Dinastija Ljao (tradicionalno kitajsko: 遼朝, Liáo cháo, poenostavljeno kitajsko: 辽朝, Liáo cháo, pinjin: Liáo cháo), znana tudi kot Kitanska država (kitansko: Mos diau-d kitai huldʒi gur)Aisin-Gioro Ulhicun (2009). 愛新覚羅烏拉熙春女真契丹学研究 [Research into Jurchen and Khitan Studies by Aisin-Gioro Ulhicun] (in Chinese). Shōkadō. Arhivirano 13. junija 2013 na Wayback Machine uradno Velika Ljao (kitajsko: 大遼, pinjin: Dà Liáo), sta bila kitanska cesarska dinastija in imperij klana Jelu, ki je obstajal od leta 916 do 1125. Ustanovljena je bila približno v času propada dinastije Tang in je v svojem največjem obsegu vladala Mandžuriji, Mongolski planoti, severnemu delu Korejskega polotoka, južnim delom Sibirije in severnemu delu Severnokitajske nižine.
Dinastija se je dvignila z utrjevanjem moči med Kitani v 8. stoletju in njihovimi ekspanzionističnimi pohodi v drugi polovici 9. stoletja. Sčasoma je poglavar Jelujev Abaodzi postal vodja Kitanov in leta 916 razglasil dinastično državo kitajskega tipa.
Dinastija Ljao je sprožila številne vojaške pohode proti sosednjim državam in ljudstvom, vključno s Tatabi, Šiveji, Tatari, Zubuji, Kongrati, Bohajem, Korjojem, Kasnejšim Tangom in dinastijo Song. Osvojila je šestnajst prefektur, vključno z današnjim Pekingom in delom Hebejja, in spodbujala vojno, ki je privedla do propada poznejšega Tanga (923–936). Leta 1004 je Ljao sprožil pohod proti dinastiji Severni Song. Po težkih bojih in velikih žrtvah na obeh straneh sta sprti strani sklenili Čanjuanski sporazum, s katerim je Ljao prisilil Severni Song, da ga prizna kot enakopravnega partnerja, in naznanil obdobje miru in stabilnosti med obema silama, ki je trajalo približno 120 let. Dinastija Ljao je bila prva država, ki je vladala v celotni Mandžuriji.
Dinastijo Ljao je leta 1125 uničila dinastija Džin pod vodstvom Džurčenov, ko je ujela cesarja Tjandzuoja. Preostali pristaši dinastije Ljao so se pod vodstvom Jelu Dašija, kasnejšega cesarja Dezonga, umaknili na zahod in ustanovili Zahodno dinastijo Ljao (Karakitajski kanat), ki je vladala delom Srednje Azije skoraj stoletje, preden jo je osvojilo Mongolsko cesarstvo.
Kulturni dosežki, povezani z dinastijo Ljao, so precejšnji. V muzejih in drugih zbirkah je veliko različnih kipov in drugih artefaktov iz njenega obdobja, vendar kljub temu ostajajo odprta pomembna vprašanja o natančni naravi in obsegu vpliva kulture Ljaa na poznejši razvoj, na primer glasbene in gledališke umetnosti.
Imena Veliko kitansko državo (kitajsko: 大契丹; pinjin: Dà Qìdān) je leta 907 ustanovil Abaodzi (cesar Tajdzu). Leta 938 ali 947 jo je Abaodzijev naslednik, cesar Tajdzong, uradno preimenoval v Veliki Ljao (kitajsko: 大遼, pinjin: Dà Liáo). Preimenovanje je bilo verjetno posledica vključitve ne-Kitanskih ljudstev v državo. Med vladavino cesarja Šengdzonga se je država leta 983 zaradi ponovne uveljavitve kitanske identitete preimenovala v Veliki Kitan. Leta 1066 je cesar Daodzong uvedel dinastično ime Veliki Ljao, ki je ostalo uradno ime do propada dinastije. Imeni Veliki Kitan in Veliki Ljao sta se uporabljali približno 100 let.
V kitanski pisavi je ime države vsebovalo besedi Kitan in Ljao. Vrstni red imen se je spreminjal, odvisno od tega, katero je imela prednost. Ko se je država v kitajščini imenovala Veliki Kitan, se je v kitanščini imenovala Velik Kitan Ljao. Ko se je njeno ime v kitajščini spremenilo, se je spremenil tudi vrstni red imen v kitanščini.
Leta 1124 je naslednica države, ki jo je v zahodnih regijah ustanovil Jelu Daši, uradno sprejela dinastično ime Veliki Ljao. V zgodovinopisju se ta država pogosteje imenuje Zahodni Ljao ali Kara Kitaj. Karakitani za svojo državo niso uporabljali nobenega od teh imen. Imeli so se za legitimno nadaljevanje dinastije Ljao in zase še vedno uporabljali ime Kitani. Zahodni Ljao je kitajsko poimenovanje, Karakitaj pa je turško-mongolski izraz. Imena Karakitaj ni mogoče najti v nobenem muslimanskem viru pred mongolskimi vdori. Muslimanski zgodovinarji so državo sprva imenovali Kitaj. Ime je imelo morda ujgursko ozadje. Ime Karakitaj se je začelo uporabljati po invaziji Mongolov.
