Južnotunizijski limes ali Fossatum Africae (»Afriški jarek«) je ena ali več linearnih obrambnih struktur (včasih imenovanih limes), ki naj bi se raztezale na več kot 750 km ali večTa številka je zelo odvisna od načina merjenja v intervalih, ko fossatum ni bil zgrajen ali je izginil, in vključuje pomemben del, ki morda ni "fossatum". v Severni Afriki in so bile zgrajene v času Rimskega cesarstva za obrambo in nadzor južnih meja cesarstva v Afriki. Velja za del širšega mejnega sistema v Rimski Afriki.

Verjetno je imel veliko podobnosti v konstrukciji s Hadrijanovim zidom, eno od severnih meja cesarstva v Rimski Britaniji.

Zgodovina Fossa regia je bila prva mejna črta, zgrajena v Rimski Afriki, ki je sprva ločevala berbersko kraljestvo Numidijo od ozemlja Kartagine, ki so ga Rimljani osvojili v 2. stoletju pred našim štetjem, vendar velja, da je bila ta meja neodvisna od Fossatum Africae.

V zgodovinski literaturi pred 20. stoletjem je Fossatum (kot tak) omenjen le enkrat.<ref>Vendar pa se je ime »Fossatum Africae« v srednjem veku uporabljalo v povezavi z zgodovino Karla Velikega, vendar z drugačnim pomenom. Prvotno je beseda fossatum preprosto pomenila »jarek«, sčasoma pa je postala značilna tudi za utrdbo, zaščiteno z jarkom ali v bistvu za kateri koli utrjen kraj. Ko v Kraljevih frankovskih analih (Annales regni Francorum), ki se pripisuje Eginhardu, piše, da je aglabidski princ iz 9. stoletja vladal in confinio Africae in Fossato, se ne nanaša na temo tega članka, ampak na utrjeno mesto Qayravan ali eno od njegovi sateliti: C. Courtois, “Reliques carthaginoises et légende carolingienne”, Revue de l'histoire des religions v.129 (1945), 57–83.</ref> To se zgodi v pismu, ki sta ga leta 409 napisala socesarja Honorij in Teodozij II. Gaudentiju, vicariusu Africae in je ohranjeno v Codex Theodosianus.Codex Theodosianus Bk. 7, par. 15.1 Cesarji so opozorili, da so fossatum ustanovili 'starodavni' in so opozorili rimske državljane Afrike, da če ne bodo ohranili limesa in fossatuma, bo delo (s pripadajočimi zemljiškimi pravicami in drugimi ugodnostmi) dano prijateljskim barbarskim plemenom.

Posledično ni zagotovo znano, kdaj je bil Fossatum zgrajen. Seveda bi bila struktura te velikosti delo stoletij, arheološka izkopavanja številnih utrdb in mest vzdolž njene poti pa so razkrila številne datume od vladavine Hadrijana v 2. stoletju do Konstantina v 4. stoletju. Trenutno mnenje se ni spremenilo od razprave BaradezaBaradez 1949, ch. 11. leta 1949, ki je zaključil, da se je gradnja verjetno začela po prvem obisku Hadrijana v Afriki leta 122 (in pred ali po njegovem drugem obisku leta 128). Ta sklep temelji na podobnostih s Hadrijanovim zidom v Britaniji in na tem, kar je znano o Hadrijanovi skrbi za zaščito cesarstva. Baradez je tudi predpostavil utrip gradnje med vladavino Gordijana III. v 3. stoletju in končno opustitev Fossatuma v letih 430–440 po invaziji Vandalov.Baradez 1949, p. 162.

Ker je bil Fossatum zgrajen v sušnem območju močnih vetrov in peska, je hitro erodiral in od njega so ostale le še sledi. V srednjem veku so arabski nomadi iz plemena Banu Hilal zasedli velik del območja in jugozahodno od Biskre opazili jarek, ki so ga imenovali sakija (namakalni kanal) in ga pripisali legendarni arabski kraljici Bint al-Khass (ali al-Krass), ki naj bi ga zgradila za oskrbo romarjev v Meko z vodo.Basset 1905 pp. 25–26. Drugje so ostanke zidu, povezanega s Fossatumom, pripisali al-Fara'unu (faraonu).Baradez 1949 p. 114 notes a similar ditch in Morocco also attributed to Pharaoh.

Zgodovinarji in arheologi so v 19. stoletju še naprej verjeli, da gre za namakalni kanal, dokler ga Gsell na začetku 20. stoletja ni pravilno identificiral s fossatumom iz Codex Theodosianus.

Vendar pa celoten obseg Fossatuma ni bil znan vse do druge svetovne vojne, ko je polkovnik Jean Baradez začel uporabljati zračno fotografijo za iskanje arheoloških najdišč. Zračno delo je spremljal s prečkanjem terena in izkopavanji na številnih lokacijah vzdolž njegove trase. Njegova knjiga, ki je iz tega izšla, s številnimi fotografijami iz zraka in s tal ostaja standardno referenčno delo.

