Zahodna Nova Gvineja, znana tudi kot Papua, Indonezijska Nova Gvineja in Indonezijska Papua, je zahodna polovica otoka Nova Gvineja, prej nizozemskega, ki je bil leta 1962 dodeljen Indoneziji. Ker se otok alternativno imenuje Papua, se regija imenuje tudi Zahodna Papua (). Je ena od sedmih geografskih enot Indonezije v ISO 3166-2:ID.
Ozemlje leži zahodno od Papuanske Nove Gvineje in je geografsko del avstralske celine, skoraj v celoti pa je na južni polobli in vključuje arhipelag Biak in otočje Raja Ampat. Regija je pretežno prekrita z deževnim gozdom, kjer živijo tradicionalna ljudstva, vključno z Dani iz doline Baliem. Velik delež prebivalstva živi v obalnih območjih ali blizu njih. Največje mesto je Džajapura.
Otok Nova Gvineja je poseljen že več deset tisoč let. Evropski trgovci so začeli obiskovati regijo okoli konca 16. stoletja zaradi trgovine z začimbami. Na koncu se je Nizozemski imperij izkazal kot prevladujoči voditelj v vojni za začimbe, ki je zahodni del Nove Gvineje priključila koloniji Nizozemska vzhodna Indija. Nizozemci so ostali v Novi Gvineji do leta 1962, čeprav so drugi deli nekdanje kolonije leta 1945 razglasili neodvisnost kot Republika Indonezija.Vickers (2005), p. 139 Po pogajanjih in konfliktih z indonezijsko vlado so Nizozemci leta 1962 Zahodno Novo Gvinejo prepustili Začasni izvršni oblasti Združenih narodov (UNTEA), ki je bila po kontroverznem Zakonu o svobodni izbiri leta 1969 ponovno prenesena na Indonezijo.McDonald (1980), p. 36
Notranjost pretežno naseljujejo etnični Papuanci, obalna mesta pa potomci mešanih zakonov med Papuanci, Melanezijci in Avstronezijci, vključno z drugimi indonezijskimi etničnimi skupinami. Priseljenci iz preostale Indonezije prav tako običajno naseljujejo obalna območja. V provinci živijo tudi nekatera nekontaktirana ljudstva. Morja, ki obdajajo Novo Gvinejo, so bila zgodovinsko del širših jugovzhodnoazijskih pomorskih trgovinskih omrežij, ki so indonezijski arhipelag povezovala s pacifiškim in indijsko oceanskim svetom.
Leta 2020 je imela regija po popisu 5.437.775 prebivalcev, večina od njih je avtohtonih prebivalcev; uradna ocena sredi leta 2022 je bila 5.601.888. Trenutno jo ureja šest avtonomnih provinc Indonezije. Uradni jezik je indonezijščina, najpogosteje uporabljena lingua franca pa je papuanska malajščina. Ocene števila lokalnih jezikov v regiji se gibljejo od 200 do več kot 700, med najbolj razširjenimi pa so dani, jali, ekari in biak. Prevladujoča uradna religija je krščanstvo, sledi pa islam. Glavne panoge vključujejo kmetijstvo, ribištvo, proizvodnjo nafte in rudarstvo. Provinca ima velik potencial na področju naravnih virov, kot so zlato, nikelj, nafta itd.
Ime Govorci se pri izbiri imena za zahodno polovico otoka Nova Gvineja ujemajo s politično usmeritvijo. Uradno ime regije je po Mednarodni organizaciji za standardizacijo (ISO) Papua. Aktivisti za neodvisnost regijo imenujejo Zahodna Papua, medtem ko indonezijski uradniki od leta 2007 za poimenovanje zahodne province regije tudi uporabljajo Zahodna Papua. Zgodovinsko gledano je imela regija uradna imena Nizozemska Nova Gvineja (1895–1962), Zahodna Nova Gvineja ali Zahodni Irian (1962–1973), Irian Džaja (1973–2002) in Papua (2002–danes). Pričakovani indonezijski prevod Zahodne Nove Gvineje, , se trenutno uporablja le v zgodovinskih kontekstih, kot je kampanja Zahodne Nove Gvineje.
Zgodovina
Ocenjuje se, da se je človeško naseljevanje začelo pred več kot 50.000 leti. Trgovina med Novo Gvinejo in sosednjimi indonezijskimi otoki je bila dokumentirana že v 7. stoletju, arhipelaška vladavina Nove Gvineje pa v 13. stoletju. Nizozemska je zahtevala regijo in začela misijonarsko delo v 19. stoletju. Regija je bila v 1960-ih vključena v Indonezijsko republiko. Po začetku reform po Indoneziji leta 1998 so Papua in druge indonezijske province prejele večjo regionalno avtonomijo. Leta 2001 je bil regiji podeljen status posebne avtonomije, čeprav je bilo njeno izvajanje do leta 2006 delno.US Dept of Defence ; International Crisis Group ; International Crisis Group Regija je bila leta 2003 razdeljena na provinci Papua in Zahodna Papua. Leta 2022 so bile ustanovljene nove province Osrednja Papua, Visoka Papua, Južna Papua in Jugozahodna Papua.
