Avenija Habiba Bourguibe () je osrednja prometnica Tunisa ter zgodovinsko politično in gospodarsko srce Tunizije. Poimenovana je po Habibu Bourguibi, prvem tunizijskem predsedniku in nacionalnem vodji tunizijskega gibanja za neodvisnost. Danes je široka avenija poravnana v smeri vzhod-zahod, obdana z drevesi in pročelji trgovin, na obeh straneh pa so spredaj ulične kavarne. Primerjajo jo z Elizejskimi poljanami v Parizu in njenim podaljškom, Avenijo de France, Place de l'Indépendance, ki označuje osrednje krožišče z jezerom Tunis na vzhodnem koncu. Ob tej aveniji je veliko pomembnih spomenikov, vključno s stolnico sv. Vincencija Pavelskega, francoskim veleposlaništvom v Tuniziji in občinskim gledališčem Théâtre Municipal de Tunis.

Večina mest v Tuniziji ima tudi Avenijo Habib Bourguiba.

Zgodovina

Cesta je bila prvotno znana kot Promenade de la Marine, cesta slabe kakovosti, ki je pozimi postajala blatna, poleti pa prašna.Sebag, p. 338 Trideset let po uvedbi Francoskega protektorata Tunizije je mesto zraslo vzhodno od Medine. Francoski konzulat je postal sedež francoske rezidence in je bil zgrajen v letih 1890–1892.Sebag, p. 347 Avenija je postala tudi zabavno središče mesta in igrišče za mestno elito. Leta 1920 je bilo zgrajeno Mestno gledališče.Sebag, p. 348 Poleg tega je bila leta 1897 dokončana stolnica Saint-Vincent-de-Paul de Tunis.Sebag, p. 349 Na predvečer prve svetovne vojne so novo glavno ulico v središču preimenovali v Avenijo Jules-Ferry po Julesu Ferryju.

Med protesti leta 2011 so na aveniji potekale številne demonstracije, ki so pozivale k padcu predsednika Zina El Abidina Ben Alija in vlade narodne enotnosti.

Opis Šestdeset metrov široka je, na obeh straneh ima dve neasfaltirani cesti, vmesni pas, na katerem je do leta 2001 raslo štiri vrste fikusov (v večji prenovi v letih 2000–2001 so jih zmanjšali na dve vrsti).Sebag, pp. 346–347 Zgrajene so bile pomembne zasebne stavbe, kot sta Kolosej (galerije, kavarne in kinodvorane) leta 1931 in Hotel Claridge leta 1932.Sebag, p. 441 Ob osamosvojitvi leta 1956 so kip podrli, avenijo pa preimenovali po novem predsedniku Habibu Bourgibi.Sebag, p. 626 Z obsežnimi naložbami so nastale nove zasebne stavbe, kot so mednarodni hoteli.

Bab Bhar (Porte de France), zdaj samostoječ lok, je na koncu avenije France, ki je sama po sebi podaljšek avenije Habiba Bourgibe; za tem starim portalom je Medina. Na vzhodnem koncu avenije Bourguiba je nasip, ki prečka jezero Tunis, po katerem poteka cestni in podzemni železniški promet ter povezuje središče mesta z elegantnim starim pristaniščem La Goulette (Halq al Wadi); razkošnimi predmestji Carthage, Sidi Bou Said in La Marsa.

Zahodno od Bab Bharja je ulica Rue de La Kasbah, ki se konča pri vladnih uradih na drugi strani pristanišča; v središču pristanišča je mošeja Rue Jema (Velika mošeja).

Trg neodvisnosti

Na zahodu se arterija konča na Trgu neodvisnosti (Place de l'Indépendance). Prostor uokvirjata francosko veleposlaništvo in stolnica sv. Vincencija Pavelskega. V središču stoji kip tunizijskega filozofa in zgodovinarja Ibn Khaldouna, ki gleda proti aveniji Habib Bourguiba in jezeru za njo. Prvotno je bilo predvideno, da bo kip postavljen 1. junija 1978, na obletnico vrnitve Habiba Bourguiba v Tunis po francoskem kolonializmu, vendar se je to zgodilo šele 3. julija.

Francosko veleposlaništvo Francosko veleposlaništvo v Tuniziji, ki se odpira na južni strani trga, je v stavbah, zgrajenih decembra 1861. Dvajset let pozneje so postale glavna rezidenca Francozov v Tunisu.

Katedrala sv. Vincencija Pavelskega Stolnica sv. Vincencija Pavelskega, prvotno sedež nadškofije Kartagina, stoji nasproti francoskega veleposlaništva. Zgrajena je bila v romansko-bizantinskem slogu konec devetnajstega stoletja in se odpira na severni strani trga.

Mestno gledališče

Mestno gledališče, ki je bilo odprto 20. novembra 1902, je eno redkih gledališč v art nouveau slogu na svetu. Delno porušeno leta 1909, je bilo preurejeno in povečano, da bi bilo ponovno odprto 4. januarja 1911. Popolna prenova gledališča je bila končana leta 2001 ob njegovi stoletnici.

Sklici

Literatura Paul Sebag, Tunis. Histoire d'une ville, éd. L'Harmattan, 1998 Fatma Ben Becher, Tunis : histoire d'une avenue, Tunis, Nirvana, 2003, 120 p. (ISBN 978-9973-855-03-9).

Zunanje povezave

Kategorija:Zgradbe in objekti v Tunisu