Hamdija Pozderac (* 15. januar 1924 Cazin, † 6. april 1988 Sarajevo) je bil jugoslovanski bošnjaški komunistični politik iz SR Bosne in Hercegovine. Bil je 4. predsednik predsedstva BiH od 1971 do 1974. Pozderac je bil tudi član predsedstva Jugoslavije za BiH od 1986 do 1987, predsednik ZK BiH pa od 1982 do 1984. Domnevno zaradi povezanosti z Afero Agrokomerca septembra 1987 — ki jo je jugoslovanski tisk primerjal z ameriško Afero Watergate — kar pa danes velja za eno najbolj spornih afer tik pred Razpadom Jugoslavije. Iznašli in napihovali so jo srbski nacionalisti do te mere, da je bil prisiljen odstopiti iz vrha jugoslovanske politike.
Smatrajo ga za očeta bošnjaškega naroda in za prvo žrtev velikosrbske agresije na Bosno in Hercegovino, ki pa se je stvarno začela 1992; pripravljana naj bi bila že desetletja prej.
Življenjepis Mladost Očetu Mehmedu (Mehu) in materi Safiji se je rodilo osem otrok: štirje fantje (Hamdija, Hakija, Sakib in Ismet) ter štiri dekleta (Bekira, Fatima, Hasnija in Zuhra). Ta starodavna bošnjaško-muslimanska družina je imela v Cazinu in okolici močan vpliv zlasti v najzahodnejšem delu Bosne – Bosenski krajini. Za časa Avstro-Ogrske in Stare Jugoslavije so se opredeljevali kot hrvaški muslimani. Njihova imenitna hiša je spremenjena v muzej. Znani so bili v pomaganju najpotrebnejšim, in so tako kljub tveganjem reševali tudi preganjane Jude. »V vrtincu nasprotujočih si sil so se muslimani borili v vseh vojskah: s hrvaškimi ustaši, v nemški Hitlerjevi vojski in s srbskimi četniki. Bili pa so tudi žrtve vseh strani.«
Med vojno se je Hamdija pridružil Mladinski organizaciji SKOJ-u in 1941 partizanskemu gibanju. V "8. krajiški narodnoosvobodilni udarni brigadi" je bil tajnik bataljona in brigadnega odbora SKOJ, nato pa član pokrajinskega komiteja USAOJ in SKOJ za Bosensko krajino. V začetku leta 1944 je postal tajnik okrožnega komiteja SKOJ in član okrožnega komiteja KPJ Bihać. Poleg tega je opravljal še različne vojaške in javne službe ter prejel več vojaških in civilnih odlikovanj.
V povojnem obdobju je družina Pozderac utrdila svoj vpliv in položaj v jugoslovanski politiki z Nurijem in Hamdijevim bratom Hakijem, ki sta oba zasedala visoke položaje v jugoslovanski vladi med drugo svetovno vojno in po njej. Njegova mlajša sestra Hasnija je bila županja Cazina in tudi pomembna politična osebnost.https://gradcazin.gov.ba/prethodni-mandati-predsjedavajuceg-opstinskoggradsko-vijeca
Izobrazba Diplomiral je na Višji partijski šoli v Moskvi ter dokončal visokošolsko izobraževanje na Filozofski fakulteti beograjske univerze 1959. Objavil je številna poljudna in znanstvena dela, od 1961 pa je poučeval splošno sociologijo na Fakulteti za politične vede v Sarajevu.
Politična dejavnost Pozderčeva politika se je osredotočala na njegovo vpletenost v Komunistično partijo Jugoslavije, ki ji je ideološko sledil. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je zasedal različne visoke položaje v vladi SR Bosne in Hercegovine ter SFR Jugoslavije. Imel je precejšen vpliv na politiko komunistične partije. Bil je predsednik Zvezne ustavne komisije Jugoslavije, ki jo je opravljal skoraj 20 let. Njegov politični vzpon se je začel z gospodarsko oživitvijo Bosenske krajine, ki je bila najsiromašnejša pokrajina v SR Bosni in Hercegovini. Pozderac je nudil politično podporo Agrokomercu, majhnemu lokalnemu proizvajalcu hrane, ki je kasneje postal eno največjih podjetij za proizvodnjo hrane v nekdanji Jugoslaviji. Agrokomerc je tako postal ključ za gospodarsko blaginjo celega področja.
