Kromanjonci ali evropski zgodnji moderni ljudje (EEMH) so bili prvi zgodnji moderni ljudje (Homo sapiens), najdeni v Evropi in Sibiriji, ki so neprekinjeno naseljevali celino verjetno že pred 56.800 leti. Sodelovali so in se križali z avtohtonimi neandertalci (H. neanderthalensis) iz Evrope in zahodne Azije, ki so izumrli pred 35.000 do 40.000 leti. Starodavne raziskave DNK kažejo, da so bili najzgodnejši moderni ljudje v Evropi v času začetnega zgornjega paleolitika (pred ~ 45.000–40.000 let) del širše zgodnje širitve Homo sapiensa iz Evrazije. Genetski podatki kažejo, da nekateri zgodnji evropski posamezniki predstavljajo rodove, ki so v poznejših evropskih populacijah pustili malo ali nič zaznavnega porekla. Vendar so druge linije, ki so bile v Evropi prisotne pred okoli 38.000–37.000 let, genetsko bližje kasnejšim Evropejcem iz zgornjega paleolitika. Te preživele populacije zgornjega paleolitika so prispevale prednike k mezolitskim evropskim lovcem-nabiralcem, vključno z zahodnimi lovci-nabiralci (WHG), ki tvorijo eno glavnih komponent prednikov današnjih Evropejcev. Namesto da bi odražali ločeno kasnejšo migracijo v Evropo pred neolitikom, sedanji dokazi podpirajo model zgodnje populacijske strukture, ki ji je sledilo izumrtje rodu in preživetje v začetni širitvi Homo sapiensa s celine. Kromanjonci so ustvarili zgornjepaleolitske kulture, prva večja je bila aurignacian, ki ga je pred 30.000 leti nasledil gravettien. Gravettian se je razdelila na epigravettian na vzhodu in solutrean na zahodu zaradi velike podnebne degradacije med zadnjim ledeniškim maksimumom (LGM), ki je dosegel vrhunec pred 21.000 leti. Ko se je Evropa segrevala, so se Solutrejci pred 20.000 leti razvili v Magdalence in ta ljudstva so ponovno kolonizirala Evropo. Magdalenec in epigravettian sta se umaknila mezolitskim kulturam, ko je velika divjad izumirala, zadnje ledeniško obdobje pa se je bližalo koncu Zgornjepaleolitske populacije Zahodne Evrazije so prispevale prednike kasnejšim evropskim lovcem-nabiralcem in imajo globoke genetske sorodnosti s starodavnimi populacijami Bližnjega vzhoda, od katerih so nekateri potomci kasneje prispevali k populacijam v Zahodni Aziji in Severni Afriki.
Kromanjonci so bili na splošno robustnejši od večine živečih populacij, saj so imeli večje možgane, širše obraze, izrazitejše obrvi in večje zobe. Najzgodnejši primerki kromanjoncev kažejo tudi nekatere značilnosti, ki spominjajo na značilnosti neandertalcev. Prvi kromanjonci so imeli na splošno temnejši odtenek kože kot večina sodobnih Evropejcev ter nekateri Zahodni Azijci in Severni Afričani; naravna selekcija za svetlejšo kožo se ni začela vse do pred 30.000 leti. Pred zadnjim LGM so imeli kromanjonci na splošno nizko gostoto prebivalstva, visoko postavo, podobno postindustrijskim ljudem, in obsežne trgovske poti, ki so se raztezale do 900 km, ter so lovili veliko divjad. Kromanjonci so imeli veliko večjo populacijo kot neandertalci, verjetno zaradi višje stopnje rodnosti; pričakovana življenjska doba obeh vrst je bila običajno manj kot 40 let. Po zadnjem zemeljskem obdobju se je gostota prebivalstva povečala, saj so skupnosti potovale manj pogosto (čeprav na daljše razdalje), potreba po prehrani toliko več ljudi skupaj z naraščajočim pomanjkanjem velike divjadi pa jih je prisilila, da so se bolj zanašali na majhno ali vodno divjad (revolucija širokega spektra) in pogosteje sodelovali v sistemih lovskih gonjenj ter hkrati poklali cele črede. Arzenal kromanjoncev je vključeval sulice, metalce sulic, harpune in morda metalne palice ter paleolitske pse. Kromanjonci so med selitvijo verjetno pogosto gradili začasne koče, gravettijska ljudstva pa so na vzhodnoevropski nižini gradila velike koče iz mamutovih kosti.