Zaradi prevlade Kitanov v času dinastije Ljao v severovzhodni Kitajski in Mongoliji ter kasneje Kara Kitajev v Srednji Aziji, kjer so jih imeli za Kitajce, je izraz Kitaj za ljudi v Srednji Aziji, Rusiji in severozahodni Kitajski postal sopomenka za Kitajsko. Ime je nato prek islamskih in ruskih virov prišlo v srednjeveško Evropo in postalo Kataj. Ime Kitaj za Kitajsko še vedno uporabljajo turški narodi, kot so Ujguri v kitajski regiji Šindžjang in Kazahi v Kazahstanu, ter nekateri slovanski narodi, kot so Rusi in Bolgari.
Kitanska cesarska družina je za svoj priimek uporabljala imeni Jila in Jelu. Izraz Jila (Ila) je verjetno starejši in je pomenil žrebca, pa tudi glasnika, zastavonošo in bojevnika. Priimek Jelu (Jarud) je bil sprejet kasneje, verjetno v 30. letih 10. stoletja, in je soroden kitanskima pridevnikoma cvetoč in uspešen.
Zgodovina Preddinastična zgodovina Izvor Najzgodnejša omemba kitanske države je v Knjigi Veja, zgodovini dinastije Severni Vej (386–534), ki je bila dokončana leta 554.Twitchett and Tietze (1994), 44 Kitane in njihove dejavnosti v poznem 3. in začetku 4. stoletja omenja tudi več knjig, napisanih po letu 554. Knjiga Džina (648) omenja Kitane v poglavju, ki obravnava vladavino Murong Šenga (398–401). Samguk sagi (1145) omenja kitanski napad leta 378.Xu (2005), str. 6
Na splošno velja prepričanje, da so Kitani izhajali iz juvenske veje Šjanbejev. Po porazu z drugo vejo Šjanbejev leta 345 so se Juveni razdelili na tri plemena, od katerih se je eno imenovalo Kumo Ši. Leta 388 se je razdelil tudi Kumo Ši, pri čemer se je ena skupina še naprej imenovala Kumo Ši, druga skupina pa so postali Kitani. To stališče delno podpira Knjiga Veja, ki omenja, da Kitani izvirajo iz Šjanbejev. Od dinastije Song dalje so nekateri kitajski učenjaki menili, da bi Kitani lahko izhajali iz ljudstva Šiungnu, kar sodobni zgodovinarji zavračajo. Nekaj sledi kaže, da bi lahko bili mešanega šjanbejsko-šiangnujskega porekla. Več učenjakov, začenši z Rašidom al-Dinom Hamadanijem v 14. stoletju, je teoretiziralo, da so Kitani mongolskega izvora, konec 19. stoletja pa so zahodni učenjaki trdili, da so Kitani tunguškega izvora. Sodobna jezikoslovna analiza je to trditev ovrgla.Xu (2005), 85–87
thumb|left|200px|Kipec iz dinastija Ljao, Muzej Liaoninga v Šenjangu
Po ločitvi od Juvenov so Kitani in Kumo Šiji pobegnili v regijo Songmo. Po Novi knjigi Tanga se je ozemlje Kitanov raztezalo južno od današnje reke Šar Moron in vzhodno od reke Laoha (sedanji provinci Hešigten in Ongniud v Notranji Mongoliji). Kitani so se nato soočili s skupno invazijo Rouranskega kaganata in Gogurjeja in bili prisiljeni preseliti se proti jugu na ozemlje, vzhodno od reke Bailang (zdaj Daling).
Do leta 554, ko je bila napisana Knjiga Veja, so Kitani že ustanovili državo na območju današnjih kitajskih provinc Jilin in Liaoning. Utrpeli so niz vojaških porazov proti drugim nomadskim ljudstvom v regiji, pa tudi proti dinastijama Severni Či (550–577) in Sui (589–618). Kitanska plemena so bila v različnih obdobjih pod vpliv Ujgurov ter dinastij Sui in Tang. V Knjigi Suija (84. zvezek) so Kitani opisani kot "bojeviti pri plenjenju in ropanju" in "najbolj nevljudni in arogantni med vsemi barbari". Po Zgodovini dinastije Ljao so bili Kitani nomadi, ki so se selili, odvisno od letnega časa. Za preživetje so bili odvisni od konj. Njihovi možje so pili kumis, se ukvarjali z lokostrelstvom in lovili za svoje vsakdanje potrebe. Zaradi svojega načina življenja so pogosto imeli prednost v vojaških zadevah.
