Šulu Ping () z vzdevkom Jueliduo (), uradno cesarica Jingtjan (), med vladavino njenega moža, cesarja Abaodzija znana tudi kot cesarica Di (), posmrtno sprva cesarica Dženlje (, ) in nato cesarica Čunkin (, ) je bila cesarica kitajske kitanske dinastija Ljao, * 19. oktober 879, † 1. avgust 953.

Po smrti cesarja Abaodzija leta 926 je bila do svoje smrti cesarica vdova. Bila je neposredno vpletena v dve cesarski nasledstvi in se ji pripisujejo zasluge za spremembo pričakovanj glede vdov v kitanski družbi.

Ozadje Šulu Ping je bila rojena leta 879. Njen prapraded Šulu Nuosi naj bi bil ujgurskega porekla. Njen oče Šulu Pogu, imenovan tudi Juevan, je služil kitanskemu klanu Jaonjan. Njena mati naj bi bila hči kralja Jundedžija, starega očeta njenega kasnejšega moža Abaodzija. Šulu Ping je bila torej moževa sestrična. Kdaj se je z njim poročila, ni znano.History of Liao, vol. 71. Rodila je tri sinove: Lelu Beja, Jelu Deguanga in Jelu Lihuja.History of Liao, vol. 64.

Cesarica soproga Jelu Abaodzi se je potem, ko je utrdil oblast nad kitanskimi plemeni, leta 916 razglasil za cesarja nove dinastije Ljao in za cesarico imenoval Šulu Ping. Cesarico so opisovali kot pogumno in odločno žensko, ki je pogosto sodelovala pri vojaških odločitvah cesarja Abaodzija. Med napadom prek puščave na Dangšjang ji je cesar prepustil poveljstvo vojske. Ko so plemena Šivej, Huangtov in Čuobo izvedela za cesarjevo odsotnost, so sklenila napasti kitansko prestolnico. Cesarica je izvedela z njihov načrt, postavila zasedo in jih uničila. Njen ugled med nomadskimi ljudstvi je zatem pomembno zrasel. Pravili so, da se ni hotela prikloniti niti materi niti tašči, češ da se priklanja samo nebu, ne pa ljudem. Zaradi vojne šatuojskega princa Li Cunšuja iz dinastije Džin proti njegovemu glavnemu tekmecu Kasnejšemu Ljangu, si je Li Cunšu prizadeval skleniti zavezništvo s Kitani in je cesarja Abaodzija častil kot strica, cesarico Šulu pa kot teto.Zizhi Tongjian, vol. 269.

Leta 921 je general Lu Vendžin, ki je prebegnil iz Džina h Kitanom, pozval cesarja Abaodzija, naj napade Džin. Približno v istem času sta se v Džau in okrožju Jivu, domenah Džinovih zaveznikov, zgodila državna udara. Vang Rong, princ Džaa je bil umorjen, in oblast je prevzel njegov posvojeni sin Džang Venli. V Jivuju je vojaškega guvernerja Vang Čundžija stmoglavil njegov posvojeni sin Vang Du. Džang je zaprosil za pomoč Kitane. Vang Čundžijev biološki sin Vang Ju je pobegnil v dinastijo Ljao in tudi sam nagovarjal cesarja Abaodzija, naj mu pomaga in izkoristi priložnost za prevzem oblasti nad obema domenama. Cesar Abaodzi se je s tem strinjal in poslal svojo vojsko proti jugu. Cesarica Šulu je operaciji nasprotovala. Kitansko vojsko je vojska Džina premagala in jo prisilila k umiku. Zizhi Tongjian, vol. 271.

Leta 926 je cesar Tajdzu sprožil velik napad na kraljestvo Balhe in ga osvojil. Spremenil ga je v kraljestvo Dongdan in za njegovega kralja z nazivom 'cesarski kralj Ren' (Ren huangvang) imenoval svojega najstarejšega sina Jelu Beja. Abaodzijev drugi sin Jelu Deguang je dobil naziv 'generalni prestolonaslednik'.Zizhi Tongjian, vol. 275. Napad na Balhae naj bi bil izpeljan po cesaričinih načrtih.

Kmalu po osvojitvi Balhaeja je cesar Abaodzi umrl. Cesarica Šulu, ki je bila takrat pri Jelu Beju v Donganu, očitno zato, da bi sinu pomagala utrditi oblast. Zbrala je žene številnih generalov in uradnikov in nato še njihove može in jih ukazala umoriti. V Donganu je pustila cesarjevega mlajšega brata Jelu Anduana in se vrnila v Linhuang v Notranjo Mongolijo na možev pogreb.

Po vrnitvi je sklenila prestolonaslednika Jelu Beja zamenjati z Jelu Deguangom, ki mu je bila bolj naklonjena. Sklicala je zbor poglavarjev, na katerem sta bila tudi Jelu Bej in Jelu Deguang. Na zboru je sina Jelu Deguanga razglasila za cesarja Tajdzonga. Razočarani in jezni Jelu Bej je nameraval z nekaj sto vojaki pobegniti v Kasnejši Tang, vendar so ga na meji prestregli. Cesarica ga ni kaznovala s smrtjo, ampak ga je poslala v Dongdan, kjer so ga kmalu zatem umorili. History of Liao, vol. 72.

