Torresov preliv (/ˈtɒrɪs/), znan tudi kot Zenadh Kes (izgovarja se [ˈzen̪ad̪ kes]), je preliv med Avstralijo in melanezijskim otokom Nova Gvineja. Na najožjem delu je široka 150 km. Na jugu je polotok Cape York, najsevernejši konec avstralske celine. Na severu je Zahodna provinca Papuanske Nove Gvineje. Poimenoval jo je škotski geograf Alexander Dalrymple po španskem navigatorju Luísu Vaz de Torresu, ki je leta 1606 plul skozi preliv.

Zgodovina Pred kolonizacijo Otoke Torresovega preliva ljudje naseljujejo že vsaj 2500 let, morda pa tudi veliko dlje. Različne skupnosti otočanov Torresovega preliva imajo edinstveno kulturo in dolgo zgodovino z otoki in bližnjimi obalami. Njihova pomorska trgovina in interakcije s Papuanci na severu ter avstralskimi aboriginskimi skupnostmi so ohranile stalno kulturno difuzijo med tremi družbenimi skupinami, ki segajo tisočletja nazaj.

Obdobje evropske kolonizacije Prvo zabeleženo evropsko plovbo po ožini je opravil Luís Vaz de Torres, pilot, ki je bil namestnik poveljnika španske odprave pod vodstvom navigatorja Pedra Fernandesa de Queirósa, ki je leta 1605 odplula iz Peruja v Južni Pacifik. Po vrnitvi Queirósove ladje v Mehiko je Torres nadaljeval načrtovano plovbo v Manilo preko Molukov. Plul je vzdolž južne obale Nove Gvineje in odkril ožino, ki še vedno nosi njegovo ime. To odkritje, zabeleženo na španskih zemljevidih ​​Pacifika, je kasneje omogočilo Jamesu Cooku odpravo v Avstralijo. Ni znano, ali sta Torres in njegova posadka opazila avstralsko celino, ki jo je le štiri mesece prej obiskal Willem Janszoon med jadranjem po Duyfkenu, ne da bi se prej zavedala preliva, danes znanega kot Torresov preliv. Ne obstajajo nobeni natančni zapisi o tem, da bi Torres opazil obalo večje kopenske mase južno od sebe, zgodnji španski zemljevidi pa pravilno prikazujejo obalo Nove Gvineje, vendar izpuščajo Avstralijo.

Leta 1769 je škotski geograf Alexander Dalrymple med prevajanjem nekaterih španskih dokumentov, zaseženih na Filipinih leta 1762, našel pričevanje Luísa Vaz de Torresa, ki dokazuje prehod južno od Nove Gvineje, danes znan kot Torresov preliv.In his 1853 book, »Tri kolonije Avstralije« je Samuel Sidney to izrazil takole: »Med vojno s Španijo smo z napadom zavzeli Manilo in v arhivu tega mesta je gospod Alexander Dalrymple, zgodovinar britanske admiralitete, odkril kopijo pisma španskemu kralju, ki ga je tam shranil Torres. Dalrymple je s pravim občutkom, ki bi moral navdihniti vse znanstvenike, izkazal pravico najditelju, tako da je na uradne zemljevide, ki jih je izdal njegov oddelek, ob zapletenem prehodu med Avstralijo in Novo Gvinejo vrisal 'Torresovo ožino'.« (page 14). ritanija je na kratko obvladovala Manilo od leta 1762 do 1764 ob koncu sedemletne vojne. To odkritje je Dalrympla spodbudilo k objavi Zgodovinske zbirke več potovanj in odkritij v južnem Tihem oceanu v letih 1770–1771, ki je vzbudila široko zanimanje za njegovo trditev o obstoju neznane celine. Dalrymple je bil tisti, ki je preliv poimenoval po Torresu. Dalrymple je bil grenko razočaran, ker je bil za poveljnika odprave, ki je leta 1770 pripeljala do srečanja z Britanci in kartiranja vzhodne obale Avstralije, imenovan James Cook in ne on.

Leta 1770 je poročnik James Cook obkrožil Cape York, se obrnil proti jugozahodu in pristal na otoku Possession. Z vrha hriba je ladji dal znak, da vidi plovno pot skozi nevarno ožino. Kasneje v Bataviji. Domneva se, da je Cook, ko je izvedel, da so Francozi prečkali Tihi ocean, to signalno vajo preoblikoval v slovesnost posedovanja, v kateri je dejal, da je vzhodno obalo Avstralije zahteval za britansko krono.