Osem plemen Osem kitanskih plemen si je delilo oblast z rotacijo vodstva vsaka tri leta. Kitanska plemenska zveza je plačevala davek davek Severnemu Janu (409–436), ki je v zameno imenoval kitanskega kana za princa Guišana. Kitani so redno plačevali davek tudi dvoru Severnega Veja (386–534) v obliki konj in živalskih kož. Trgovanje je potekalo na meji v Helongu (današnji Čaojang) in Mijunu. Leta 553 so Kitani utrpeli poraz proti vojskam Severnega Čija (550–577) in izgubili velik del svojih prebivalcev in živine. Nekaj časa so prebivali v Gogurjeju. Leta 584 so se podredili dinastiji Sui (581–618). Leta 605 so jih napadli Turki in izgubili so 40.000 mož in žena. Osem starodavnih kitanskih plemen se je razkropilo. Iz tega obdobja sta znana le dva kitanska voditelja: Hečen in Vuju. Kitanski poglavarji so se nazivali mofuhe ali mohefu.
Dahijska plemenska zveza thumb|Li Džindžongov in Sun Vanrongov upor proti dinastiji Tang leta 696–697 thumb|Kitani pri obedu; slika v grobnici v Čigengu, Notranja Mongolija
V začetku 7. stoletja je klan Dahi združil kitanska plemena v novo plemensko zvezo, ki so jo vodili Hadahi, plemena pa so bila večinoma avtonomna. Dahi so bili odgovorni le za zunanje zadeve. Po združitvi Kitanov je skupščina (šiksuan) na podlagi njegovega talenta in sposobnosti iz plemena Dahov izvolila vrhovnega vodjo zveze. Volilno pravico so imeli vsi klani, ne pa tudi pravice biti izvoljeni.
Dahijska plemenska zveza se je pod vodstvom Mohuija oziroma Kugeja leta 628 oziroma 648 podredila dinastiji Tang. Kuge je bil imenovan za generalnega guvernerja okrožja Songmo, poglavarji plemen pa so bili imenovani za prefekte. Cesar Tanga je dahijskim voditeljem podelil cesarski priimek Li in jih vključil v guvernerstvo, "urad, posebej ustvarjen za posredno upravljanje kitanskih plemen".Twitchett in Tietze (1994), str. 47–48 V plemensko zvezo niso bila vključena vsa kitanska plemena. Pleme Neiji, ki ga je vodil Sun Aocao, se je leta 619 podredilo dinastiji Tang. Aocajev pravnuk Sun Vanrong je bil imenovan za prefekta okrožja Guičeng.
Proti prelomu stoletja je oblast dinastije Tang na severu začela slabeti. Džao Venhui, generalni guverner dinastije Jingdžov, je imel kitanske poglavarje za svoje podložnike. Kitanski poglavar Sun Vanrong in njegov svak Li Džindžong, guverner dinastije Songmo, sta se zato čutila užaljena in ustrahovana. Leta 696 je na kitanskem ozemlju izbruhnila lakota, zaradi katere sta se uprla. Li Džindžong je zavzel Jingdšžov in se razglasil za vušang kagana (vrhovnega kagana). Tangi so bili poraženi v soteski Šjanši v okrožju Lulong in tudi kasneje, dokler ni Li Džindžong umrl zaradi bolezni. Kapaganski kagan Drugega turškega kaganata je napadel Kitane s severa, medtem ko so jih Tangi napadli z juga. Kitani so utrpeli hud poraz, potem pa je Sun Vanrong v protinapadu zavzel Jingdžov in Judžov. Kitani so premagali 170.000-glavo vojsko dinastije Tang. Proti Kitanom je bilo poslanih še 200.000 vojakov, vendar tudi njim ni uspelo ustaviti kitanskega napredovanja. Medtem so Turki izropali kitansko prestolnico Šinčeng, Kumoši pa so prebegnili na nasprotno stran. Sun Vanronga je ubil njegov služabnik, potem pa je trajalo še petnajst let, do leta 714, preden so Tangi ponovno prevzeli oblast nad Kitani.
Leta 720 je vojaški poveljnik (džaguan) Ketuju napadel vladajočega kitanskega vladarja Suoguja, ki je pobegnil v Jingdžov in poiskal kitajsko zaščito. General Šue Tai je dobil ukaz, naj kaznuje Ketujuja, vendar mu to ni uspelo in so ga ujeli skupaj s Suogujem in kraljem Kumošijev Li Dapujem. Ketuju je za novega kitanskega vladarja postavil Suogujevega bratranca Jujuja in poslal davek dvoru Tanga. Zaradi nesramnega ravnanja Ketujujevega odgovornega uradnika je Ketuju umoril kitanskega vladarja in prebegnil k Turkom. Leta 732 je Ketuju doživel poraz proti Tangu in pobegnil. Njegovi zavezniki Kumošiji so se predali Tangom. Leta 734 je Ketuju s podporo svojih turških zaveznikov premagal vojsko Tanga in nato izgubil bitko proti silam Tanga pod poveljstvom Džang Šouguija. Tangi so prepričali kitanskega vojaškega uradnika Li Guodžeja, da je umoril Ketujuja in kitanskega vladarja Čulieja, ki ga je ustoličil Ketuju.
Jaonska plemenska zveza thumb|left|Kitanska pozlačena srebrna (moška) krona iz grobnice princese Čen (okoli 1012-1021