Predkolonialna doba Raziskave kažejo, da je bilo višavje zgodnje in neodvisno središče kmetijstva ter da se je kmetijstvo razvijalo postopoma več tisoč let; banane se v tej regiji gojijo že vsaj 7000 let. Avstronezijska ljudstva, ki so se selila skozi pomorsko jugovzhodno Azijo, so se na tem območju naselila vsaj pred 3000 leti in so poselila zlasti zaliv Cenderawasih Bay. Zaradi geografske osamljenosti so se na otoku razvile raznolike kulture in jeziki; v regiji je več kot 300 jezikov in dvesto dodatnih narečij.
Že v 8. stoletju Kitajci omenjajo deželo, znano kot Tungki, ki je bila vir začimb in se je morda nanašala na Novo Gvinejo. Medtem je okoli leta 600 n. št. imperij Srividžaja s sedežem na Sumatri otok imenoval Džanggi. Imperij je vzpostavil trgovinske odnose z Zahodno Novo Gvinejo, sprva je v poklon Kitajski jemal predmete, kot so sandalovina in rajske ptice, kasneje pa je iz Papuanskega ljudstva naredil sužnje. Sledili so jim kitajski trgovci, pa tudi nekateri z Bližnjega vzhoda. Prav tako se domneva, da so indijski mornarji iz antičnih časov otoku dali ime Samudrananta, kar pomeni 'na robu oceana'.
V pesmi Nagarakretagama iz 14. stoletja, ki jo je napisal Majapahit, sta Vanin ali Onin in Sran omenjena kot priznano ozemlje na vzhodu, danes opredeljeno kot polotok Onin v regentstvu Fakfak v zahodnem delu večjega polotoka Bomberai južno od polotoka Bird's Head. Takrat naj bi bila Papua osma regija cesarstva Majapahit.
Vanin je bilo verjetno najstarejše ime v zapisani zgodovini, ki se je nanašalo na zahodni del otoka Nova Gvineja. Izgovorjava besede se je skozi stoletja postopoma spremenila v Onin, po Rumphiusovih zapiskih iz 17. stoletja so Ternati območje imenovali Voni. Medtem se Sran nanaša na starodavno lokalno kraljestvo Sran Eman Muun, ki se nahaja na južnem delu polotoka Bomberai, imenovano Koivai (današnja regentstvo Kaimana), ki je bilo predhodnik lokalnih papuanskih kraljestev na tem območju.
Prepis iz Nagarakretagame pravi naslednje:
Ikang sakasanusasanusa Makasar Butun Banggawai Kuni Ggaliyao mwang i [ng] Salaya Sumba Solot Muar muwah tigang i Wandan Ambwan Athawa maloko Ewanin ri Sran ini Timur ning angeka nusatutur. Po mnenju nekaterih jezikoslovcev je beseda Evanin drugo ime za Onin, kot je zapisano v starih skupnostnih pesmih iz Versarja, medtem ko se Sran, ki se v splošnem napačno razume kot otok Seram na Molukih, bolj verjetno nanaša na lokalno papuansko kraljestvo, ki se v svojem maternem jeziku imenuje Sran Eman Muun, s sedežem v Kaimani in njegovim največjim vplivom, ki sega do otokov Kei na jugovzhodu Molukov.
Različna plemena v bližini območja in lokalna kraljestva od Rumbatija do zaliva Patipi so trdila, da izvirajo iz starodavnih javanskih migrantov ali so imeli pretekle stike z Javo. Na primer, klan Kondjol/Onim iz ljudstva Tehit je trdil, da ima starodavno dediščino (tradicionalno imenovano Qya-Trifan, da bi pojasnili njihov izvor, in običajno skrito), ki jo sestavljata kip Bude in kri, ter trdil, da je njihov prednik Onain pobegnil iz Jave v Novo Gvinejo preko Molukov, prednik Anggilulija pa je bežal pred verskim preganjanjem. Medtem naj bi kraljestvo Rumbati klana Bauv ustanovil javanski mornar Bau iz Gresika, ki se je poročil z žensko iz plemena Anggiluli in žensko iz plemena Koivai. Njegov sin Nava-Nava Bauv je kasneje postal kralj Rumbatija, njegov drugi sin Mnau pa je ustanovil kraljestvo Ati-ati. Obe kraljestvi skupaj s kraljestvom Fatagar, katerega predniki so bili potomci kraljev otoka Ugar ali gorovja Baik (kot predniki kraljev Sran), sta tvorili tri glavna kraljestva območja Onin.
