Skala Solutré () je apnenčasta pečina 8 km zahodno od Mâcona v Franciji, ki gleda na občino Solutré-Pouilly. Je ikonično podobas v departmaju Saône-et-Loire v Burgundiji-Franche-Comté.
Zaščitena s francoskim zakonom o naravnih znamenitostih (sites naturels classés) in trenutno v središču velikega nacionalnega projekta ohranjanja znamenitosti, je ta izdanek pomemben v več pogledih: kot redek geološki pojav regije, kot prazgodovinsko najdišče istoimenske solutrejske paleolitske kulture in zaradi naravnega okolja na vrhu, travnika pelouse calciole v Mâconu, z značilnim rastlinstvom in živalstvom. Ljudje jo naseljujejo že vsaj 55.000 let, je pa se tudi v osrčju vinorodne apelacije Pouilly-Fuissé. Medijsko poročanje je deležno že od 1980-ih, ko je francoski predsednik François Mitterrand začel svoj letni ritualni vzpon na vrh.
Fizično okolje Geologija V mezozoiku so območje pokrivala topla morja, kar dokazujejo številni fosili, ki jih je bilo tam najti. Skala Solutré, tako kot njena nekoliko nižja soseda, Skala Vergisson, je nastala iz fosiliziranih koralnih planot, ki so se razvile pred približno 160 milijoni let v teh morjih.
V kenozoiku je vzhodna Burgundija doživela učinke alpskega dviganja; medtem ko so Alpe rasle višje, se je porečje Saône pogreznilo. Hkrati so se planote dvignile na zahodu ravnine, nato pa se zgrudile proti vzhodu.
Ko so ti procesi združili reliefne oblike z različnimi naravnimi sestavami, je erozija nanje delovala različno. Okoliška pokrajina se je erodirala v zaobljene hribe, klifi Soulutréja in Vergissona pa so na zahodni strani izgledali kot osamelci, ki so v nasprotju z blagimi pobočji na vzhodu.
Podeželje
Skala, obdana z vinogradi, ponuja raznolik in spektakularen teren, od višine skalnatega vrha do travnatih pobočij. Proti vzhodu se razteza ravnina Saône, v ospredju pa se odpira pogled na Mâconnais, nato pa na Ain in Dombes v ozadju Alp in Mont Blanca, kadar je dobra vidljivost.
V treh drugih smereh je podeželje manj odprto in ga omejujejo linije in grebeni okoliških hribov, z vinogradi, vasmi in tipičnimi naselji Mâconnais, zlasti: na severu med hribi in vinogradi vas Vergisson in njen lastni izdanki; na zahodu rimska cesta in naprej mešano območje vinogradov, nasadov in gozdov; na jugu vas Solutré-Pouilly in Mont de Pouilly.
Prazgodovina Solutrejevi ostanki iz prazgodovine so med najbogatejšimi v Evropi po kosteh in kamnitih artefaktih. Po odkritju je skala dala ime kulturi zgornjega paleolitika, solutrejska kultura.
Kronologija
Izkopavanja ob vznožju skale so se začela leta 1866 na mestu, znanem kot Cros du Charnier, na izboklini konjskih kosti, za katero si takrat nihče ni predstavljal, da bi segala v prazgodovino, saj se je arheologija takrat šele razvijala kot znanstveno področje.
Območje domov zgornjega paleolitika je kmalu odkril Henry Testot-Ferry, skupaj z nekaj grobnicami. V domovih so našli številna kremenova orodja, vključno s konicami sulic, sekalniki in drugimi strgali, ter veliko zakladnico kosti, predvsem severnih jelenov, pa tudi konj, mamutov, volkov in jamskih levov.
Testot-Ferry in Adrien Arcelin sta se odločila, da bosta znanstveno ugotovila, kako veliko je nahajališče, ki sta ga odkrila in da bosta skrbno preučila ostanke, ki sta jih odkrila. Izziv je bil razumeti razporeditev stratigrafskih območij najdišča, kar bi bila osnova za določitev kronologije.
Leta 1868 je bila prevladujoča znanstvena hipoteza, da je najdišče lovska postaja. Odkritelja sta poklicala strokovnjake in svoje delo predstavila na konferencah. Solutré je bil razkrit kot eno največjih prazgodovinskih najdišč v Franciji.
Leta 1872 se je Gabriel de Mortillet, eden najpomembnejših prazgodovinarjev svojega časa, odločil, da bo prazgodovinska obdobja poimenoval po najdiščih, kjer so bila še posebej dobro predstavljena. Tako se je rodil izraz solutrejski.
Potem so bila izvedena številna izkopavanja. Najdišče izkopavanj je do danes zaščiteno in delno neraziskano.