Kromanjonci so znani po ustvarjanju raznolike palete umetniških del, vključno z jamskimi poslikavami, figuricami Venere, perforiranimi palicami, živalskimi figuricami in geometrijskimi vzorci. Nosili so tudi okrasne kroglice in oblačila iz rastlinskih vlaken, barvana z različnimi rastlinskimi barvili. Za glasbo so izdelovali koščene flavte in piščalke, morda pa tudi brnivke, rašple, bobne, idiofone in druga glasbila. Pokopavali so svoje mrtve, čeprav morda le ljudi, ki so dosegli visok status ali so se rodili v visokem položaju.
Ime kromanjonci izvira iz petih okostij, ki jih je leta 1868 v Skalnem zavetju kromanjoncev v Les Eyzies v Dordogni v Franciji odkril francoski paleontolog Louis Lartet, potem ko je bilo območje po naključju odkrito med gradnjo ceste za železniško postajo. Ostanki paleolitskih kultur so znani že stoletja, vendar so jih sprva interpretirali po kreacionističnem modelu, kjer so predstavljali predpotopna ljudstva, ki jih je izbrisal vesoljni potop. Po zasnovi in popularizaciji evolucije sredi in konec 19. stoletja so kromanjonci postali predmet velikega znanstvenega rasizma, zgodnje rasne teorije pa so se povezale z nordizmom in pangermanizmom. Takšni zgodovinski rasni koncepti so bili ovrženi do sredine 20. stoletja.
Življenje in značilnosti Kromanjonci so bili nomadski lovci in nabiralci ter so imeli dovršene rituale za lov, rojstvo in smrt. Med artefakti, ki so jih pustili za seboj, so rezbarije ljudi in živali. V tem obdobju je postala pogostejša tudi simbolična predstavitev z okraševanjem mrtvih.
Kromanjonci so bili robustne postave in močni, domnevno so bili visoki od 166 do 171 cm. Njihova telesa so bila na splošno težka in čokata, očitno z močnimi mišicami. Njihova čela so bila ravna, z rahlimi obrvmi, obrazi pa kratki in široki. Kromanjonci so bili prvi ljudje (rod Homo) z izrazito brado. Njihova možganska prostornina je bila približno 1600 kubičnih cm, kar je nekoliko več od povprečja za sodobne ljudi. Domneva se, da so bili kromanjonci verjetno precej visoki v primerjavi z drugimi zgodnjimi človeškimi vrstami.
Poleg okužbe je imelo več posameznikov, najdenih v zavetišču, zraščena vratna vretenca, kar kaže na travmatsko poškodbo; odrasla samica, najdena v zavetišču, je nekaj časa preživela z zlomljeno lobanjo. Preživetje posameznikov s takimi boleznimi kaže na skupinsko podporo in oskrbo, ki je omogočila celjenje njihovih poškodb.
Kromanjonska bivališča najpogosteje najdemo v globokih in plitvih jamah, ki jih tvorijo skalni previsi, čeprav so našli tudi primitivne koče, naslonjene na skale ali zgrajene v celoti iz kamna. Kamnita zavetišča so uporabljali vse leto; zdi se, da so bili kromanjonci sedeče ljudstvo, ki se je selilo le, kadar je bilo to potrebno za iskanje novega plena ali kot odgovor na spremembe v okolju.
Težko je ugotoviti, kako dolgo so kromanjonci živeli in kaj se je z njimi zgodilo. Verjetno so se postopoma absorbirali v evropsko prebivalstvo, ki je prispelo kasneje.
Umetnost Tako kot neandertalci so tudi kromanjonci pokopavali svoje mrtve. Nekateri najzgodnejši primeri prazgodovinske umetnosti so kromanjonci. Kromanjonci so rezbarili in kiparili majhne gravure, reliefe in figurice ne le ljudi, temveč tudi živali. Njihove človeške figure običajno kažejo velike prsi, široke boke in pogosto očitno noseče ženske, kar kaže na to, da so te figure imele pomen pri obredih plodnosti. Številne upodobitve živali najdemo v jamskih poslikavah kromanjoncev po vsej Franciji in Španiji na najdiščih, kot so Lascaux, Eyzies-de-Tayac in Altamira. Domneva se, da so te podobe imele za ljudi nekakšen magičen ali ritualen pomen. Podrobnosti poslikav kažejo, da so kromanjonci že prej eksperimentirali z umetniškimi mediji in oblikami. Okrašeno orodje in orožje kažeta, da so umetnost cenili tako zaradi estetskih kot tudi zaradi verskih razlogov.
Značilnosti primerkov Francoski geolog Louis Larte je marca 1868 v jamskem zavetju, imenovanem Abri de Cro-Magnon, odkril prvih pet okostij te vrste. Podobne primerke so pozneje odkrili tudi v drugih delih Evrope in sosednjih območjih.
