Mamberamo () je druga najdaljša reka na otoku Nova Gvineja, takoj za reko Sepik (1126 km) in druga največja v Oceaniji po količini iztoka, takoj za reko Fly. Teče v indonezijski provinci Papua. Po količini iztoka je druga največja reka v Indoneziji, takoj za Kapuasom in tudi najširša.

Reka nastane s sotočjem zgornjih pritokov, rek Tariku in Taritatu, v regiji Lakes Plains, notranjem bazenu z obsežnimi sladkovodnimi močvirskimi gozdovi in ​​travniki. Teče proti severu med gorovjem Van Rees (Pegunungan Van Rees) in gorovjem Foja skozi vrsto brzic in sotesk. Zadnjih 160 km reke je plovnih."Mamberamo River". Encyclopaedia Britannica. Accessed 7 June 2020 V obalnih nižinah je reka obdana z močvirji in tvori široko rečno delto. Mamberamo se izliva v Tihi ocean na severni točki Point D'Urville ali rta Narvaku (Tanjung Narvaku).

V ogromni dolini reke živijo različna nekontaktirana ljudstva in neverjetna biotska raznovrstnost. V 1990-ih je indonezijska vlada načrtovala izgradnjo velikega jezu za hidroelektrarno na Mamberamu, ki bi potopil velik del območja. Ta načrt je bil opuščen po indonezijski finančni krizi med letoma 1998 in 1999, vendar okoljske skupine skrbi, da bi se lahko v prihodnosti ponovno vzpostavil. Trenutno Mamberamo ostaja druga največja reka na svetu, ki v svojem porečju ni popolnoma razdrobljena z jezovi, takoj za relativno bližnjo reko Fly.

Območje Mamberamo se na splošno nanaša tudi na več bližnjih gorskih verig, vključno z gorovjem Van Rees in Foja, ki so bile predmet nedavne hitre biološke ocene, ki so jo izvedli Conservation International, Indonezijski inštitut za znanost in Univerza Cenderawasih. Znanstvena ekipa je odkrila prvo novo vrsto ptic iz Nove Gvineje v 60 letih in bogastvo drugih novih rastlin in živali. Zdi se, da je gorovje Foya svetovno izjemno skladišče biotske raznovrstnosti.

Hidrologija Dolžina od sotočja rek Tariku in Taritatu je 283 km. Od izvira reke Waruta pokriva skupno razdaljo 1112 km. Ima porečje 79.000 km² z letno količino padavin 3578 mm (Köppnova podnebna klasifikacija to območje uvršča v tip Af). Povprečna širina je 175–800 m, globina 8 m (največ 33 m).

Povprečni mesečni pretok (Q) v delti v letih 2003–2012: 5014 m3/s (158,23 km3/leto).

Geologija Regija je geološko mlada (srednji do pozni miocen, tj. stara manj kot 15 milijonov let) in ostaja tektonsko aktivna, s pogostimi potresi in zemeljskimi plazovi na najstrmejših območjih. Gorsko kotlino, imenovano Mamberamo, sestavljajo večinoma visoke poplavne ravnice, obsežna močvirja, gozdnata mokrišča, vijugaste reke in zaledna jezera. Reke, bogate s sedimenti, v porečju spadajo v sisteme belih voda, podobne amazonskim barjem. Prisotni so trije talni redovi, med katerimi so najbolj razširjeni inceptisoli, sledijo pa jim ultisoli in entisoli. Vsa tla so fine teksture s slabo drenažo. Raznolikost regije je posledica njene geološke zgodovine, ki povzroča raznolikost habitatov. Na obvodne gozdove v kotlini Mamberamo močno vplivajo dinamični rečni meandri, ki nenehno spreminjajo pokrajino, pri čemer nekateri bregovi hitro erodirajo, drugi pa rastejo, ko se kopičijo novi sedimenti.

Ekologija in vegetacija Porečje reke Mamberamo je eno najpomembnejših žarišč biotske raznovrstnosti v Novi Gvineji. Prisotni so tako azijski kot avstralsko-pacifiški elementi v smislu botanične afinitete. Ena raziskava ob vznožju gorovja Foja je identificirala 487 domnevnih rastlinskih vrst, od katerih 156 ni uvrščenih med znane taksone, kar kaže na visok delež neopisanih vrst. Poplavni gozdovi v porečju vključujejo močvirne gozdove, sezonsko poplavljene objezerske gozdove in sagove gozdove.

