Ujgurski kaganat, ki se je sam opredelil kot Tokuz Oguz (Devet plemen), dinastija Tang pa ga je imenovala Džušing, je bil turški kaganat, ki je obstajal približno sto let od sredine 8. do sredine 9. stoletja. Kaganat je bil plemenska zveza z vodilnim ujgurskim plemstvom.
Zgodovina Vzpon Sredi 5. stoletja so bili Ujguri pleme Tele, podložno Prvemu turškemu kaganatu (552–603).Chapter 195, Huihe. See wikisource
Leta 657 je Zahodni turški kaganat premagala dinastija Tang, nakar so Ujguri prestopili k dinastiji Tang. Ujguri so se že pred tem nagibali k zavezništvu s dinastijo Tang, ko so se leta 627 na njihovi strani borili proti Tibetanskemu cesarstvu in Turkom.
Leta 742 so se Ujguri, Karluki in Basmili uprli Drugemu turškemu kaganatu.
Leta 744 so Basmili zavzeli turško prestolnico Otuken in ubili vladajočega kagana Ozmiša. Kasneje istega leta se je proti Basmilom izoblikovala ujgursko-karluška zveza in jih premagala. Njihov kagan je bil ubit in Basmili kot ljudstvo so prenehali obstajati. Kasneje so sovražnosti med Ujguri in Karluki prisilile Karluke, da so se preselili na zahod v Žetisu in se spopadli s Turgeši. Leta 766 so jih premagali in osvojili njihovo ozemlje.
Prvi ujgurski kagan, Kutlug I. Bilge, je trdil, da je vrhovni vladar vseh plemen. Svojo prestolnico je zgradil v Ordu-Baliku. Po Novi knjigi Tanga je ozemlje Ujgurskega kaganata takrat "na svojem vzhodnem koncu doseglo ozemlje Šiveja, na zahodu Altajsko gorovje, na jugu pa puščavo Gobi, tako da je pokrivalo celotno ozemlje Šiungnujev". Leta 745 so Ujguri ubili Kulun bega, zadnjega kagana Gokturkov, in njegovo glavo poslali dinastiji Tang.
Plemena V knjigi Tang huijao (Institucionalna zgodovina dinastije Tang) je v 98. zvezku naštetih devet plemen s priimkom Tokuz Oguz. Seznam plemen je tudi v Stari in Novi knjigi Tanga. Po mnenju japonskih zgodovinarjev Hašimota, Katajame in Sengeja je vsako ime na seznamih v knjigah Tanga pomenilo priimek poglavarja tistega plemena. Na drugem setnamu v Tang Huijao so imena plemen zapisana tudi v turškem jeziku. Walter Bruno Henning je leta 1938 imena devetih plemen povezal z imeni na Staël-Holsteinovem zvitku, pisanem v sakejskem jeziku, kot so jih zapisali avtorji Hani.
Plemensko ime v mandarinščini in pinjinu Plemensko ime v sakijščini Plemensko ime v stari turščini Priimek v stari turščini Priimek v sakijščini Priimek v mandarinščini in pinjinu 迴紇 (Huihe) Uyğur 𐰺𐰍𐰖𐰆 𐰖𐰍𐰞𐰴𐰺 Yağlaqar Yahīdakari 藥羅葛 (Jaoluoge) 僕固 (Pugu) Bākū *Buqu[t] *(H)Uturqar 胡咄葛 (Huduoge) 渾 (Hun) *Qun *Kürebir Kurabīri 咄羅勿 (Guluovu) 拔曳固 (Bajegu) Bayarkāta Bayırku *Boqsıqıt Bāsikātti 貊歌息訖 (Mogešiči) 同羅 (Tongluo) Ttaugara Tongra *Avučağ 阿勿嘀 (A-Vudi) 思結 (Sidžje) Sīkari *Sıqar *Qasar 葛薩 (Gesa) 契苾 (Čibi) Kāribari 斛嗢素 (Huvasu) 阿布思 (A-Busi) *Yabutqar Yabūttikari 藥勿葛 (Jaovuge) 骨倫屋骨(思) (Gulunvugu(si)) *(Q)Ayabir Ayabīri 奚耶勿 (Šijavu)
Zlata doba thumb|left|Ujgurski princesi na freski v Bezekliku Leta 747 je Kutlug I. Bilge umrl. Nasledil ga je njegov najmlajši sin Bajančur kan, ki je zgradil številne trgovske postaje za trgovanje s Tangom in dobiček uporabil za gradnjo prestolnice Ordu-Balik in Baj Balika, mesta višje ob reki Selenga. Nato se je odpravil na vrsto pohodov, da bi pod svojo zastavo združil vsa stepska ljudstva. V tem času se je cesarstvo širilo in pod svojo oblast priključilo Sekiške Oguze, Kirgize, Karluke, Turgeše, Tokuške Tatare, Čike in ostanke Basmilov.
