto, ko je bil imenovan za 'gubernatorja' Notranje Avstrije, potem ko je cesar Dunaj izbral za svojo prestolnico cesarstva.Schloss Eggenberg. 2006, p. 97. Leta 1625 je knez Hans Ulrich von Eggenberg naročil dvornemu arhitektu Giovanniju Pietru de Pomisu načrtovanje svoje nove palače, ki jo je navdihnil El Escorial v Španiji.Schloss Eggenberg. 2006, p. 98. Kot arhitekt, slikar in medaljer (oblikovalec in kovnik medalj) je de Pomis, doma iz Lodija blizu Milana, postal najpomembnejši umetnik na graškem dvoru.Schloss Eggenberg. 2006, p. 86. De Pomis je v novo palačo vključil prvotno srednjeveško družinsko rezidenco in sam nadzoroval gradbena dela vse do svoje smrti leta 1631. Gradbeni mojster trdnjave Laurenz van de Syppe je delo nadaljeval dve leti, dokler stavbe nista dokončala oba de Pomisova gradbiščna delovodja, Pietro Valnegro in Antonio Pozzo. Zdi se, da je bila lupina dokončana do leta 1635 ali 1636. Med letoma 1641 in 1646 so bila končana dela na ornamentiki.
Leta 1666 je Johann Seyfried von Eggenberg, vnuk Hansa Ulricha, začel prenavljati palačo v skladu s sijajem in veličino baročnega sloga, leta 1673 pa je rezidenca ponovno prišla v središče pozornosti, ko je bila nadvojvodinja Claudia Felicitas Tirolska gostja v palači ob njeni poroki v Gradcu z Leopoldom I., cesarjem Svetega rimskega cesarstva.Schloss Eggenberg. 2006, p. 68. Pod knezom Johannom Seyfriedom je bil obsežen cikel stropnih oblog s približno 600 slikami v sobah piano nobile končan v samo 7 letih. Hans Adam Weissenkircher je leta 1678 začel svojo službo kot dvorni slikar knežjega dvora Eggenberg. Leta 1684/85 je končal slikarski cikel glavne festivalne dvorane, znamenite Planetarne sobe. S tem je bila zaključena prva faza opremljanja dvorca Eggenberg.
Po izumrtju moške linije družine Eggenberg so eggenberške državniške sobe ostale v napol izpraznjenem in zanemarjenem stanju. Mož zadnje eggenberške princese, Johann Leopold grof Herberstein, je naročil celovito prenovo kompleksa.Schloss Eggenberg. 2006, p. 204. Med letoma 1754 in 1762 sta stavba in vrt doživela drugo večjo fazo okraševanja, tokrat v popolnem skladu z okusom rokokoja. Predvsem je bila posodobljena oprema piano nobila. Kljub temu sta Planetarna soba in celoten cikel stropnih poslikav ostala skoraj nespremenjena. Dela so se tako omejila na stenske dekoracije, peči in kose pohištva. V skladu z okusom tistega časa so uvedli tri vzhodnoazijske omare, državniške sobe pa so dobile nove stenske obloge. Največja sprememba je bila verjetno rušenje eggenberškega dvornega gledališča, na katerem je bila postavljena baročna dvorna cerkev. Nadzornik teh del je bil graški dvorni arhitekt Joseph Hueber, učenec Johanna Lukasa von Hildebrandta.
Tretja faza sprememb se je zgodila v 19. stoletju in je bila omejena na bivalne prostore v 2. nadstropju palače. Piano nobile je ostal nedotaknjen in neuporabljen celo stoletje. Glavni poudarek tega obdobja je bila popolna preobrazba baročnega formalnega vrta v romantični krajinski vrt po angleškem vzoru.
Celoten kompleks je ostal v lasti družine Herberstein do leta 1939. Malo pred vojno je dvorec Eggenberg skupaj s parkom pridobila dežela Štajerska. Upravljanje palače in parka je prevzel najstarejši muzej v Avstriji, Joanneum, ki ga je 26. novembra 1811 ustanovil nadvojvoda Janez Habsburško-Lotarinški. Joanneum je izvedel obsežna restavratorska dela za popravilo škode, ki je nastala med drugo svetovno vojno in poznejšo okupacijo zaveznikov, leta 1953 pa sta bila dvorec Eggenberg in park Eggenberg končno ponovno odprta za javnost.
Shema S svojo novo rezidenco je Hans Ulrich von Eggenberg, miselni navdih za kompleksen program, uresničil arhitekturni koncept, ki ga je močno vplivalo humanistično pojmovanje magije kot prakse naravne filozofije in racionalnega reda sveta. Predvsem pa so bile astronomija, astrologija in alkimija glavne sestavine izobraževanja posvetnega kneza. Poleg tega, da so predstavljali knezov novi rang, so se vsi ti vidiki prelili v vizijo nove stavbe kot simbola kozmosa kot dobro organiziranega, hierarhičnega, logično-matematično razložljivega sistema.