Leta 1823 je kapitan John Lihou, poveljnik 550-tonske trgovske ladje Zenobia iz Kalkute, plul iz Manile v Južno Ameriko in izbral pot skozi Torresov Preliv. Presenetljivo je, da je to bil prvi primer, ko je ladja plula skozi Torresov preliv od zahoda proti vzhodu. Po poročanju časopisa Sydney Gazette iz aprila 1823: »Ta preizkus pomorske spretnosti je bil opravljen po izgubi štirih sider in krmila.« To je bila tudi prva priložnost, da je ladja plula skozi Koralno morje od Torresovega preliva proti jugovzhodu do juga Nove Kaledonije. Lihou je 27. februarja videl plitvino sira Jamesa Saumareza (zdaj grebeni Saumarez) in sistem grebenov poimenoval po viceadmiralu Jamesu Saumarezu. Na istem potovanju je Lihou odkril greben in otoke Lihou ter pristanišče Lihou (prvotno imenovano Port Yarborough, na južni obali otoka Prince of Wales).

Londonsko misijonarsko društvo je leta 1871 prispelo na Erub (otok Darnley). Čeprav nekateri otoki Torresovega preliva ležijo tik ob obali Nove Gvineje, jih je leta 1879 priključila kolonija Queensland, takrat britanska kolonija. Od šestdesetih let 19. stoletja do približno leta 1970 je obstajala pomembna industrija biserov, ko je propadla zaradi konkurence industrije plastike. Luščenje biserov je bilo vzrok za prihod izkušenih potapljačev iz mnogih držav, zlasti Japonske.Ganter, Regina. (1994). The Pearl-Shellers of Torres Strait: Resource Use, Development and Decline, 1860s–1960s. Melbourne University Press. .

Sodobna zgodovina Leta 1959 je Avstralec Michael 'Tarzan' Fomenko veslal z doma narejenim kanujem iz Queenslanda v Novo Gvinejo skozi Torresov preliv in otok Horn. Fomenkova pot je več tednov pritegnila pozornost avstralskih medijev, posodobitve o njegovem napredku in otočanih Torresove ožine, ki so mu pomagali, pa so se pogosto pojavljale na naslovnici časopisa The Canberra Times.

Leta 1978 je sporazum med Avstralijo in Papuansko Novo Gvinejo določil morsko mejo v Torresovem prelivu.for a detailed map see , for the agreement see

V 1980-ih so prebivalci otoka želeli ustvariti ime za otoke, ki bi se nanašalo na njihovo kulturo. Sprva je bilo za regijo predlagano ime Magani Malu Kes, kasneje pa so sprejeli kratico Zenadh Kes, ki se nanaša na Torresov preliv. Kratica »ZENADTH KES« je bila sprva izpeljana iz »Zey« (jug), »Naygay« (sever), »Dagam« (kraj/stran), »Thawathaw« (obala) in KES (prehod/kanal/vodna pot). Vendar se je to spremenilo in se zdaj piše Zenadh Kes.

Zaradi bližine celine Papuanske Nove Gvineje severni otoki Torresovega preliva občasno beležijo prihode prosilcev za azil z druge strani ožine. V letih 2012 in 2013 je bilo odkritih skupno deset prosilcev za azil iz Papuanske Nove Gvineje.

Geografija Preliv povezuje Koralno morje na vzhodu z Arafurskim morjem in Carpentarijskim zalivom na zahodu. Čeprav je pomembna mednarodna morska pot, je zelo plitva (globina vode od 7 do 15 m), labirint grebenov in otokov pa lahko ogrozi plovbo. Na jugu je Endeavourjev preliv med otokom Prince of Wales (Muralug) in celino. Ladijski promet vstopa v Torresov preliv prek Adolphusovega kanala, ki se na jugovzhodu povezuje z laguno Velikega koralnega grebena. V ozkih kanalih med otoki in grebeni se pojavljajo močni plimski tokovi, velike podmorske peščene sipine pa se premikajo po morskem dnu. Približno 580 koralnih grebenov, vključno z grebeni Warrior in Eastern Patch Reefs, pokriva skupno površino 2400 km2 v regiji, območje pa ima tudi nekatera najobsežnejša območja morske trave na svetu.Coles, R.G., McKenzie, L.J. and Campbell, S.J. (2003). "The seagrasses of eastern Australia" In: Green EP; Short FT; and Spalding MD. (eds) The World Atlas of Seagrasses

V prelivu leži več skupin otokov, ki jih skupaj imenujemo otoki Torresovega preliva. Teh otokov je vsaj 274, od katerih jih je 17 danes stalnih naselij. Ti otoki imajo raznoliko topografijo, ekosisteme in zgodovino nastajanja. Več tistih, ki so najbližje obali Nove Gvineje, je nizkoležečih, nastalih iz aluvialnih sedimentnih usedlin, ki jih je prinesel izliv lokalnih rek v morje.Harris, P.T., 1995. "Muddy waters: the physical sedimentology of Torres Strait," in: Bellwood, O., Choat, H., Saxena, N. (Eds.), Recent Advances in Marine Science and Technology '94. James Cook University of North Queensland, Townsville, Qld., pp. 149-160 Mnogi zahodni otoki so hribovitih in strmih, sestavljenih predvsem iz granita, in so vrhovi najsevernejšega podaljška Velikega razvodnega gorovja. Postali so otoki, ko se je gladina morja dvignila ob koncu zadnje ledene dobe. Osrednji otoki so pretežno koralni otoki, vzhodni pa so vulkanskega izvora.

