Suhoj Su-9 () je bilo zgodnje reaktivno lovsko letalo, zgrajeno v Sovjetski zvezi kmalu po drugi svetovni vojni. Zasnova se je začela leta 1944, mišljeno pa je bilo, da bi uporabljala sovjetske turboreaktivne motorje. Na zasnovo so močno vplivali zajeti nemški reaktivni lovci, zato je bilo letalo preoblikovano za uporabo sovjetske kopije nemškega turboreaktivnega motorja Jumo 004. Su-9 je bil počasnejši od konkurenčnih sovjetskih letal in je bil zaradi tega ukinjen. Spremenjena različica z drugačnimi motorji in predelanim krilom je postala Su-11 (Samoljot KL), vendar tudi ta ni prišel v proizvodnjo. Su-13 (Samoljot KT) je bil predlog za predelavo letala s sovjetskimi kopijami turboreaktivnega motorja Rolls-Royce Derwent in za njegovo predelavo za nočno bojevanje, vendar noben predlog ni bil sprejet.

Oblikovanje in razvoj

Su-9 sličica|Na Su-9 je verjetno vplival Messerschmitt Me 262 Leta 1944 je konstrukcijski biro Suhoj (OKB) začel načrtovati dvomotorno lovsko letalo z dvema turboreaktivnima motorjema Lyulka TR-1, interno znano kot Samoljet ali Izdelje K. Na končno zasnovo je zelo verjetno vplivalo ujeto letalo Messerschmitt Me 262, vendar Su-9 ni bil kopija tega. Su-9 je imel ovalen monocoque trup in v celoti kovinsko oblogo, v katerem je bila ena sama pilotska kabina. Pilota so ščitile oklepne plošče na sprednjem delu, oklepni naslon sedeža in neprebojno vetrobransko steklo za mehurčkasto kabino. Opremljen je bil skatapultnim sedežem, kopiranim po tistem iz Heinkla He 162. Letalo je nosilo skupno 1.350 kg goriva v dveh rezervoarjih, enim pred in enim za pilotom. Nizko nameščeno, ravno krilo je imelo enojno prečno letev in rahel dihedral 4°20'. Zunanja zakrilca so bila deljena in so lahko delovala kot zračne zavore. Su-9 je bilo prvo sovjetsko letalo, ki je uporabljalo hidravlično krmiljenje. Sovjetska kopija turboreaktivnega motorja Junkers Jumo 004B, znanega kot RD-10, je bila obešena pod vsakim krilom v aerodinamični gondoli. Letalo je imelo tricikel podvozje, ki se je umaknilo v trup. Su-9 je bil zasnovan z zelo veliko obremenitvijo kril, kar je povečalo hitrost letala in zmanjšalo njegove dimenzije. Posledično se je povečala hitrost vzleta in pristajanja, zato je bil opremljen z možnostjo namestitve dveh jeklenk JATO (11,27 kN potiska za 8 sekund), nameščenih na straneh trupa. To je skrajšalo vzletno razdaljo za skoraj 50 odstotkov, nameščeno pa je bilo tudi zavorno padalo za skrajšanje pristajalne razdalje.

V nosu je bila nameščena oborožitev, sestavljena iz enega 37 mm avtomatskega topa Nudelman N-37 in dveh 23 mm avtomatski topov Nudelman-Suranov NS-23. N-37 bi lahko nadomestil 45 mm Nudelman-Suranov NS-45. Letalo je nosilo 100 nabojev za vsak NS-23 in 40 nabojev za N-37. Dve 250 kg bombi FAB-250 sta bili lahko nošeni pod sprednjim delom trupa, vendar je bilo treba N-37 za to razstaviti.

Ker motorja TR-1, prvotno namenjena za Su-9, konec leta 1945 še nista bila pripravljena za letalske preizkuse, je Pavel Suhoj predlagal zamenjavo z dvema motorjema Jumo 004, kar je bilo odobreno 15. decembra. Maketa v polni velikosti je bila 16. februarja 1946 ugotovljena kot sprejemljiva, Svet ljudskih komisarjev pa je 26. februarja izdal odredbo, da naj se proizvajalčevi letalski preizkusi začnejo 1. novembra. Ta cilj ni bil dosežen, ker so bili v OKB močno zavzeti z drugimi projekti, kot je bila vadbena različica bombnika Tupoljev Tu-2, zaradi pomanjkanja izkušenj z enotami JATO in pozne dobave motorjev RD-10. Prvi prototip je bil dokončan sredi oktobra in je prvi polet opravil 13. novembra. Testni piloti so ugotovili, da je letalo enostavno leteti, vendar so bile sile krmiljenja pri hitrosti zelo visoke, prav tako pa letalo ni imelo zadostne smerne stabilnosti. Povečanje navpičnega stabilizatorja je odpravilo to zadnjo težavo, za krmilni sistem pa so bili nameščeni hidravlični ojačevalniki.