Čeprav je bil njegov glavni cilj gospodarska reforma takrat sorazmerno nerazvite SR Bosne in Hercegovine, ki jo je relativno uspešno izvedel, je Pozderac igral pomembno tudi vlogo pri soočanju z nacionalisti iz Srbije z vrsto kontroverznih in tveganih političnih potez. Razlog, zakaj danes velja za enega najpomembnejših bosanskih politikov, je njegova nemajhna vloga pri ustavnih spremembah v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so bosanske muslimane priznali kot eno od sestavnih narodnostnih SR Bosne in Hercegovine poleg Hrvatov in Srbov, ter SFR Jugoslavije. Čeprav je bila njegova politična usmeritev levo-sredinska in se je nenehno soočal z nacionalistično politiko etničnih skupin v nekdanji Jugoslaviji, je Pozderac neizogibno prispeval k vzpostavitvi ravnotežja ter procesa, ki je privedel do nastanka sodobnega bošnjaškega naroda.
Nepristanski rodoljubi širom takratne Jugoslavije se strinjajo, da »bratstvo in enotnost« zanj ni bila prazna beseda: Bratstvo i jedinstvo u BiH Bratstvo in enotnost v BiH »I Muslimani i Srbi i Hrvati, kao i pripadnici drugih naroda i narodnosti koji žive u BiH, obezbjeduju i ostvaruju u njoj svoj nacionalni identitet i punu afirmaciju nacionalnih vrijednosti. Upravo iz tih razloga, iako se BiH ne definiše kao nacionalna država u klasičnom smislu, ona je uistinu i nacionalna država i za Srbe, i za Hrvate i za Muslimane i za pripadnike drugih naroda i narodnosti koji žive na njenom tlu.“ "Tako muslimani, Srbi in Hrvati, kot tudi pripadniki drugih narodov in narodnosti, ki živijo v Bosni in Hercegovini, v njej zagotavljajo in uresničujejo svojo nacionalno istovetnost in polno potrditev narodnostnih vrednot. Zaradi teh razlogov, čeprav Bosna in Hercegovina ni opredeljena kot nacionalna država v klasičnem smislu, je resnično narodna država za Srbe, Hrvate, Muslimane in pripadnike drugih narodov in narodnosti, ki živijo na njenih tleh."
Prikrito so nekateri srbski izobraženci v Bosni izvajali vrsto političnih napadov proti Pozdercu, s katerimi so ga poskušali osmešiti, onemogočiti in končno odstraniti s političnega prizorišča. Enega od podobnih poskusov je izvajal že 1979 sporni Vojislav Šešelj, ko je trdil, da je eden od Pozderčevih študentov na Univerzi v Sarajevu prepisal v svoji disertaciji 40 strani iz spisov Edvarda Kardelja, a mu je kljub temu Pozderac pogledal skoz prste in ga postavil na mesto asistenta, za katero pa se je potegoval tudi prepirljivi Šešelj. Po njegovi različici je dobil mesto asistenta Brano Miljuš zato, ker je pač bil visoko uvrščeni uslužbenec v komunistični partiji; prepiri so se vlekli skozi dalj časa, vendar so bila Šešljeva prizadevanja na koncu neuspešna in so se končala z izključitvijo s fakultete, nato pa zaradi njegovih "ultranacionalističnih stališč" in "spodkopavanja ustavne ureditve SFRJ" tudi z večletno zaporno kaznijo.
Pozneje je Šešelj sam priznaval, da mu takratni cilj ni bil niti domnevni plagiat niti konkurent Miljuš, ampak sam Pozderac in da je želel preusmeriti pozornost Centralnega komiteja Zveze komunistov BiH od Nenada Kecmanovića: Ja sam krenuo direktno na PozdercaETNONACIONALIZAM ZA POČETNIKE (11-dio) orbus.ba, pridobljeno 7. februar 2015 Krenil sem neposredno na Pozderca „To je bio način da pomognem Nenadu Kecmanoviću, protiv koga je krenula lavina optužbi iz Centralnog komiteta zbog njegovih napisa u beogradskom „Ninu“, pa sam ja na taj način pravio neku ravnotežu i krenuo direktno na Hamdiju Pozderca, što je Hamdija i shvatio.“ "To je bil način, da bi pomagal Nenadu Kecmanoviću, proti kateremu se je iz Centralnega komiteja sprožil plaz obtožb zaradi njegovih člankov v beograjskem "NIN"-u, zato sem na ta način ustvarjal nekakšno ravnotežje in se obrnil neposredno na Hamdija Pozderca, kar je Hamdija razumel."
Rušenje in odstranitev Pozderca Ob koncu politične kariere je bil Pozderac od leta 1986 do 1987 tudi član Predsedstva SFRJ; ko pa naj bi bil izvoljen za predsednika predsedstva, je bil zaradi vpletenosti v afero Agrokomerc prisiljen odstopiti. Po tem se je umaknil iz političnega življenja.
