Območja svetovne dediščine Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) so kraji, pomembni za kulturno ali naravno dediščino, kot je opisano v Konvenciji UNESCO o svetovni dediščini, ustanovljeni leta 1972. Kulturna dediščina je sestavljena iz spomenikov (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupin stavb in najdišč (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno z habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja narave ali naravnih lepot, so opredeljena kot naravna dediščina. Združenarabski emirati so konvencijo sprejele 11. maja 2001. https://whc.unesco.org/en/statesparties/ae

Območja svetovne dediščine UNESCO uvršča območja pod deset kriterijev; vsak vpis mora izpolnjevati vsaj enega od kriterijev. Kriteriji od i do vi so kulturni, kriteriji od vii do x pa naravni. Združeni arabski emirati na svoj seznam uvrščajo 3 lokacije.

+ Ime Slika Lokacija (zvezna država) Leto vpisa UNESCO štev. in kriteriji Opis Kulturne znamenitosti Al Aina (območja Hafit, Hili, Bidaa Bint Saud in oaze) 2011 1343; (iii)(iv)(v) (kulturno) Kulturna najdišča Al Aina (območja Hafit, Hili, Bidaa Bint Saud in oaze) predstavljajo serijsko najdišče, ki priča o sedeči človeški poselitvi puščavskega območja že od neolitika, z ostanki številnih prazgodovinskih kultur. Med izjemnimi ostanki na najdišču so okrogle kamnite grobnice (približno 2500 pr. n. št.), vodnjaki in široka paleta gradenj iz opeke: stanovanjske stavbe, stolpi, palače in upravne stavbe. Hili se ponaša tudi z enim najstarejših primerov dovršenega namakalnega sistema aflaj, ki sega v železno dobo. Najdišče je pomemben dokaz o prehodu kultur v regiji od lova in nabiralništva do sedentarizacije.https://whc.unesco.org/en/list/1343 Faya Palaeolandscape 2025 1735; (iii)(iv) (kulturno) Je med Perzijskim zalivom in Arabskim morjem in ohranja dokaze o človeški naselbini iz srednjega paleolitika in neolitika (pred 210.000–6.000 leti). Arheološke plasti razkrivajo, kako so se lovci-nabiralci in živinorejci prilagajali ekstremnim podnebjem, pri čemer so se sušna in deževna obdobja izmenjevala vsakih 20.000 let. Poleg preživetvenih dejavnosti so zgodnje človeške skupine geomorfološke značilnosti najdišča izkoriščale tudi za pridobivanje virov. Z raznolikimi vodnimi viri in surovinami Faya ponuja dragocen vpogled v človeško odpornost v hiperaridnih okoljih.https://whc.unesco.org/en/list/1735 Wadi Wurayah 2026 1724; (ix) (naravno) Dediščina je v celoti znotraj gorovja Hadžar v emiratu Fudžajra. Geološko gledano gorovje Hadžar predstavlja obsežna in dobro ohranjena odkritja ofiolitnih zaporedij, ki so nastala med tektonskimi procesi pozne krede. Ekološko je posest znotraj kseričnih gozdov in grmičevja predgorja Al Hadžar, ki so znani po svoji ekološki posebnosti, visokem vrstnem bogastvu in znatni stopnji endemizma. V Wadi Wurayah je zabeleženih 1099 vrst (883 živalskih in 216 rastlinskih), vključno z vsaj desetimi globalno ogroženimi vrstami. Te predstavljajo približno polovico kopenskih vrst sesalcev in skoraj polovico kopenskih vrst plazilcev, zabeleženih v državi.https://whc.unesco.org/en/list/1724