Lovišče Višina najdišč glede na poplavno ravnico je bila najpomembnejši dejavnik za bivanje ljudi. Vznožje skale, posuto z ruševinami, je lovcem nudilo zavetje in hrano za migrantne skupine, zato so imeli možnost razvijati pasti.
Magmo, obloženo s kostmi, je mogoče razložiti z dejstvom, da so najdišče v 25.000 letih, od 35.000 do 10.000 pr. n. št., kar je izjemno dolgo obdobje, uporabljale štiri velike paleolitske civilizacije.
To najdišče je bilo torej namenjeno lovu, klanju in dimljenju mesa, medtem ko je bila sosednja skala Vergisson namenjena bivanju. Material, najden v Solutréju, je bil torej povezan z lovom; našli so veliko orodja, vključno s kremenom, izrezanim v obliki lovorjevih listov, ki so značilni za solutrejsko kulturo.
V nasprotju z legendo o lovu v brezno prazgodovinski človek v regiji Solutré ni nikoli lovil konj tako, da bi jih preganjal s skale. Ta teorija, ki je Testot-Ferry v svojih znanstvenih publikacijah ni nikoli predstavil, se je dejansko pojavila v Arcelinovem romanu Solutré (Pariz, 1872), ki temelji na prazgodovini; nikoli ni bila nič več kot fikcija, ki bi pritegnila ljudsko domišljijo. Neskladnost te hipoteze je bila zlahka razvidna iz razdalje med kostmi in vrhom skale, med drugim.
Druga legenda pravi, da je bil pes prvič udomačen v Solutréju, kjer so volkovi sodelovali z ljudmi med lovom v brezno. Tudi to je bilo ovrženo, saj so prvega domačega psa našli v Altaju in ga datiramo v leto 33.000 pr. n. št.
Človeški ostanki Testot-Ferry in Arcelin sta v Cros du Charnier odkrila tudi nekaj človeških ostankov. Do konca izkopavanj med približno letoma 1866 in 1925 so našli skoraj 70 okostij. Čeprav so trupla ob prvih izkopavanjih veljala za prazgodovinska (aurignaci in neolitiki), je od takrat skoraj gotovo, da nekatera okostja izvirajo iz zgodovinskega obdobja. Glede na različna datiranja se zdi, da so Burgundi (iz visokega srednjega veka) ali Merovingi.
Paradoksno je, da je bila kljub dolžini uporabe najdišča solutrejska doba edino obdobje v zgornjem paleolitiku, iz katerega niso našli človeških ostankov. Končno je Louis Lartet eno leto po prvih izkopavanjih na skali v Eyziesu odkril ostanke kromanjonskega človeka. Kromanjonci so bili sodobniki kulture, ki so imeli orodje in lovili v Solutréju.
Muzej Ob vznožju skale je departmajski zgodovinski muzej, ki ga je zasnoval arhitekt Guy Clapot iz Strasbourga. Muzej je ustanovil francoski predsednik François Mitterrand, odprt pa je bil leta 1987. Zaradi veljavnih predpisov na lokaciji je muzej pod kupolo, zasajeno z rastlinjem in je od daleč komaj viden. V muzeju so predstavljeni kraji pomembnih odkritij, skupaj z rekonstrukcijami prizorov iz lova. Muzej gosti tudi občasne razstave na teme, povezane z arheologijo, prazgodovino in etnografijo.
Od antike do danes Okolica skale je bila neprekinjeno naseljena že od prazgodovine, pri čemer je vsaka doba pustila svoj pečat, čeprav je bil včasih skoraj neviden s prostim očesom.
Antika V bližini skale so odkrili sledi dveh pomembnih galsko-rimskih vil. Ena, Solutriacus, je dala ime vasi Solutré. Druga bi bila med skalo in sosednjo vasjo Vergisson. Velik sploščen nasip, ki povezuje vznožje skale z Vergissonom, naj bi bila starodavna rimska cesta, kar domačini imenujejo tudi tako.
Po antiki V srednjem veku je bila skala Solutré mogočna vzpetina, ki je veljala za domeno razbojnikov. Po premirju, podpisanem v Mâconu 4. decembra 1434, s katerim je bila sprejeta burgundska prisotnost v Mâconnaisu, je bila ta trdnjava, ki je bila edini preostali kraj v regiji, ki ga burgundski vojvoda ni podjarmil, predana. Kmalu zatem je vojvoda Filip Dobri z zakonom, sprejetim v Dijonu 22. decembra 1434, ukazal popolno uničenje trdnjave. Od takrat so našli trupla udeležencev tega uničenja, ki so umrli zaradi neurejenega zrušitve obzidja. Nedavne raziskave so pokazale, da je bila trdnjava plemiško in bogato prebivališče, vendar je o njegovih prebivalcih znanega le malo dejstev.