Letalo je bilo širši javnosti predstavljeno 3. avgusta 1947 na preletu na moskovskem letališču Tušino, tri dni kasneje pa so se začeli državni preizkusi. Preizkusi letala so bili končani 25. maja 1948 po 136 opravljenih poletih. Doseglo je največjo hitrost 885 km/h na nadmorski višini 8.000 m, zdržalo pa je eno uro in 44 minut. Imelo je zelo ubogljive vodljive lastnosti z enim nedelujočim motorjem. Letalo je bilo priporočeno za proizvodnjo, vendar je bilo bistveno počasnejše od letal Mikojan-Gurevič MiG-9 in Jakovljev Jak-15. Vlada je proizvodnjo zavrnila in program je bil prekinjen.

Leta 1946 je bila načrtovana dvosedežna vadbena različica Su-9UT, vendar je bila tudi ta odpovedana. Kabina za učenca bi bila nameščena pred inštruktorsko kabino, vsaka pa bi imela ločen pokrov. Oborožitev bi bila zmanjšana na par 20 mm avtomatskih topop Berezin B-20, vsak s po sto naboji. Oklep bi bil zaradi zmanjšanja teže odstranjen.

Su-11 Leta 1946 se je začela izdelava še enega prototipa, tokrat namenjenegauporabi različice motorja RD-10F z dodatnim zgorevanjem, ki so ga zasnovali v podejtju Jakovljev. Testiranja Su-9 v vetrovniku so pokazala, da bi se upor lahko zmanjšal, če bi bile gondole motorjev nameščene v krilu in ne pod njim, konice kril pa bi bile preoblikovane tako, da bi uporabljale drugačen aerodinamični profil, ki bi znatno zmanjšal Machov pritisk. Zaradi teh sprememb je bilo treba preoblikovati celotno krilo; nosilec krila je bil upognjen v obrnjeno črko U, da bi se prilagodil motorjem, preprosta zakrilca, ki so se uporabljala prej, pa so bila zamenjana z zakrilci z režami. Repno krilo je dobilo 5° dihedralni kot, da bi ga premaknilo iz izpuha motorja.

Preden je bil prototip končan, je Suhoj dobil naročilo za uporabo turboreaktivnih motorjev Ljulka TR-1, prvotno namenjenih za Su-9. To letalo je dobilo oznako Su-11, v OKB pa so ga poimenovali Samoljet KL. Vsak TR-1 je razvil le 12,7 kN potiska namesto 15 kN. Letalo je opravilo svoj prvi polet 28. maja 1947 in avgusta sodelovalo tudi v preletu nad Tušinom. Doseglo je največjo hitrost 940 km/h pri morski gladini, vendar so letalski preizkusi pokazali, da pri visokih hitrostih nima vzdolžne stabilnosti. Spremembe zaobljenosti kril/gondol in podaljšanje gondol motorjev teh težav niso odpravile. Zaradi nerazpoložljivosti primernih motorjev TR-1 so te težave povzročile preklic programa.

Su-13 Su-13 (Samoljet KT) je bil zadnji poskus nadaljnjega izboljšanja zmogljivosti osnovne zasnove Su-9, z uporabo kril, katerih razmerje debelina/tetiva je bilo zmanjšano z 11 % na 9 %, in puščičastih repnih ploskev. Letalo je bilo opremljeno tudi z dvema motorjema Klimov RD-500 (nelicencirani kopiji Rolls-Royce Derwenta) s 15,6 kN potiska. Oborožitev je bila spremenjena v tri 37 mm topove Nudelman N-37, medtem ko bi lahko pod konice kril namestili odvrgljive rezervoarje. Predlagana je bila tudi različica nočnega lovca z radarjem Torii, vendar je to zahtevalo večje strukturne spremembe za namestitev radarja. Nobena od različic ni prišla z risalne deske.

Uporabniki

Sovjetske zračne sile

Različice

Su-9UT – Načrtovana dvosedežna vadbena različica, nikoli zgrajena. Su-11 (Samolet KL) – Spremenjen Su-9 z novimi krili in motorji Lyulka TR-1. Izdelan en prototip. Su-13 (Samoljet K ) – Su-9 z motorji Klimov RD-500. Predlagana je bila tudi različica nočnega lovca. Nobena od različic ni bila zgrajena.

Specifikacije (Su-9) sličica|Su-9

Glej tudi

Opombe

Sklici

Gordon, Jefim. Zgodnja sovjetska reaktivna lovska letala . Hinckley, Leicestershire, Združeno kraljestvo: Midland, 2002. ISBN 1-85780-139-3 . Gunston, Bill . Ospreyjeva enciklopedija ruskih letal 1875–1995 . London: Osprey, 1995. ISBN 1-85532-405-9 .

Zunanje povezave

Suhoj Su-9, −11, −13 v muzeju podjetja Suhoj

Kategorija:Letala Suhoj Kategorija:Lovci prve generacije