Masiv Mulanje, znan tudi kot gora Mulanje, je velik otoček in območje svetovne dediščine v južnem Malaviju. Vrh Sapitva, najvišja točka masiva s 3002 m, je najvišja točka v Malaviju. Leži 65 km vzhodno od Blantyreja, strmo se dviga iz okoliških ravnic Phalombe in okrožja Mulanje. Je del predlagane ekoregije, ki se bo imenovala Jugovzhodnoafriški gorski arhipelag (SEAMA).
Geografija Velik del masiva sestavljajo valovite travinje na nadmorski višini 1800–2200 m, ki jih sekajo globoke gozdnate grape. Ima veliko posameznih vrhov, ki dosegajo višine več kot 2500 m, vključno z vrhom Chambe, katerega zahodna stena je najdaljši skalni vzpon v Afriki.
Masiv je nastal z vdorom magme v zemeljsko skorjo pred približno 130 milijoni let. Okoliška kamnina je sčasoma erodirala in za seboj pustila na erozijo odporno magmatsko kamnino masiva Mulanje. Prvi Evropejec, ki je poročal, da je videl masiv, je bil David Livingstone leta 1859, vendar arheološke raziskave razkrivajo dokaze o človeških obiskih masiva od kamene dobe naprej. Nadmorska višina gore je dovolj visoka, da moti zračni tok v višjih nivojih in povzroči nastanek deževnih oblakov okoli nje, zaradi česar je pomemben vir deževnice na vrhu skoraj vsake reke, ki teče skozi ta del Malavija.
Gozdna pobočja masiva podpirajo obsežno lesno industrijo. Nekoč je obstajala žičnica za prevoz lesa z roba planote do gozdarske postaje Likhubula, vendar je propadla in trenutno deske prenašajo ročno.
Sama gora je del zaščitenega gorskega gozdnega rezervata Mulanje. Domača cedra Mulanje (Widdringtonia whytei) je bila tako močno izsekana, da velja za ogroženo in park vsebuje zadnje preostale sestoje tega drevesa ter številne druge rastlinske in živalske vrste – mnoge med njimi so endemične za to območje. Primeri vključujejo gozdne metulje, ptice, kot sta Thyolo alethe (Chamaetylas choloensis) in belokrili apalis (Apalis chariessa), pritlikavi kameleon, gekoni, skinke, žabo piskajočo žabo in redko vrsto brez okončin. Zemljišče okoli parka ogrožajo naraščajoče prebivalstvo, vzorci rabe zemljišč, kot je krčenje gozdov za kmetijstvo in drva, ter invazivne vrste, kot sta zlata zimzelena malina (Rubus ellipticus) in mehiški bor (Pinus patula).
Masiv je priljubljen za pohodništvo in plezanje, po njem pa je raztresenih več planinskih koč, ki jih vzdržujeta Malawi Mountain Club in Malawi Forestry Department. Na vrh Sapitva so se prvič povzpeli leta 1894 in je zdaj najbolj priljubljen vzpon na planoti.
Leta 2014 je bilo območje neuspešno nominirano za status svetovne dediščine.UNESCO World Heritage Committee, 38th Session, Doha: Decision : 38 COM 8B.18 Mount Mulanje Cultural Landscape (Malawi) Leta 2025 ga je Unesco končno uvrstil na seznam svetovne dediščine.
Podnebje
Na podnebje širšega območja Mulanje močno vpliva ekvatorialno območje nizkega zračnega tlaka, kjer se severovzhodni pasati severne poloble zbližajo z jugovzhodnimi pasati južne poloble. To območje je znano kot medtropsko konvergenčno območje (ITCZ). Na satelitskih posnetkih je ITCZ večinoma viden kot dolg pas oblakov v ekvatorialni regiji, glavni učinek ITCZ pa je nastanek suhih in deževnih obdobij v ekvatorialnem območju.
Masiv Mulanje je zaradi svojega edinstvenega položaja kot 'gorski otok', ki se dviga več kot 2500 metrov nad okoliškimi ravninami, močno pod vplivom ITCZ, ki deluje kot dežna zapora. To postane zelo vidno pri primerjavi letnih običajnih padavin na in okoli masiva. Na planoti, ki je na približno 2000 metrih nadmorske višine, letno pade več kot 2500 mm dežja, vendar pa v nižinah okoli vznožja masiva letna količina padavin znaša okoli 40 palcev. Na ravnicah okoli gore običajno dežuje le v deževnem obdobju, medtem ko na planoti dežuje vse leto.
