Skyflash (tudi Sky Flash v trženjskih gradivih) je bila polaktivno radarsko vodena raketa zrak-zrak srednjega dosega, izpeljana iz ameriške rakete AIM-7 Sparrow, nosila pa so jo letala McDonnell Douglas F-4 Phantom in Tornado F.3 kraljevega letalstva, italijanska Aeronautica Militare, Tornadi savdskega kraljevega letalstva in švedska letala Flygvapnet Saab Viggen.
Skyflash je originalni Raytheonov stožčasti skenirajoči iskalnik zamenjal z Marconijevim inverzno-monopulznim iskalnikom, ki je deloval z radarjem F-4. Monopulzni iskalniki so natančnejši, manj dovzetni za motenje in lažje zaznavajo cilje na nizkih višinah. Ponujal je bistveno boljše delovanje kot originalni iskalnik, kar je British Aerospaceu omogočilo, da se je odpovedal nadgradnjam bojne glave, ki so bile izvedene v ZDA za odpravo slabe natančnosti.
Raketo Skyflash so testirali v ZDA, a se je ameriška mornarica po poskusih z eksperimentalnimi monopulznimi iskalniki Raytheona odločila naročiti drugačno različico rakete Sparrow, opremljeno z monopulznimi iskalniki, in sicer AIM-7M. Tako Skyflash kot AIM-7M sta bili kasneje zamenjani z zmogljivejšo AIM 120 AMRAAM.
Zgodovina sličica|Prototip letala Panavia Tornado ADV s polvgradnimi raketami Skyflash sličica|Švedsko letalo JA37 Viggen z dvema raketama Skyflash pod krili Skyflash je nastala iz britanskega načrta za razvoj inverzno-monopulznega iskalnika za raketo Sparrow AIM-7E-2, ki sta ga konec šestdesetih let prejšnjega stoletja izdelala General Electric Company (GEC) in Royal Aircraft Establishment (RAE). Ko se je izkazalo, da je to izvedljivo, je bila januarja 1972 izdana zahteva Air Staff Requirement 1219 s projektno kodo XJ.521. Izvajalca sta bila Hawker Siddeley in Marconi Space & Defence Systems (preimenovana divizija za vodeno orožje GEC) v Stanmoru. Glavne spremembe v primerjavi s Sparrow so bile dodatek Marconijevega polaktivnega inverzno-monopulznega radarskega iskalnika, izboljšana elektronika, prilagojene krmilne površine in aktivni radarski detonator Thorn EMI. Uporabljena raketna motorja sta bila Bristol Aerojet Mk 52 mod 2 in Rocketdyne Mk 38 mod 4; najnovejši je Aerojet Hoopoe.
Testi nastale rakete so pokazali, da lahko uspešno deluje v sovražnem okolju z elektronskimi protiukrepi (ECM) in da lahko napada cilje v najrazličnejših pogojih. Izstreliti jo je bilo mogoče z višine le 100 m za napad na cilj na visoki višini ali pa jo je mogoče izstreliti z visoke višine za napad na cilj, ki leti le 75 m. Med testiranjem je večkrat prestregla ciljne brezpilotne letalnike na višini 305 metrov, kar je najmanjša višina, na katero je bilo mogoče nastaviti sledilne kamere.
Raketa je bila leta 1978 uporabljena na letalu F-4 Phantom kot serija 3000 Pre TEMP (Tornado Embodied Modification Package). Leta 1985 so ta letala zamenjali z letali Panavia Tornado ADV. Tako Phantom kot Tornado sta nosila raketo Skyflash v polvdolbinah na spodnjem delu letala za zmanjšanje upora. Pri Tornadu so hidravlični trapezi Frazer-Nash raketo pred vžigom motorja izstrelili v zračni tok. To je razširilo območje izstrelitve rakete, saj je zagotovilo, da na izstrelitev ni vplivala turbulenca trupa. Skyflash je bila torej predelana v serijo 5000 TEMP, da bi vključili vdolbine Frazer-Nash v telo rakete, elektroniko za nadzor položaja pri izstrelitvi v avtopilotnem delu in izboljšane površine kril. Kombinacija Tornado-Skyflash je postala operativna leta 1987 z ustanovitvijo prve eskadrilje Tornado F.3.
Od leta 1988 je bila izvedena nadaljnja modifikacija (serija 6000) z vzdevkom "SuperTEMP", ki je vključevala raketni motor Hoopoe, ki je spremenil profil leta rakete iz drsnega vzpona (s 3-sekundnim gorenjem) v drsni vzponi in vzdrževanje (3 sekunde vzpona - 4 sekunde vzdrževanja), s čimer se je povečal doseg s 17 navtičnih milj na 18,4 navtičnih milj na višini 9144 m in občutnejše povečanje s 14 navtičnih milj na 16 navtičnih milj na višini 1524 m. Najdaljši čas leta se je prav tako povečal s 40 na 50–60 sekund.
V službi RAF so rakete običajno nosili skupaj s štirimi kratkodometnimi raketami zrak-zrak, bodisi AIM-9 Sidewinder bodisi ASRAAM .
Za RAF in Švedsko je bila predlagana različica Skyflash Mk 2 (imenovana Active Skyflash) z aktivnim radarskim iskalnikom, ki ga je razvil Thomson CSF, in inercialno posodobitvijo smeri leta. Britansko zanimanje se je končalo z obrambnim pregledom leta 1981; British Aerospace (BAe) je predlog ohranil do začetka 90. let, vendar kupcev ni bilo.
Nadaljnje napredne različice Sky Flash so bile preučene pod kodnim imenom S225X, različica S225XR z ramjet motorjem pa je postala osnova za MBDA Meteor.
Leta 1996 je RAF napovedal začetek programa za ohranjanje zmogljivosti, ki je med drugim predvideval zamenjavo sistema Skyflash z raketo AIM-120 AMRAAM. AMRAAM vključuje aktivni iskalnik z inercialno referenčno enoto in računalniškim sistemom, kar ji omogoča funkcijo »izstreli in pozabi«. Prvi Tornado ADV F.3 z omejeno zmogljivostjo AMRAAM je bil v uporabi leta 1998. Leta 2002 je nadaljnja nadgradnja omogočila polno zmogljivost AMRAAM. Prva omemba rakete AMRAAM kot nadomestila za Skyflash sega v leto 1986.
Nekdanji uporabniki
Italijanske zračne sile
Kraljeve savdske zračne sile
Švedske zračne sile Izdelano po licenci kot Rb 71
Kraljeve zračne sile
Sklici
Opombe
Viri
Kategorija:Rakete zrak-zrak Kategorija:Radar