Ideje o namenu Fossatuma so se od Baradeza razvijale. Medtem ko je bil Baradez vojaški mož in je druga svetovna vojna ravno končana z mislijo na vojaško uporabo jarkov,Baradez 1949, p. 140 n. 2 cites an anti-tank ditch constructed by Rommel in Tunisia. je bil poudarjen vojaški vidik Fossatuma. V mirnejši moderni dobi je bila v ospredje postavljena uporaba Fossatuma kot carinskega in migracijskega nadzora, kar nakazujejo napisi v Zaraïju, ki vsebujejo dolge sezname izdelkov in tarif.Glej npr. Trousset 2009 med drugim. Ideja ni nova, Baradez (1949, str. 139) se je zavedal napisov Zaraï in je zelo na kratko omenil nadzor nad senilno selitvijo in komercialnim prometom kot dodatnimi načini uporabe.

Gradnja Fossatum, kot ga je predlagal Baradez, je bil sestavljen iz vsaj štirih delov:

Odsek Hodna ali Bou Taleb: začne se v bližini sodobnega mesta Ain Oulmene na severovzhodnih pobočjih gorovja Hodna, se nadaljuje proti jugu ob vznožju gorovja, nato proti vzhodu proti Zaraïju, nato pa se zavije nazaj proti zahodu in obdaja vzhodni konec gorovja Hodna, ki stoji med njim in rimskima naseljema Cellas in Macri. Dolžina tega odseka je približno 100 km. Verjetno prečka mejo med Numidijo in Mavretanijo Sitifensis. Odsek Tobna: začne se v bližini Tubunae (sodobna Tobna), se nadaljuje proti jugovzhodu do soteske, kjer Oued Ksour izvira iz gorovja Awras (južno od sodobnega mesta al-Kantara), južno do rimskega mesta Mesarfelta, nato pa kratek odsek proti zahodu, ki obdaja severovzhodno vejo gorovja Zab. Dolžina tega odseka je približno 50 km. Fossatum je povezan z rimskim upravnim mejnim okrožjem, znanim kot limes Tubunensis, vendar ker je do 60 km oddaljen od znane meje, ni mogoče trditi, da dejansko označuje limes.Baradez (1949) p. 138. Odsek Gemellae: poteka približno 60 km vzporedno z Vad Džadi in 4–5 km južno od njega, južno in jugozahodno od rimskega mesta Vescera (sodobna Biskra); v središču je večja rimska vojaška ustanova (Gemellae). Fossatum je blizu, a nekoliko severno od meje v rimskem upravnem okrožju, znanem kot limes Gemellensis. Označuje konec namakalnega območja (z izvirom Vad Džadi) in začetek saharske puščave. Odsek Ad Madžores: začne se pri Ad Madžores (sodobni Besseriani) in teče proti vzhodu približno 70 km, sledi hribom in skoraj doseže sodobno vas Matlavi. Fossatum je povezan z rimskim upravnim mejnim okrožjem, znanim kot limes Montensis, vendar ker je 60 km ali več oddaljen od znane meje, ni mogoče trditi, da dejansko označuje limes.Baradez (1949) p. 143. Vendar pa je novejša preiskava pokazala, da je fossatum verjetno rimska cesta in ne jarek.Tousset (1980).

Severno od Tobne je lahko tudi nadaljnji odsek.

Fossatum je običajno sestavljen iz jarka in zemeljskih nasipov na obeh straneh, ki uporabljajo material iz jarka. Včasih so nasipi dopolnjeni s suhozidi na eni ali obeh straneh; redko obstajajo kamniti zidovi brez jarka. Širina fossatuma je običajno 3–6 m, v izjemnih primerih pa lahko doseže celo 20 m. Kjer koli je mogoče, je on ali njegov najvišji zid zgrajen na protikarpni vzpetini. Izkopavanja v bližini Gemellae so pokazala, da je globina tam 2–3 m, širina na dnu pa 1 m, ki se na vrhu razširi na 2–3 m.Baradez (1949) p. 93.

Fossatum spremlja veliko majhnih stražnih stolpov in številnih utrdb, pogosto zgrajenih na vidiku druga druge.

Podobne, a krajše fossata so tudi v drugih delih Severne Afrike. Med gorovjema Matmata in Tabaga v sodobni Tuniziji je fossatum, ki je bila podvojena med drugo svetovno vojno.Baradez (1949) p. 146. Zdi se, da obstaja tudi 20 km dolg fossatum v Bou Regregu v Maroku, čeprav to ne bi spadalo v obseg razglasitve Codex Theodosianus, ker takrat provinca upravno gledano ni bila v Afriki.Baradez (1949) p. 114.

Sklici

Literatura Baradez, J (1949). Fossatum Africae. Recherches Aériennes sur l'organisation des confins Sahariens a l'Epoque Romaine. Arts et Métiers Graphiques, Paris. Basset, R. (1905). "La légende de Bent el Khass", Revue Africaine v. 49 p. 18-34. Gsell, S. (1903). "Le Fossé des Frontières romaines dans l'Afrique du Nord." Mélanges Boissier, pp. 227–234. Trousset, P. (1980) "Les milliaires de Chebika (Sud tunisien)." Antiquités africaines, v. 15 pp. 135–154. Trousset, P. (2009). "Pénétration romaine et organisation de la zone frontière dans le prédésert tunisien" in: L’Africa romana. Ai confini dell’Impero: contatti, scambi conflitti. Atti del XV convegno di studio. Tozeur, 11–15 dicembre 2002''. Carocci, Rome, pp. 59–88.

Zunanje povezave

Kategorija:Zgradbe in objekti v Alžiriji Kategorija:Zgradbe in objekti v Tuniziji Kategorija:Ustanovitve v 2. stoletju Kategorija:Arheološka najdišča v Alžiriji Kategorija:Arheološka najdišča v Tuniziji