V količini dežja okoli masiva še vedno obstajajo razlike. Jugozahodna stran gore okoli Likhubule, Lichenje in Mulanje Bome je privetrna stran. Ta ima največ dežja zaradi jugovzhodnih pasatov južne poloble, ki v regijo Mulanje prinašajo vlažen zrak iz Zambije in Vzhodnega Konga. Severozahodna stran masiva ima manj dežja zaradi učinka padavinske sence.
Mesec sušnega obdobja (maj–avgust) je najhladnejši mesec v letu in najbolj primeren za pohodništvo po masivu. Deževna sezona (november–april) ni priporočljiva za pohodništvo v gorskem masivu, saj se pohodnik sooča z močnim deževjem na planoti in visokimi temperaturami med vzponom.
Sneg je zelo redek dogodek. Možne so kratkotrajne snežne padavine, vendar je bilo zadnje večje sneženje z nabiranjem tal junija 1954.
Človeška zgodovina območja Mulanje Po legendi plemena Čeva so bili ljudje, ki so živeli v Malaviju pred njihovim prihodom, Akafula.
Čeprav na Mulanje še niso našli skalne umetnosti, so jo odkrili na bližnjih hribih Machemba in Mikolongve. Nedavno delo Katoliške univerze je odkrilo najdišča za izdelavo orodij vzdolž police Thuchila, ki segajo v srednjo kameno dobo, pred približno 100.000 leti.
Glavna priselitev Bantujcev je prišla iz porečja Konga v 17. stoletju, ko so se Mang'anja naselili na številnih lokacijah okoli območja Mulanje. To so bili miroljubni ljudje, ki so si ustvarili preživetje z zemljo in lokalnimi naravnimi viri. Stiki z zunanjim svetom so potekali prek obalnih Arabcev in Portugalcev ter trgovcev plemena Jao, ki so prinašali blago v zameno za slonovino in sužnje.
Mir se je končal s selitvijo ljudstva Jao s severovzhoda proti južni obali Malavijskega jezera (takrat jezera Njasa) in visokogorskim območjem Malavija v 19. stoletju, ko so bežali pred lastnimi notranjimi plemenskimi spori. Zaradi močnega obalnega povpraševanja so se suženjski vpadi v vasi Mang'anja močno povečali, naselja pa so bila pogosto raztresena. To stanje je opazil David Livingstone, ko je sredi 19. stoletja potoval na to območje.
Livingstonov poziv k pomoči pri končanju trgovine s sužnji je na območje pripeljal škotske misijonarje in naseljence, ki so se ustalili z ustanovitvijo misije na pobočjih gore oziroma s kmetijstvom. Kljub poskusom vzpostavitve prijateljskih odnosov so se konflikti z Jao povečali in to je kmalu privedlo do nasilja. Do 1890-ih so Britanci spoznali potrebo po vzpostavitvi protektorata in so ustanovili vojaško upravo na severu gore v utrdbi Lister in na jugu v utrdbi Anderson. Z indijskimi vojaki v teh utrdbah so se začele dolgoletne povezave Malavija z indijsko podcelino.
Od takrat naprej so se iz portugalskega vzhoda začele priseljevati tudi pripadniki ljudstva Lomve, ki so bežali pred kolonialnimi in jaoškimi spori in se večinoma naselili med evropskimi posestvi in katoliškimi misijoni. To priseljevanje se je nadaljevalo vse do nedavnega, med osamosvojitvijo Mozambika in državljanskimi vojnami.
Danes te tri plemenske kulture še naprej živijo okoli gore, kjer je ena najvišjih gostot podeželskega prebivalstva v Afriki. Čeprav obstajajo teritorialne razlike zaradi njihovih plemenskih tradicionalnih oblasti, je prisotno široko mešanje ljudstev.
Evropska naselbina je zacvetela in razvila obsežne čajne plantaže, ki predstavljajo prvo pomembno gojenje te poljščine zunaj njenih izvornih držav. Misijoni še naprej širijo svoje storitve na področju izobraževanja in primarnega zdravstvenega varstva.