Poskusni seznam Poleg lokacij, vpisanih na Seznam svetovne dediščine, lahko države članice vodijo seznam predhodnih lokacij, ki jih lahko upoštevajo za nominacijo. Nominacije za Seznam svetovne dediščine so sprejete le, če je bila lokacija že prej uvrščena na predhoden seznam. Združeni arabski emirati na svoj poskusni seznam uvrščajo 15 lokacij.https://whc.unesco.org/en/statesparties/ae Naselje in pokopališče na otoku Umm an-Nar, 2012, (ii)(iii) Otok Sir Bu Nair, 2012, (ix)(x); Zaščiteni otok Sir Bu Nair je eno najpomembnejših zaščitenih morskih območij v ZAE zaradi pomembnih okoljskih elementov, kot so geološke formacije, naravna flora in morske ptice. Otok je značilen po naravni pokrajini in peščenih plažah, ki so jih morske želve uporabile za središče razmnoževanja. Sir Bu Nair je eno najpomembnejših gnezdišč jastrebov v celotnem Arabskem zalivu in zagotovo daleč najpomembnejša lokacija v ZAE. Khor Dubai, 2012, (ii)(iii)(v); Khor Dubai (potok Dubai) je naravni morski zaliv v Arabskem zalivu, ki je v osrčju Dubaja, dolg 14 kilometrov in širok med 100 in 500 metri, teče proti jugovzhodu in se konča v rezervatu za divje živali Ras Al-Khor. Potok deli mesto na dva dela: Bur Dubai in Deira, in je skozi zgodovino igral pomembno vlogo pri gospodarskem razvoju regije. Najdišče Ed-Dur, 2012, (iii); Najdišče Ed-Dur je eno največjih arheoloških najdišč v Združenih arabskih emiratih. Povezano je z najdiščem Meliha v emiratu Šardža, s katerim je imelo močne vezi. Veljalo je za dobavitelja hrane z uporabo pomorskega prevoza, medtem ko se je Meliha ukvarjala s kmetijskimi proizvodi, ki v Ed-Durju niso bili na voljo. Te transakcije so privedle do obstoja enotnega gospodarstva z lastno valuto. Mošeja Al Bidya, 2012, (iii); Ta mošeja se imenuje "Mošeja Al Bidya" zaradi svoje lege na območju Al Bidya. Mošeja Al Bidya je značilna in se od drugih starih in sodobnih mošej razlikuje po štirih kupolah, ki niso enake velikosti. Vsaka kupola je sestavljena iz več kupol, nameščenih na vrhu drugih, od katerih prva tvori osnovo velike kupole. Druga manjša kupola skupaj s tretjo, veliko manjšo kupolo, je okronana s kupolo z majhno glavo. Skupaj so vse te kupole blizu druga drugi. Sharjah: vrata v sporazumne države, 2014, (v); Šardža, vključno s starim pristaniščem in starim letališčem, se nahaja v starem delu emirata Šardža. Po zgodovinskih virih je ta lokacija prispevala k razvoju trgovine. Al Idrizi (geograf iz 11. stoletja) je navedel, da je bilo na obstoječi lokaciji Šardže pristanišče: »cesta iz Džulfarja v Bahrajn je prodirala po širini Katarskega morja do pristanišča Sabkha«, ki je bilo možno pristanišče Šardža. Abu Dhabi Sabkha, 2018, (viii); Območje obalne sabke v Abu Dabiju je na južni obali Arabskega zaliva. Razvijalo se je v zadnjih 7000 letih zaradi vetrne erozije že obstoječih sipin in progradacije podvodnih, medplimskih in nadplimskih karbonatnih sedimentov. Kulturna pokrajina Dhayah, 2020, (v); Glede na svojo geografsko lego in kulturno krajino je Dhayah eno najimpresivnejših in najpomembnejših območij v emiratu Ras al-Khaimah. Zaliv Dhayah, ki ga na treh straneh obdajajo strme gore, ki se dvigajo do 850 m, na zahodu pa ga omejuje laguna, je skozi tisočletja privabljal naseljeno življenje. Njegova prodna ravnina v obliki polmeseca je proti obali prekrita z obdelanimi površinami, kjer bogato morsko okolje dopolnjuje bogato območje. Območje palmovega vrta Dhayah zaznamuje tudi edinstven stožčast