V regiji Torresovega preliva obstaja več pomembnih političnih in institucionalnih okvirov, ki podpirajo trajnostno rabo in upravljanje morskih virov, hkrati pa varujejo habitate, biotsko raznovrstnost in tradicionalni način življenja otočanov. Najpomembnejša med njimi je Pogodba o Torresovem prelivu, ki sta jo Avstralija in Papuanska Nova Gvineja sklenili februarja 1985. Pogodba opredeljuje suverenost in morske meje na območju med državama. Vodi odločevalce pri zaščiti načina življenja in preživetja tradicionalnih prebivalcev, pri upravljanju zaščite habitatov ter pri delitvi komercialnih in tradicionalnih ribolovnih virov. Pogodba je vzpostavila zaščiteno območje Torresovega preliva, znotraj katerega obe državi upravljata dostop do ribolovnih virov. Vsaka država izvaja suvereno jurisdikcijo nad viri na obeh straneh dogovorjenih meja jurisdikcije.

Med okoljskimi vprašanji, s katerimi se sooča regija, sta tveganje rudarskih odpadkov iz reke Fly v južni Papuanski Novi Gvineji in trajnostno upravljanje naravnih virov.

Ljudje, kultura in jeziki

Avtohtoni prebivalci otokov so otočani Torresovega preliva, ena od dveh etnično ločenih skupin avtohtonih avstralskih ljudstev. Otočani se razlikujejo tako od Papuancev sosednje Nove Gvineje kot od avstralskih aboriginov bližnje avstralske celine, vendar so z obema sorodni.

Prebivalci Torresovega preliva imajo edinstveno avtohtono kulturo, ki je pritegnila zanimanje številnih antropoloških, zgodovinskih, arheoloških in folklorističnih raziskovalcev. To vključuje odpravo z Univerze v Cambridgeu, ki jo je leta 1898 vodil zgodnji etnograf Alfred Haddon, in sodobnejše regionalno delo avstralskega antropologa Jeremyja Becketta. Poročila o lokalnih avtohtonih pripovednih tradicijah najdemo v delih Nonie Sharp in Margaret Lawrie. Lawrie je od petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja razvila močne odnose z ljudmi in mnogi so se obrnili nanjo, da bi zapisala njihove osebne zgodbe in družinske zgodovine. To je privedlo do njene raziskave kulturne zgodovine Torresovega preliva in zbiranja prepisov, zvočnih posnetkov, fotografij, diapozitivov, umetniških del in ustnih zgodb. Skupaj so tvorili osnovo za publikacijo Miti in legende Torresovega preliva (1970) in Zgodbe iz Torresovega preliva (1972). Njeno zbirko zdaj hrani Državna knjižnica Queenslanda, leta 2008 pa je bila dodana v Unescov avstralski Register Spomina sveta.

Na otokih Torresovega preliva se govorita dva avtohtona jezika: Kala Lagaw Ya (znan tudi po različnih imenih in črkovanjih) in Meriam Mir (Meriam), pa tudi brokan [zlomljen], imenovan tudi kreolščina Torresovega preliva. Kala Lagaw Ya je tradicionalni jezik zahodnih in osrednjih otokov. Jezikovna regija Kala Lagaw Ya vključuje pokrajino znotraj meja lokalne samouprave Sveta okrožja Torres. Mabuiag velja za narečje Kala Lagaw Ya, enega od jezikov Torresovega preliva. Mabuiag (zapisano tudi kot Mabuyag) je tradicionalni jezik Mabuiaga, osrednjega zahodnega otoka. Jezikovna regija Mabuiag vključuje otoško pokrajino Mabuiag znotraj meja lokalne samouprave Sveta okrožja Torres in Sveta otoka Mabuiag.

V avstralskem popisu prebivalstva leta 2016 je bilo na otokih zabeleženih 4514 prebivalcev, vendar veliko več otočanov Torresovega preliva živi zunaj tega v Avstraliji.

V literaturi Torresov preliv je omenjen v romanu Julesa Verna iz leta 1870 Dvajset tisoč milj pod morjem kot nevarna ožina, kjer je podmornica Nautilus za kratek čas nasedla.

Sklici

Viri Singe, John. (2003). My Island Home: A Torres Strait Memoir. University of Queensland Press. .

Zunanje povezave

Margaret Lawrie Collection of Torres Strait Islands 1964-1998: treasure collection of the John Oxley Library