=== 16. stoletje Vsaj od 15. stoletja (ali celo prej) so jugovzhodnoazijski muslimanski trgovci in Papuanci medsebojno trgovali. Iz sultanatov na Moluških otokih so muslimanski trgovci do 17. stoletja razvili ekskluzivne trgovinske vezi z domačini iz Zahodne Papue. Okoli 16. stoletja je v regijo doseglo znanje o obdelavi železa, ki so ga prinesli muslimani iz Molukov.
Leta 1511 je portugalski mornar Antonio d'Arbau regijo Papue poimenoval Os Papuas ali Ilha de Papo. Nekaj let pozneje (1526–1527) se je v Papui ustavil tudi Don Jorge de Menetes, mornar iz Španije, ki regijo imenuje Papua, kar je bilo omenjeno v dnevniku Antonia Pigafette, uradnika na Magellanovem potovanju. Ime Papua je bilo Pigafetti znano, ko se je ustavil na otoku Tidore.
16. maja 1545 je Yñigo Ortiz de Retez, španski pomorski raziskovalec, ki je poveljeval ladji San Juan de Letran, zapustil pristanišče v Tidoreju, španski trdnjavi na Moluških otokih, in plul mimo otokov Talaud in Schoutens ter dosegel severno obalo Nove Gvineje, ki jo je obplul do konca avgusta, ko so ga zaradi 5° južne zemljepisne širine, nasprotnih vetrov in tokov prisilili k vrnitvi v Tidore, kamor je prispel 5. oktobra 1545. Ob severni obali Nove Gvineje ter otokih Padaidos, Le Maires, Ninigos, Kaniets in Hermits so odkrili in prvič kartirali številne otoke, nekateri od njih pa so dobili španska imena. 20. junija 1545 je ob ustju reke Mamberamo (kartirano kot San Agustin) prevzel posest zemljišča za špansko krono, s čimer je otok dobil ime, po katerem je znan še danes. Zaradi podobnosti lokalnih prebivalcev z ljudstvi gvinejske obale v zahodni Afriki jo je poimenoval Nova Gvineja.
Nizozemski avtor WC. Klein je v svoji knjigi Nieuw Guinea pojasnil začetek vpliva Bakanskega sultanata v Papui. Tam je zapisal: »Leta 1569 so papuanski plemenski voditelji obiskali Bacan, kar je povzročilo nastanek novih kraljestev. Po ustnem izročilu ljudstva Biak je nekoč obstajal odnos in poroka med njihovimi plemenskimi poglavarji in sultani Tidoreja v povezavi z Gurabesijem, pomorskim voditeljem Waigeoja iz Biaka. Ljudstvo Biak je največje melanezijsko pleme, razširjeno na severni obali Papue, zaradi česar je jezik Biak široko uporabljen in velja za jezik papuanske enotnosti. Zaradi odnosa obalnih območij Papue s sultani Molukov je na tem otoku več lokalnih kraljestev, kar kaže na začetek fevdalizma.«
Proti koncu 16. stoletja je imel sultanat Ternate pod sultanom Baabullahom (1570–1583) vpliv na dele Papue. Od 16. stoletja so, razen otokov Raja Ampat, za katere so se borili Bacan Sultanat, Tidore Sultanat in Ternate Sultanat, druga obalna območja Papue od otoka Biak do Mimike postala vazali Tidore Sultanata. Tidore Sultanat se drži trgovinskega pakta in običaja Uli-Siwa (federacija devetih), pri čemer je bilo devet trgovinskih partnerjev pod vodstvom Tidoreja v nasprotju z Uli Limo (federacija petih) pod vodstvom Ternate. Tidore je pri upravljanju svojih regij v Papui te razdelil na tri regije: Korano Ngaruha (dobesedno Štirje kralji) ali otoki Raja Ampat, Papoua Gam Sio (dobesedno Papua Devet Negeri) in Mafor Soa Raha (dobesedno Mafor Štirje Soa). Vloga teh kraljestev je začela upadati zaradi vstopa trgovcev iz Evrope na otočje, kar je pomenilo začetek kolonializma v indonezijskem arhipelagu. Med Tidorejevo vladavino so bili glavni izvozni izdelki otoka v tem obdobju smole, začimbe, sužnji in drago perje rajskih ptic. Sultan Nuku, eden najbolj znanih sultanov Tidoreja, ki se je uprl nizozemski kolonizaciji, se je med uporom v 1780-ih imenoval sultan Tidoreja in Papue, saj si je pridobil zvestobo tako moluških kot papuanskih poglavarjev, zlasti tistih z otokov Raja Ampat. Po Tidorejevem porazu je velik del ozemlja, ki si ga je lastil v zahodnem delu Nove Gvineje, prišel pod nizozemsko oblast kot del Nizozemske Vzhodne Indije.
Evropska kolonizacija