hrib, ki vizualno dominira nad oazo. Mesto za trgovanje z biseri Jazirat Al-Hamra, 2020, (iii)(v); 45 ha velik nekdanji otok je bil prvotno v laguni ob južni obali Ras al-Khaimaha. Njegov jugovzhodni konec je bil skoraj povezan s celino in ves čas prehoden. Proti vzhodu otok in laguna mejita na puščavo, kjer prvo linijo velikih peščenih sipin še danes kronata dva stražarska stolpa, ki sta prvotno branila Jazirat al-Hamra proti puščavi. S stolpi so bili tudi zavarovani vodnjaki sladke vode ob vznožju sipin, od koder so pitno vodo na otok prinašali z osli, saj je morsko okolje samega mesta zagotavljalo le somornico za domačo uporabo. Trgovsko mesto Julfar, 2020, (iii)(iv)(v); Julfar je del polotoka Musandam in leži blizu Hormuške ožine, kjer aluvialne ravnice ločujejo apnenčaste gore Ru'us al-Jibal od obale Zaliva. Zaradi edinstvene geografske značilnosti sta dva odtoka Wadi Bih in Wadi Haqil v neposredni bližini, kjer se zbira večina deževnice in usedlin iz visokih gora. Posledica tega je, da sta oba vadija tvorila eno največjih obdelovalnih regij in območij palmovega vrta zaradi visoke stopnje izkoristljive vode in sedimentacije. Ta rodovitna aluvialna ravnina je omogočila vzpon trgovskega mesta Julfar. Šimal, 2020, (i)(ii)(iii)(iv)(v); Šimal predstavlja gosto arheološko pokrajino, ki se razteza vzdolž vznožja gorovja Ru'us-al-Jabal v dolžini več kot 3 km. Obsežno kulturno najdišče sestavlja več kot 100 prazgodovinskih grobnic, prazgodovinskih naselij in srednjeveška palača. Njegovi arheološki ostanki so izjemni za obdobje Wadi Suq (2000–1600 pr. n. št.), kulturo pozne bronaste dobe (1600–1300 pr. n. št.) in obdobje srednjega islama (13.–16. stoletje n. št.). Wadi Al Helo: Pričevanje o proizvodnji bakra v bronasti dobi, 2023, (iii)(iv)(v); Wadi Al Helo ali Sladka dolina, je dom številnih arheoloških najdišč in zgodovinskih plasti v gorovju Hadžar v Šardži, jugovzhodno od Arabskega polotoka. Sam vadi se razteza na ocenjeni površini 84 kvadratnih kilometrov, ki pričajo o procesu in pomenu rudarjenja in taljenja bakra v bronasti dobi ter njegovi vlogi pri razvoju transnacionalnih povezav v tem pomembnem obdobju geokulturne zgodovine jugovzhodne Arabije. Skalna umetnost emirata Sharjah, 2023, (ii)(iii); Skalna umetnost emirata Šardžah je prva skalna umetnost, odkrita v celotnem gorovju Al-Hadžar. Gre za zelo zanimiv in raznolik tematski palimpsest, za katerega je značilno veliko število motivov in tehnik graviranja, ki segajo sedem tisočletij. Ta okvirni seznam vključuje skalno umetnost, najdeno v Khatm Al-Melaha v mestu Kalba in na različnih lokacijah v Khor Fakkanu, vključno z Al-Modaify, Luluya in Wadi Shie. Mleiha, pozno predislamsko središče jugovzhodnega arabskega kraljestva, 2023, (ii)(iii)(iv); Najdišče Mleiha se odlikuje po bogati zbirki arheoloških najdišč, ki segajo od paleolitika do islamskega obdobja, ter neprekinjeni naseljenosti od neolitika. Arheološka pokrajina Hatta (Emirat Dubaj), 2023, (iii)(v); Pokrajino regije zaznamujejo visoke skalnate gore z visokimi vrhovi in ​​vodnimi kanali, izkopanimi skozi stoletja. Rodovitne doline so bogate z naravnimi viri in vodo zaradi sezonskega deževja v vadiji in izvirih. Zato regija Hatta predstavlja redek in reprezentativen gorski sladkovodni ekosistem, v katerem živi veliko število vrst.

Sklici

Zunanje povezave Unesco

Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Združenih arabskih emiratih Združeni arabski emirati