Vladavina cesarja Tajdzonga Cesar Tajdzong je cesarico Šulu počastil z nazivom cesarica vdova in vse kaže, da je kar ona sprejemala ključne odločitve za državo. Cesarja je poročila s svojo nečakinjo Šjao Ven in ji podelila status cesarice. Cesarico in druge člane njenega klana so preimenovali iz Šulu v Šjao, ker je tako ukazal pokojni cesar. Za kanclerja je imenovala etničnega Hana Han Janhuija. Jao Kunu, pridržanemu odposlancu Kasnejšega Tanga, je dovolila, da se je vrnil domov, sama pa je v Kasnejši Tang poslala svojega odposlanca, da bi poročal o cesarjevi smrti. Medtem je nadaljevala z umori tistih, ki jih ni mogla obvladovati. Umorjenih je bilo več sto ljudi.

Leta 936 je general Ši Džingtang iz Kasnejšega Tanga s pomočjo cesarja Tajdzonga strmoglavil cesarja Li Congkeja iz Kasnejšega Tanga. General Ši Džingtang je ustanovil dinastijo Kasnejši Džin, podrejeno Ljau.

Ši Džingtang je zvesto služil cesarju Tajdzongu in cesarici vdovi in ju pogosto obdaroval. Sam sebe je imenoval 'cesarjev sin', cesarja pa 'cesar oče'.Zizhi Tongjian, vol. 281. Ši Džingtanga je po njegovi smrti nasledil njegov nečak Ši Čonggui, ki se ni hotel podrediti cesarju Tajdzongu in biti njegov podložnik. Ukazal je aretirati vse trgovce iz dinastije Ljao in zaseči njihovo premoženje. Posledično je med državama izbruhnila vojna.Zizhi Tongjian, vol. 283. Cesarica vdova Šulu ni bila naklonjena vojni proti Kasnejšemu Džinu in cesar Tajdzong se je leta 945 začel pogajati o miru. Pogajanja so se izkazala za neplodna.Zizhi Tongjian, vol. 284.

Leta 946 je Ši Čonggui ukazal generalu Du Veiju, da napade Ljao in osvoji ozemlje, ki ga je Ši Džingtang odstopil Ljau. Cesarju Tajdzongu je uspelo obkoliti Dujevo vojsko in prisiliti generala k predaji. Nato je sam napadel prestolnico Kanejšega Džina Kajfeng. Prestolnica je bila po Du Veijevi predaji nemočna in Ši Čonggui se je predal, s čimer se je dinastija Kasnejši Džin končala.Zizhi Tongjian, vol. 285. Cesar Tajdzong je sprva trdil, da je cesar tudi ozemlja nekdanjega Kasnejšega Džina.

Cesar Tajdzong, soočen s številnimi upori proti vladavini Ljaa v nekdanjem Kasnejšem Džinu, se je odločil umakniti. Na poti domov je zbolel in umrl. Cesarica vdova Šulu je ob njegovi smrti slutila, da bo njena moč ogrožena.Zizhi Tongjian, vol. 286.

Vladavini cesarjev Šidzonga in Mudzonga Cesarica vdova je za Tajdzongovega naslednika nameravala imenovati Jelu Lihuja, vendar so ji to preprečili. Kitanski poglavarji niso pozabili, da je po Abaodzijevi smrti pobila mnogo svojih nasprotnikov, in so se odločili, da bodo podprli Jelu Bejevega sina Jelu Ruana. Jelu Ruan se je v prefekturi Heng razglasil za cesarja in privzel ime Šidzong. Cesarica vdova Šulu mu je poskušala preprečiti prihod v prestolnico in proti njemu poslala vojsko.Zizhi Tongjian, vol. 287. Jelu Lihu je njeno vojsko premagal in se začel pogajati z njenima generaloma Jelu Anduanom in Jelu Ljugejem, da bi ga priznala za cesarja.History of Liao, vol. 72. Po uspešnih pogajanjih je cesar Šidzong za cesarico vdovo odredil hišni pripor v grobnici cesarja Abaodzija v prefekturi Dzu v današnjem Čifengu. Tam je med vladavino cesarja Mudzonga, sina cesarja Tajdzonga, leta 953 umrla. Tako Šidzong kot Mudzong sta ji zamerila, ker je podpirala Lihuja. Zato ji nista odpravila hišnega pripora je nista počastila kot veliko cesarico vdovo. Pokopana je bila ob cesarju Abaodziju.

Pomembni prispevki Cesarica Šulu je med vladavino svojega sina prevladovala na dvoru in veliko prispevala tudi k kitanski kulturi. Najpomembnejši dosežek je bila sprememba odnosa Kitanov do cesaric vdov. V tradicionalni kitanski družbi se je od žensk pričakovalo, da se žrtvujejo, ona pa tega ni storila in je zato postala zgled drugim ženskam, vsaj tistim iz elitnih slojev kitanske družbe.

Razlike od hanskih cesaric Hanske cesarice vdove tistega časa so morale uveljavljati svoj vpliv iz zakulisja. Kitanske cesarice v desetem stoletju so očitno imele višji status kot hanske. Cesarica Šulu je odkrito uveljavljala svoj vpliv na dvoru svojega moža in kot cesarica vdova na dvoru svojega sina.

Sklici

Viri

Zgodovina dinastije Ljao, vol. 71. Dzidži Tongdžjan, vols. 269, 271, 275, 280, 281, 284, 286, 287.

Kategorija:Rojeni leta 879 Kategorija:Umrli leta 953 Kategorija:Dinastija Ljao Kategorija:Vladarji v 10. stoletju