V pokrajini ločimo sedem splošnih vegetacijskih kategorij: pragozd (suhi gozd v starem rastju), močvirni gozd (naravna mokrišča, kjer prevladujejo drevesa), objezerski gozd (sezonsko poplavljen gozd), sagov gozd (oblika močvirja), kjer prevladujejo sagove palme, sekundarni gozd, mešani gozd in sagov gozd. Prepoznani sta tudi dve drugi vrsti: gorski gozd in damarski gozd. Regija ima nizko gostoto prebivalstva. Večina ljudi živi od dejavnosti za samooskrbo: lova, ribolova in kmetijstva v majhnem obsegu. Trgovina vključuje krokodilje kože, sušene ribe in gaharu. Vrtovi z mešanimi pridelki so v bližini bivališč ali na bregovih rek in so večinoma zasajeni s sladkim krompirjem (Ipomoea batatas) in manioko (Manihot utilissima). Na teh vrtovih ljudje sadijo banane (Musa), kokosove palme (Cocos nucifera) in različno zelenjavo.

Krokodili so pogosti v rekah (običajno dve vrsti: sladkovodni novogvinejski krokodil in slanovodni letvičar, Crocodylus novaeguineae in Crocodylus porosus). V gorovju Foja naj bi se pojavljal globalno ogroženi Scottov drevesni kenguru (Dendrolagus scottae), medtem ko severni kazuar (Casuarius unappendiculatus), viktorijin kronasti golob (Goura victoria) in črnopikasti kuskus (Spilocuscus rufoniger) tvorijo pomembne populacije. Med lokalnimi endemičnimi vrstami so Philemon brassi, Amblyornis flavifrons, papiga Psittaculirostris salvadorii ter številne vrste žab, nevretenčarjev in rastlin. Poročali so o več kot 70 novih vrstah. Med pomembnejšimi vretenčarji je ponovno odkritje endemični Berlepschov tinamou (Crypturellus berlepschi). Pa tudi več novih vrst, vključno z medojedo ptico (Melipotes carolae), golobom (Duculas), pritlikavim oposumom (Cercartetus), orjaško podgano (Mallomys), dorcopsulus in gekon Cyrtodactylus.

Zgodovina

Leta 1545 je španski navigator Iñigo Ortiz de Retes plul vzdolž severne obale otoka do ustja reke, ki jo je označil kot San Agustín. Na tem mestu je 20. junija 1545 zahteval ozemlje za špansko krono in pri tem otoku podelil ime Nueva Guinea, po katerem je znan še danes.

Prvi Evropejec, ki je vstopil v ustje reke Mamberamo, je bil Nizozemec dr. D. F. van Braam Morris leta 1883. Prebivalci severnih Molukov (Ternate) so se z veslanjem odpravili po reki navzgor, da bi se prepričali, da je plovna s parniki.Souter (1963) p. 145 Naslednje leto, 1884, se je Van Braam Morris vrnil s parnikom Havik in preplul 97 km (zračne črte) vzdolž njenega toka. 'Nieuw Guinea', in de De Locomotief, donderdag 5 maart 1885 no. 57. Visited 2 July 2013

Rezervat za divje živali Mamberamo Foja

Rezervat za divje živali Mamberamo Foja pokriva površino 16.610 km2 in se razteza vzdolž reke Mamberamo in njenih glavnih pritokov od vznožja Osrednjega gorovja do Tihega oceana. Obsega osrednjo regijo Jezerskih ravnic in se razteza proti jugu vzdolž vzhodne strani reke ter vključuje gorovje Foja, rečno delto in morje.Petocz, Ronald G. (1989). Conservation and Development in Irian Jaya: A Strategy for Rational Resource Utilization. Brill, 1989.

Most Mamberamo Most Mamberamo, ki povezuje mesti Jayapura in Wamena, je bil z razponom 235 m drugi najdaljši viseči most v Indoneziji za mostom Kutai Kartanegara (Borneo), dokler se slednji ni zrušil novembra 2011. Viseči most, zgrajen čez reko Mamberamo, je ključna prometna cesta. Stolpa sta montažna jeklena okvirja z vijačnimi spoji na gradbišču. Postavljena sta bila na betonskih stebrih, temeljenih na trdih tleh. Reka na mestu prečkanja ima hiter tok, struga pa je precej skalnata.

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Reke v Indoneziji