Skala, ki je bila med drugo svetovno vojno pomemben kraj za francoski odpor, se je vsako leto ritualno povzpela nanjo predsednik François Mitterrand in nekateri njegovi prijatelji.
Poseben habitat: pelouses calcicoles de Mâconnais Človeške dejavnosti na in okoli skale so vidno vplivale na njen profil. Od krčenja prvotnega galskega gozda do zasaditve prvih vinogradov, sodobne polikulture in monokulture pridelave vina se je podeželje oblikovalo in spremenilo.
Krčenje na vrhu in mehka pobočja skale so prispevala k videzu in ohranjanju lokalnega habitata. Pravzaprav so žene kmetov do sredine 19. stoletja pasle koze na teh parcelah, obdanih s suhozidi. Ta paša in praksa požiganja sta ohranjala suho travo, ki se je razvila in je gostila številne redke ali zaščitene rastlinske in živalske vrste, ki so našle svoj najsevernejši dom.
Travišča pelouses calcicoles, znana tudi kot pelouses calcaires, so na štirih drugih vrhovih, ki so nastali v istem obdobju (od severa proti jugu: Monsard, Mont de Leynes, skala Vergisson in končno Mont de Pouilly južno od Solutréja). Vzdržujejo se pod francosko zaščito in pravili trajnostnega razvoja. Ko je paša po drugi svetovni vojni prenehala, so območje naselili pušpan (Buxus), brin in dob.
Rastline so med drugim: oman (Inula), grmičasta šmarna detelja (emerus hippocrepis), erecta bombycilaena, kukavičevke in navadna podkvica (comosa hippocrepis). Gorske in sredozemske vrste, ki si delijo skalo so: Festuca, Carex, bromus, navadni popon (Helianthemum), lepnica (silene), divji brošč (rubia peregrina), nageljčki (kar se lahko nanaša na več vrst), pisana vilovina, homulica (sedum) in kamnokrečevke (Saxifraga).
Med pomembnejšimi pticami na Skali so strnad (Emberiza hortulana), otus, podhujka, kačar, ameriški lunj (Circus hudsonius) in škrjanec Lullula arborea. Med pomembnejšimi žuželkami so redek jadralec, bogomolke in sredozemski čriček.
Vinogradništvo Clunijski menihi so se ukvarjali z vinogradništvom na območju okoli Skale. Tradicija pridelave chardonnayja na tem območju je dala povod za vina mednarodnega slovesa:Za več podrobnosti glejte Burgundsko vino
Mâcon-Solutré (Mâcon-Villages) Saint-Véran Pouilly-Fuissé
Varstvo in trajnostni razvoj
Skala je bila delno zaščitena z zakonom z dne 2. maja 1930 o varstvu naravnih spomenikov in najdišč umetniškega, zgodovinskega, legendarnega ali slikovitega značaja zaradi svojega spektakularnega videza in arheoloških najdišč, ki jih je varovala, in je bila del omrežja Natura 2000 v okviru svojih travnikov pelouses calcioles. Ta zaščita se je izkazala za nezadostno zaradi velikega obiska domačinov in turistov, oderuštva, ki je nastalo na območju in stroškov vzdrževanja, ki so za lokalne skupnosti previsoki.
Od 1990-ih je skala uradno v središču Operation Grand Site. Ta zakon ne dodaja nobenih regulativnih omejitev, temveč predstavlja orodje za obnovo in povečanje vrednosti območja, vzpostavitev recepcije ter ustvarjanje dinamičnega lokalnega gospodarstva in nadaljnjega upravljanja območja.
Od leta 1995 potekajo poskusi za ohranitev območja v sedanjem stanju, ki vključujejo npr. paša konj Konik Polski in boj proti kolonizaciji pušpana s pašo. Poti so bile prenovljene, da bi se povečala varnost obiskovalcev in preprečilo propadanje poti, parkirišče pa je bilo umaknjeno novemu, ki se skoraj popolnoma zliva s pokrajino. For more information see The official website of Grand Site de Solutré Pouilly Vergisson
Zanimivosti Michelinov vodnik za Burgundijo iz leta 2009 je v svojem članku o skali Solutré pomotoma prikazal fotografijo skale Vergisson.
Znani citati o kamnu Sphinx aux griffes plantées dans les ceps (Sfinga s kremplji, zasajenimi v trto) Deux navires pétrifiés surplombant une mer de vignes (Dve okameneli ladji s pogledom na morje vinogradov) Alphonse de Lamartine, ki govori o dveh skalah Solutré Vergisson