Prve razpoke v bosenskem političnem bloku so se pojavile s smrtjo Džemala Bijedića, ki je umrl v nepojasnjenih okoliščinah v letalski nesreči leta 1977. Težave za obstoj svobodne in celostne Bosne in Hercegovine pa so se začele po smrti Josipa Broza in skorajšnjem prihodu na oblast Slobodana Miloševića ter njegovega neomejenega položaja. Že naslednje leto se je začelo spodkopavanje politične enotnosti Bosne in Hercegovine. Leta 1987 se je začela najbrž prirejena „afera Agrokomerc“, ki je močno omajala položaj vodstva SR BiH. Podjetje Agrokomerc naj bi izdajalo menice brez kritja. Zaradi obtožbe protirevolucionarne dejavnosti po 114. členu Kazenskega zakonika SFRJ so bili zaprti ugledni uslužbenci: Fikret Abdić, Hakija Pozderac, Ibrahim Mujić in cela vrsta drugih visokorangiranih funkcionarjev, o čemer so se razpisali zlasti mediji v SR Srbiji. Eden glavnih nasprotnikov, ki je zahteval odstop Hamdija Pozderca, je bil izdajatelj časopisa "Velika Srbija" in zanikovalec bošnjaške, črnogorske in makedonske narodnosti Vojislav Šešelj. Odstopiti je moral, češ da je sokriv težav Agrokomerca, 12. septembra 1987 tudi Hamdija Pozderac. Ko sta njegova brata izgubila ugled in politični vpliv, je bil odstavljen s položaja tudi Sakib Pozderac, ki je bil med letoma 1986 in 1988 general Teritorialne obrambe Bosne in Hercegovine in tako so sovražni nacionalisti dosegli cilj, saj so takorekoč obglavili BiH, kar jim je pozneje olajšalo njeno razbijanje.
Glavni razlog za gonjo in njegovo rušenje s političnega prizorišča SFR Jugoslavije in SR Bosne in Hercegovine lahko povežemo z njegovim vztrajanjem, kot predsednika Ustavne komisije Skupščine Jugoslavije, da ne bo spreminjal temeljnih načel Ustave iz leta 1974, kar bi namreč pomenilo odpravo samouprave za avtonomni pokrajini Vojvodino in Kosovo. Pogosto je bil tarča nizkih udarcev iz vrst velikosrbskih krogov z jasnim ciljem oslabitve države. Velja prepričanje, da je bil žrtev političnega obračuna on in cela vrsta bosensko-hercegovskih politikov prav zato, da bi se odprla prosta pot srbski agresiji na Bosno in Hercegovino, kar je res sledila 1992.
Smrt in spomin Hamdijeva nepojasnjena smrt 1988 Umrl je v doslej nepojasnjenih okoliščinah v sarajevski bolnici "Koševo". Pokapan je na "Novem groblju" ("Novem pokopališču") v Sarajevu.
O njegovi smrti obstaja več pripovedi in do danes ni jasno, katera je verodostojna, saj v zvezi z njim in tistim časom obstajajo številne teorije zarote.
Obstaja več različic, ki bi jih lahko uvrstili med "radio-mileva"oziroma med „teorije zarote“, tj. nepotrjene govorice, ki krožijo o smrti Hamdije Pozderca; v njihovem širjenju je prednjačil beograjski časopis „Revija 92“. Govorice ali čenče pa so najpogosteje nadomestilo za pomanjkanje pravih obvestil ali zaradi suma v poročevalčevo verodostojnost, saj morebiti prodaja bralcem polresnice ali celo laži, saj se večkrat kroji "uradna resnica" glede na potrebe dnevne politike ali stranke. Obstaja več različic iz "ljudskega izročila" o okoliščinah Pozderčeve smrti: Hamdija se spre z Milanom Uzelcem; počita pištoli in oba po pretepu odpeljejo v bolnišnico „Koševo“, kjer Uzelac ostane na zdravljenju, Hamdija pa umira zaradi možganske krvavitve. Hamdija se sporeče v svojem stanovanju z Brankom Mikulićem, ki naj bi bil kriv za njegovo odstavitev. Vzame pištolo iz miznice in ustreli predsednika ZIS-a. Misleč, da ga je ubil, ustreli še samega sebe. Nato pritečejo v delovno sobo družinski člani in ju odpeljejo v bolnišnico. Branko je lažje ranjen, Hamdija pa huje in pozneje umrje zaradi možganske krvavitve. Hamdija se prepira z Mikulićem, ki ima osebnega šoferja. Ko zasliši streljanje, voznik steče v sobo in ustreli Hamdija, da bi rešil Branka. Ta šofer je umrl nekaj mesecev potem, ko se je vračal iz Županje, medtem ko je vozil Rajko Mikulić.