Jama Grotta del Cavallo Novembra 2011 so v enoti za radiokarbonski pospeševalnik Oxford v Angliji testirali vzorce, za katere se je prej domnevalo, da so neandertalski mlečni zobje, izkopani leta 1964 na najdišču Grotta del Cavallo (Konjska jama) v Italiji. Ugotovljeno je bilo, da pripadajo najstarejšemu kromanjoncu (ali EMH), kar jih je bilo kdaj odkritih v Evropi, in so ocenjeni na starost med 43.000 in 45.000 let.
Jama Kent Leta 1927 so v jami Kent med izkopavanji Naravoslovnega društva Torquay odkrili prazgodovinski delček zgornje čeljustnice (maksile). Najdbo so označili kot Kent Cave 4.
Leta 2011 so fosil ponovno pregledali in njegovo starost ponovno ocenili na vsaj 41.500 let, kar je potrdilo, da je kromanjonec najzgodnejši anatomsko sodobni človek. Fosile te stopnje hominizacije so odkrili tudi v severozahodni Evropi.Higham T. et al. (2011): The earliest evidence for anatomically modern humans in northwestern Europe. Nature, , Nature Publishing Group..Teeth and jaw are from 'earliest Europeans
Peștera cu Oase Najstarejši kromanjonec izvira iz jugovzhodne Evrope, najden v Peștera cu Oase (Jama kosti) blizu Železnih vrat v Romuniji. Najdišče je v Donavskem koridorju, ki je bil za kromanjonce morda vhod v srednjo Evropo. Zdi se verjetno, da je jama poleg človeških ostankov vsebovala tudi žrtvovanje ali truplo. Vendar pa so orodja zanesljivo povezana z najdbami.
Holotip Oasis 1 je robustna spodnja čeljust, ki združuje različne arhaične značilnosti, ki izhajajo iz zgodnjega pojava anatomsko modernih ljudi, in morda tudi značilnosti neandertalcev. Sodobnejši atributi ga uvrščajo bližje evropskim zgodnjim modernim ljudem iz poznega pleistocena. Ta fosil je ena redkih najdb v Evropi, katere starost je mogoče neposredno določiti na vsaj 37.800 let. Človeška spodnja čeljust iz Oaze 1 je bila odkrita 16. februarja 2002, pri čemer je bila leta 2005 najdena skoraj popolna lobanja mladega moškega (Oaza 2) in fragmenti druge (Oaza 3), spet z značilnim mozaikom, od katerih so nekateri vzporedni s spodnjo čeljustjo iz Oaze 1. Kasneje, leta 2005, so bili fragmenti Oaze 3 identificirani kot del istega posameznika kot Oaza 2.
Rdeča dama iz Pavillanda Popolno okostje anatomsko sodobnega moškega so odkrili leta 1823 v jami Gower Burial v Južnem Walesu v Združenem kraljestvu. To je bil prvi človeški fosil, ki so ga našli kjer koli na svetu. S starostjo približno 33.000 let je še vedno zabeležen kot najstarejši ceremonialni pokop sodobnih ljudi, kar jih je bilo kdaj odkritih kjer koli v zahodni Evropi. Povezane najdbe so bili madeži rdeče okre, mamutova lobanja in osebni okraski, ki kažejo na znake šamanizma ali drugih verskih praks. Z okostjem so našli številna orodja in težko blago. Genetska analiza mtDNK jo je uvrstila v haploskupino H (mtDNK), ki je danes najpogostejša skupina v Evropi.Aldhouse S. (2001): Great sites: Paviland Cave. British Archaeology, 61.
Jama Mujerilor V jami Mujerilor (Ženska jama) so našli dokaj popolno žensko lobanjo z robustnimi obraznimi potezami in drugimi sodobnejšimi lobanjskimi značilnostmi. Našli so jo v spodnji galeriji te jame v Romuniji. Spremljale so jo številne kosti jamskega medveda. Starost te najdbe je bila z radiokarbonskim datiranjem ocenjena na približno 30.150 ± 800 let nazaj, kar jo uvršča med najstarejše kromanjonske najdbe.
Najdišče kromanjoncev Prva najdba kromanjonca je bila odkrita v skalnem zavetju Les Ezy v Dordogni v Franciji. Ta primerek je bil zabeležen kot kromanjonec 1, njegova starost pa je bila z radiokarbonsko metodo ocenjena na približno 28.000 let 14C (27.680 ± 270 pr. n. št.). V primerjavi z neandertalci so okostja kazala višje čelo, pokončno držo in vitko (glazirno) okostje, podobno kot pri sodobnih ljudeh. Drugi primerki z istega najdišča so ženskega spola: kromanjonka 2 in ostanki moškega spola: kromanjonka 3.