Mulanješka cedra Mulanješka cedra (Widdringtonia whytei) je bila leta 1984 razglašena za nacionalno drevo Malavija s strani pokojnega predsednika Hastingsa Bande. To visoko drevo, W. whytei, je bilo poimenovano po Alexandru Whyteu, botaniku kolonialne vlade v Njasalandu. Vrsta je bila prvič opisana leta 1894 in jo najdemo le na gori Mulanje (in gori Mchese, odvisno od tega ali se ta populacija šteje za konspecifično). Znanstveniki se ne strinjajo glede tega, ali gre za ločeno vrsto ali za velikansko obliko druge cedre, ki jo najdemo na gori, W. nodiflora, ki je pogosta po vsej južni Afriki. Cedrov gozd na masivu Mulanje je bil leta 2004 ocenjen na skupno površino 8,5 km2, kar je polovica ocenjene prvotne gozdne pokritosti. To območje se je morda zmanjšalo zaradi nadaljnje nezakonite sečnje.
W. whytei je veliko zimzeleno drevo, ki zraste do 40–50 m visoko, medtem ko je W. nodiflora bolj zaobljena, z nižjo krošnjo. Na gori je cedra omejena na nadmorsko višino med 1800 in 2550 m ter običajno raste v kotanjah in dolinah, kjer je nekaj zaščite pred ognjem.
Cedrov les je bledo rdeč, z ravnimi vlakni in prijetno dišeč. Njegove glavne lastnosti so, da se zlahka obdeluje in je izjemno trpežen, saj je naravno odporen na napade termitov, lesnih žuželk in gliv. Sok je za žuželke strupen. Zaradi teh razlogov je les od 1940-ih naprej dosegel komercialni pomen, kot je opisal Laurens van der Post v svoji knjigi Podvig v notranjost in postal glavni vir za gradnjo in obdelavo lesa. Od leta 2010 se les najpogosteje uporablja za izdelavo lokalnih umetniških in obrtnih izdelkov, ribiških čolnov za jezero Malavi ter za gradnjo in dekoracijo številnih prestižnih stavb.
Ker je povpraševanje po tem lesu veliko, drevesu grozi izumrtje. Cedra Mulanje je pionirska vrsta, ne pa vrsta, ki je dosegla vrhunec, kar pomeni, da dobro izkorišča rastišča, ki se osvobodijo drugih konkurenčnih vrst, vendar je manj uspešna v odprti konkurenci. Ko požar uniči drevesa na gozdnem območju, je običajno prva drevesna vrsta mulanjska cedra, ki se ponovno vzpostavi. Druge vrste se pojavijo kasneje, vendar ker cedra relativno hitro raste, ne bo imela velike konkurence za sončno svetlobo.
Gozdarski oddelek Malavija je odgovoren za zaščito cedrovih gozdov pred uničujočimi požari. Vsako leto se na začetku sušne sezone očistijo protipožarne pregrade, da se zagotovijo ovire, ki bodo preprečile širjenje požarov. Poleg tega se izvaja nadzorovano zgodnje kurjenje, da se zmanjša kopičenje gorljivega materiala, ki bi lahko pozneje v sušni sezoni povzročil intenzivne in uničujoče požare. Za dodatno varnost so na vseh glavnih območjih planote nameščene skupine, opremljene z gasilsko opremo, kadar koli obstaja nevarnost požara.
Poleg zagotavljanja zaščite pred požari je Ministrstvo za gozdarstvo odgovorno tudi za nadzor uporabe dreves za les. V preteklosti je ministrstvo izdajalo letna dovoljenja za žaganje, vendar je bila zaradi močnega povečanja nezakonite sečnje sezona žaganja od leta 2007 zaprta. Vendar je nezakoniti trg s cedro močan in sečnja cedre še ni bila ustavljena. Ves cedrov les, žagan po letu 2007, je nezakonit les in ga lahko zaseže Ministrstvo za gozdarstvo in malavijska policija. Leta 2010 se je znatno povečalo število ukrepov pregona, v katere so bile vpletene oborožene gozdarske ekipe, ki so patruljirale po cedrovih gozdovih, da bi ustavile nezakonite žagarje.
Izveden je bil tudi obsežen program sajenja za ponovno pogozditev sadik mulanjske cedre v rastlinjakih, pokritih s plastiko, ki jih je mogoče videti čez goro. V deževni sezoni 2008/09 so na gori ustanovili drevesnice, v katerih so vzgojili več kot 50.000 sadik, ki so bile nato posajene z ocenjeno stopnjo preživetja več kot 30 %. V sezoni 2009/10 so načrti drevesnic predvidevali vzgojo več kot 20.000 sadik, z izboljšano strategijo sajenja, ki bi zagotovila še višjo stopnjo uspešnosti.