Dvorec Eggenberg se kot osnova za to konstruirano vesolje opira na gregorijanski koledar. Palača ima 365 zunanjih oken, eno za vsak dan v letu. Od teh jih je 52 v 24 sobah piano nobile, ki predstavljajo tedne enega leta. V drugem nadstropju je teh 24 državniških sob v obročasti razporeditvi, ki simbolizirajo ure v enem dnevu. Vsako nadstropje v stavbi ima natanko 31 sob, kar pomeni največje število dni v koledarskem mesecu. 52 oken piano nobile skupaj z 8 okni Planetarne sobe skupaj predstavlja 60 oken, ki predstavljajo tako število sekund v minuti kot minute v uri.
Palača je zgrajena na pravokotnem tlorisu, geometrijsko središče pa tvori srednji stolp z gotsko kapelo. Na vsakem vogalu je stolpu podobna vzpetina. Vsak od teh vogalnih stolpov predstavlja enega od štirih letnih časov, zunanji vogal vsakega pa je usmerjen natančno v smeri sveta.
Planetarna soba
Cikel 24 državniških sob doseže vrhunec v glavni festivalni dvorani, Planetni sobi in služi kot začetek in konec obroča državniških sob. Cikel oljnih slik v tej dvorani je ustvaril Hans Adam Weissenkircher in prikazuje štiri elemente, 12 znamenj zahodnega zodiaka in seveda sedem klasičnih 'planetov' (planetes asteres: potujoče zvezde), znanih iz antike. Weissenkircherjev cikel slik združuje arhitekturni program z ornamentiko palače in s tem ustvarja alegorijo 'zlate dobe', v kateri je vladala družina Eggenberg.
Piano nobile
Cikel približno 600 stropnih poslikav v 24 državnih sobah piano nobile prikliče svetovno zgodovino s prizori iz grške in rimske mitologije, verskimi prizori iz Stare zaveze in zgodovinskimi legendami iz zahodne Evrope. Ta stropni program s štukaturnim okvirjem sega v prvo obdobje opremljanja v 17. stoletju.
Pod zakonskima paroma Eggenberg-Herberstein je bilo 24 sob piano nobile od sredine 18. stoletja prenovljenih v skladu z rokokojskim okusom. Poleg novega pohištva, lestencev in stenskih svetilk ter visokokakovostnih fajansnih peči so skoraj vse sobe dobile tudi povsem nove, enobarvne stenske obloge iz svilenega damasta. Pet sob v severnem traktu piano nobile je bilo opremljenih z velikimi poslikanimi platni. Štajerski umetnik Johann Anton Baptist Raunacher je vsako sobo posvetil drugi temi; pastirske igre, gledališki prizori in prizori iger na srečo so v dvorcu Eggenberg poleg družabnih in lovskih prizorov. V tej fazi je bilo gledališče v palači Eggenberg preurejeno v palačno cerkev v baročnem slogu. Poleg tega so bile v zaporedje sob vključene tri izvrstne vzhodnoazijske omare. Prvi dve sta okrašeni z dragocenimi porcelanastimi krožniki in skledami Imari ter kitajskimi svilenimi slikami. V stenskih oblogah tretje omare je uporabljenih osem plošč dragocene japonske zložljive pregrade. Te tradicionalne pregrade prikazujejo palačo in utrjeno mesto Osaka pred letom 1615, iz česar je mogoče sklepati, da so bile te plošče izdelane kmalu zatem. Iz zgodnje moderne dobe je zelo malo teh pregrad, ki prikazujejo mesto pred njegovim uničenjem, zato so ta dela še posebej omembe vredna. Zaradi razgleda na Osako predstavljajo eggenberške plošče edinstven eksponat.Ôsaka zu byôbu. 2010, p. 8.
Najdba pregrade je na Japonskem povzročila senzacijo, saj so bili vizualni ostanki časa Hidejošija redki. Med državniškim obiskom avstrijskega predsednika leta 2009 je bil podpisan memorandum o soglasju, s katerim je bilo ustanovljeno partnerstvo med Eggenbergom in gradom Osaka.
Vrtovi
Različni lastniki in gradbeniki-lastniki so na palačo in okoliške vrtove vedno gledali kot na ustrezne elemente. Zato je vsaka naslednja generacija izvedla znatne spremembe.
Največja širitev vrta se je zgodila po dokončanju hiše. V zadnji tretjini 17. stoletja je bil vrt velikodušno razširjen okoli stavbe. Sledil je vzorcu strogo razdeljenega italijanskega vrta s parterji, bosketi, fontanami, volierami in fazanskimi vrtovi.
Johann Leopold grof Herberstein je dovolil, da se celotna ureditev preoblikuje v francoski park. Že v 1770-ih so bili eggenberški vrtovi atrakcija, odprta za graško javnost.