Industrijska krajina v dolini Derwent je območje svetovne dediščine ob reki Derwent v Derbyshiru v Angliji, ki je bilo decembra 2001 vpisano na seznam svetovne dediščine. Upravlja ga partnerstvo Derwent Valley Mills Partnership. Sodobni tovarniški sistem ali sistem »mlinov« se je tukaj rodil v 18. stoletju, da bi se prilagodil novi tehnologiji predenja bombaža, ki jo je razvil Richard Arkwright. Z napredkom tehnologije je postalo mogoče neprekinjeno proizvajati bombaž. Sistem je bil sprejet po vsej dolini in se je kasneje razširil, tako da je bilo do leta 1788 v Veliki Britaniji več kot 200 tovarn Arkwrightovega tipa. Arkwrightovi izumi in sistem organizacije dela so bili izvoženi v Evropo in Združene države Amerike.
Vodno energijo je v Anglijo prvič prinesel John Lombe v svoji svilarnici v Derbyju leta 1719, vendar je bil Richard Arkwright tisti, ki je v 1780-ih uporabil vodno energijo za proces proizvodnje predelave bombaža. Njegov patent predilnega stroja na vodni pogon je omogočil neprekinjeno predenje bombaža, kar je pomenilo, da so ga lahko proizvajali nekvalificirani delavci. Cromford Mill je bil lokacija Arkwrightove prve tovarne, bližnja vas Cromford pa se je znatno razširila za njegovo takrat novo delovno silo; ta sistem proizvodnje in stanovanj za delavce se je posnemal po vsej dolini. Da bi zagotovili prisotnost delovne sile, je bilo treba zgraditi stanovanja za delavce v tovarni. Zato so lastniki tovarn okoli teh zgradili nova naselja – včasih so razvili že obstoječo skupnost – z lastnimi ugodnostmi, kot so šole, kapele in tržnice. Večina stanovanj še vedno obstaja in se še vedno uporablja. Zgrajena je bila prometna infrastruktura, da bi odprli nove trge za izdelke tovarn.
Tovarne in delavska naselja so bili ustanovljeni v Belperju, opatiji Darley in Milfordu s strani Arkwrightovih konkurentov. Tovarne Arkwrightovega tipa so bile tako uspešne, da so jih včasih posnemali, ne da bi plačali avtorske honorarje Richardu Arkwrightu.
Bombažna industrija v dolini reke Derwent je v prvi četrtini 19. stoletja upadla, saj se je trg preusmeril proti Lancashiru, ki je bil v boljšem položaju glede na trge in surovine. Tovarne in z njimi povezane stavbe so dobro ohranjene in niso bile ponovno uporabljene, odkar je bombažna industrija upadla. Številne stavbe na območju svetovne dediščine so tudi zaščitene stavbe in spomeniki na seznamu zaščitenih območij. Nekatere tovarne so zdaj muzeji in so odprti za javnost.
Sklad Derwent Valley Trust zdaj sodeluje pri gradnji kolesarske steze, ki poteka vzdolž celotne dolžine območja svetovne dediščine, da bi spodbujal trajnostni turizem in potovanja.
Lega in pokritost Območje svetovne dediščine Industrijska krajina v dolini Derwent () pokriva površino 12,3 km2Derwent Valley Mills Partnership (2000), p. 13. in se razteza čez 24 km dolg odsek doline reke Derwent v Derbyshireu od Matlock Batha na severu do središča mesta Derby na jugu. Na območju so kompleksi tovarn, naselja, vključno z delavskimi stanovanji, pragovi na reki Derwent in prometno omrežje, ki je podpiralo tovarne v dolini. Območje sestavljajo skupnosti Cromford, Belper, Milford in opatija Darley ter vključuje 838 zaščitenih stavb, od tega 16 v I. stopnji, 42 v II. stopnji* in 780 v II. stopnji. Nadaljnjih devet objektov je uvrščenih na seznam starodavnih spomenikov. Stavbe so mešanica tovarn, delavskih stanovanj in objektov, povezanih z tovarniškimi skupnostmi. Cromfordski kanal in železnica Cromford-High Peak, ki sta pripomogli k industrializaciji območja, sta prav tako del območja svetovne dediščine.
Zgodovina
Konec 17. stoletja se je izdelava svile razširila zaradi povpraševanja po svili kot delu modnih oblačil. V poskusu povečanja proizvodnje z uporabo vodne energije je Thomas Cotchett naročil inženirju Georgeu Sorocoldu, naj zgradi tovarno blizu središča Derbyja na otoku v reki Derwent. Čeprav poskus ni bil uspešen, je prepričal Johna Lombeja – Cotchettovega zaposlenega – da če bi lahko izpopolnili vodno energijo, bi obstajal trg za njene izdelke. Ukvarjal se je z industrijskim vohunjenjem in pridobil načrte italijanskih strojev. Leta 1719 je patentiral zasnovo in poleg Crotchettove tovarne zgradil petnadstropno tovarno dimenzij 33,5 m × 12 m. Do leta 1763, 30 let po izteku Lombejevega patenta, je bilo zgrajenih le sedem Lombejevih tovarn, ker je bil trg svile majhen, vendar je Lombe uvedel uporabno obliko strojev na vodni pogon in vzpostavil vzorec za organizirano delo, ki so mu sledili kasnejši industrialci.Derwent Valley Mills Partnership (2000), pp. 93–94.
Ker je bila svila luksuzno blago, je bil trg majhen in ga je zlahka nasičilo strojno izdelano blago. Naslednja inovacija v strojno izdelanem tekstilu je prišla v bombažni industriji, ki je imela veliko širši trg in je proizvajala cenovno dostopnejše blago. Predenje bombaža je bil bolj zapleten postopek kot proizvodnja svile. Predilni stroj na vodni pogon za predenje bombaža je razvil Richard Arkwright in ga patentiral leta 1769. Stroji so lahko neprekinjeno predli prejo in so usposobljene delavce nadomestili z nekvalificiranimi nadzorniki, da bi zagotovili, da se stroji ne bi zlomili. Predilni stroji na vodni pogon so imeli različne velikosti od 4 do 96 vreten. Zaradi teh razlogov je predilni stroj na vodni pogon postal priljubljen in razširjen. Leta 1771 je Richard Arkwright vzel v najem zemljišče v Cromfordu. Do leta 1774 je začela obratovati njegova prva tovarna, leta 1776 pa je začel graditi drugo tovarno v Cromfordu. V tem času je razvil stroje za predpredenje in leta 1775 pridobil svoj drugi patent.Derwent Valley Mills Partnership (2000), pp. 94–95. Zaradi mehanizacije predenja drugi procesi, povezani s proizvodnjo bombaža, niso mogli slediti in so prav tako zahtevali mehanizacijo. Izdelal je stroj za mikanje, postopek, pri katerem so bombažna vlakna vzporedno razporejali, vendar niso bili vsi njegovi izumi uspešni in čiščenje bombaža je potekalo ročno vse do 1790-ih, ko je bil izumljen učinkovit stroj.
Arkwright je zaprosil za finančno pomoč in Peter Nightingale – lokalni posestnik (in prastric Florence Nightingale) – je kupil posestvo Cromford za 20.000 funtov (3 milijone funtov od leta 2025). Nightingale je zgradil tudi Rock House kot rezidenco za Arkwrighta s pogledom na tovarno in mu dal dodatnih 2000 funtov (280.000 funtov od leta 2025) za izgradnjo druge tovarne in 1750 funtov (240.000 funtov od leta 2025) za stanovanja za delavce. Med letoma 1777 in 1783 sta Arkwright in njegova družina zgradila tovarne v Bakewellu, Cressbrooku, Rocesterju in Wirksworthu, razpršenih po Derbyshiru in Staffordshiru. Jedediah Strutt, ki je bil Arkwrightov partner v prvi tovarni Cromford, je v letih 1776–1781 zgradil tovarne v Belperju in Milfordu. Thomas Evans, posestnik v opatiji Darley, je kupil nadaljnjih 7,1 ha na območju okoli opatije Darley za 1140 funtov (160.000 funtov od leta 2025) in leta 1782 v vasi zgradil predilnico za bombaž.Derwent Valley Mills Partnership (2000), p. 106. Arkwright je prejemal avtorske honorarje od tistih, ki so kopirali njegove stroje, čeprav so nekateri tvegali pregon zaradi piratstva.
Gradnja tovarne Masson v Matlock Bathu se je začela leta 1783 na pobudo Arkwrighta. Sočasno z Arkwrightovim ekspanzionizmom je v industrijo predenja bombaža vstopil Jedediah Strutt. Strutt je imel prednost, da je Arkwright že opravil vse potrebne eksperimente s stroji, zato mu ni bilo treba vlagati v raziskovanje nove tehnologije. Ustanovil je tovarno v Belperju, približno 13 km južno od Cromforda; verjetno je bil dokončan leta 1781. Lokacija je bila razširjena z dodatkom druge tovarne leta 1784. Strutt je zgradil tudi tovarno v Milfordu, približno 3 km južno od Belperja. Do leta 1793 sta bili dodani še dve tovarni za tiskanje in beljenje. Struttovi so ocenili, da so do leta 1789 v svoje tovarne v Belperju in Milfordu vložili 37.000 funtov (5.000.000 funtov od leta 2025) (26.000 funtov v Belperju in 11.000 funtov v Milfordu) in imeli donos 36.000 funtov (5.000.000 funtov od leta 2025) na leto.
Arkwright je slovel kot paternalističen delodajalec, ki je skrbel za dobro počutje svojih zaposlenih in njihovih družin. Leta 1785 je bila v Cromfordu zgrajena nedeljska šola, ki je izobraževala 200 otrok. Do leta 1789 je bilo posestvo Cromford spet v lasti Arkwrightov, ki so aktivno vplivali na njegovo strukturo in gradnjo. Cromford je dobil tržnico, ki je služila kot novo središče vasi. Arkwright je vsako nedeljo organiziral tržnico in kot spodbudo za udeležbo podelil letne nagrade tistim, ki so se je najpogosteje udeleževali. Po Arkwrightovi smrti leta 1792 je njegov sin, Richard Arkwright mlajši, prevzel in prodal večino njegovih bombažnih predilnic v bližini Cromforda in Matlock Batha. Predilnice v Cromfordu in Matlock Bathu so verjetno obdržale za podporo posestvu Willersley. V Cromfordu so nastala društva in klubi. Verske zadeve skupnosti so Arkwrighta manj zanimale in šele leta 1797 je Arkwright mlajši ustanovil cerkev Cromford; njegov oče si jo je zamislil kot zasebno kapelo za družino Arkwright na gradu Willersley. Poskusi družine, da bi Cromford postal samozadosten z ustanovitvijo tržnice, so bili uspešni in vas se je širila do približno leta 1840. To je bilo kljub temu, da so predilnice v tem obdobju že prešle svoj vrhunec in začele propadati.
Richard Arkwright mlajši se ni zanimal za bombažno industrijo in po očetovi smrti je družina Arkwright prenehala vlagati v industrijo. Družina Strutt je še naprej vlagala, kar so ji zagotavljali dobički njihovih tovarn v Milfordu in Belperju. Tovarne so gradili še v 1810-ih in do leta 1833 je njihovo podjetje zaposlovalo 2000 ljudi ter prevladovalo v bombažni industriji v dolini Derwent. Tako kot Arkwright v Cromfordu so Struttovi svojim zaposlenim zagotovili stanovanja. Belper je bil že uveljavljena vas z lastno tržnico, preden je Jedediah Strutt začel graditi tovarne, zato mu ni bilo treba imeti tako aktivne vloge pri razvoju skupnosti v samozadostno entiteto, kot jo je imel Richard Arkwright v Cromfordu.> Struttovi so nudili izobraževanje, leta 1817 pa je nedeljske šole v Belperju in Milfordu obiskovalo 650 oziroma 300 otrok. V primerjavi s Cromfordom, katerega prebivalstvo se je v začetku 19. stoletja ustalilo na približno 1200, se je prebivalstvo Belperja zaradi blaginje podjetja povečalo s 4500 leta 1801 na 7890 leta 1831. Opatija Darley se je razširila tudi kot delavsko naselje, čeprav ni imela tržnice, zato je bila oskrba prebivalcev s hrano problematična. Naselje se je med letoma 1788 in 1801 podvojilo, med letoma 1801 in 1831 pa se je prebivalstvo povečalo s 615 na 1170, saj so zgradili veliko delavskih stanovanj. V eni od tovarn je bila ustanovljena nedeljska šola za 80 otrok, leta 1819 oziroma 1826 pa sta bili zgrajeni cerkev in šola.
Čeprav je bilo podjetje Struttsov v prvi četrtini 19. stoletja pomembna sila bombažne industrije, je začelo izgubljati konkurenco lancashirskih tovarn. Problem premikajočih se trgov je prizadel celotno dolino Derwent; Lancashire je bil glede surovin in novih trgov bolje pozicioniran kot Derbyshire. Tovarne, ki jih je vodila družina Strutt, so trpeli tudi zaradi pomanjkanja modernizacije; čeprav so bili na začetku 19. stoletja v ospredju tehnologije protipožarne zaščite, so Struttovi, ko so stroji, ki so jih uporabljali, postajali večji in zmogljivejši, vztrajali pri otroškem delu, kjer bi bili odrasli bolj spretni pri uporabi strojev. Podjetje je propadlo in v drugi polovici 19. stoletja so nekatere njegove tovarne oddali v najem ali prodali drugim podjetjem. Čeprav je bombažna industrija v dolini Derwent propadla, se je ohranilo veliko struktur, povezanih z industrijskimi procesi, povezanimi s proizvodnjo bombaža, in stanovanji za delavce, na območju svetovne dediščine pa je 848 stavb, ki so uvrščene na seznam svetovne dediščine.
Promet Cromfordski kanal