Leta 751 je cesarstvo Tang utrpelo strateški poraz z Arabci v bitki pri Talasu. Tang se je po porazu umaknil iz Srednje Azije, kar je Ujgurom omogočilo, da so postali nova prevladujoča sila v regiji.
Leta 755 se je začel An Lušanov upor proti dinastiji Tang. Naslednje leto se je cesar Sudzong iz dinastije Tang obrnil po pomoč k Bajančurju. Kan mu je poslal približno 4000 ujgurskih konjenikov pod poveljstvom svojega sina, ki so pomagali osvojiti izgubljeni mesti Čangan in Luojang. Po osvojitvi Luojanga so Ujguri tri dni ropali in se ustavili šele potem, ko so zbrali veliko količino svilenih tkanin. Za svojo pomoč so od cesarja dobili še 20.000 zvitkov svile in častne nazive. Ujguri so začeli trgovati s konji in za vsakega prodanega konja dobili 40 zvitkov svile. Med bivanjem v dinastiji Tang so dobili status gosta. Sklepali so tudi vzajemne poroke. Bajančur se je poročil s princeso Ninguo, ujgurski princ pa s princeso iz Tanga. Cesarstvi sta leta 756 sklenili zavezništvo proti An Lušanu in ga potrdili s porokami. Bajančur je svojo hčerko, princeso Pijio, poročil s princem Li Čengcajem, sam pa se je poročil s princeso Ningguo, hčerko cesarja Sudzonga.
thumb|250px|Ujgurski princi v kitajskih oblačilih in s kitajskimi pokrivali; Bezeklik, jama 9, 9.–12. stoletje
Leta 758 so Ujguri svojo pozornost usmerili na severne Kirgize v porečju Jeniseja. Bajančur je uničil več njihovih trgovskih postojank in nato premagal kirgiško vojsko in usmrtil njihovega kana.
"Na dan ren-shen v petem mesecu prvega leta vladavine Čjanjuana [29. marec 758] so odposlanci Hui-heja [Ujgurskega kaganata], Duo-ji-hai-a-boja in drugih, skupaj osemdeset ljudi, ter emir Črnooblečenih Dašijev [Abasidski kalifat], Nao-ven in drugi, skupaj osem ljudi, prišli hkrati na obisk [dvora Tanga]; ko so se sprehodili do stranskega vhoda v palačo, sta se [obe delegaciji] prepirali, kdo naj prvi [stopil pred cesarja]. Tolmači in palačni tajniki so jih razporedili v levo in desno skupino, potem pa so hkrati vstopili skozi vzhodna in zahodna vrata. [Po tem] sta Ven-še-ši in odposlanec Črnooblečenih Dašijev obiskala [kitajskega cesarja]."
— Cefu Juangui
Leta 759 so Ujguri ponovno poskušali pomagati Tangu pri zatiranju upornikov, vendar jim je to spodletelo. Bajančur kan je umrl. Nasledil ga je sin Bogu kagan.
Leta 762 je Bogu kagan načrtoval napad na dinastijo Tang s 4.000 vojaki, po pogajanjih pa je prestopil na njeno stran in pomagal poraziti upornike v Luojangu. Po bitki su Ujguri izropali mesto. Prebivalci so se zatekli v budistične templje, ki so jih Ujguri zažgali. Ubitih je bilo več kot 10.000 ljudi. Dinastija Tang je morala Ujgurom za pomoč izplačati 100.000 zvitkov svile, šele potem so zapustili državo. Med pohodom je Bogu kan srečal manihejske duhovnike, ki so ga spreobrnili v manihejstvo, ki je postalo uradna vera Ujgurskega kaganata.
Propad
Leta 839 je bil Džangšin kagan prisiljen storiti samomor. Prestol je s pomočjo 20.000 šatuojskih konjenikov iz Ordosa zasedel minister Kasar kagan. Še istega leta so se zgodili lakota, epidemija in posebej huda zima, ki je ubila veliko živine, na kateri je temeljilo ujgursko gospodarstvo.
Leta 840 je Kulug Baga, eden od devetih ujgurskih ministrov in Kasarjev tekmec, pobegnil k Jenisejskim Kirgizom in jih pozval, naj napadejo Ujgurski kaganat s severa. Z vojsko približno 80.000 konjenikov so Kirgizi izropali Ordu-Balik in ga zravnali z zemljo. Kasarja so ujeli takoj obglavili. Nato so uničili še druga mesta po Ujgurskem kaganatu in jih do tal požgali. Ujguri so pobegnili v dveh skupinah. Skupina s 30.000 možmi, ki jo je vodil aristokrat Ormaz, je poiskala zatočišče na ozemlju Tanga, vendar je cesar Vudzong iz Tanga ukazal zaprtje meja. Druga skupina, ki je štela 100.000 mož in jo je vodil Baojijev sin Vudžje kagan, je prav tako pobegnila na ozemlje Tanga. Vudžje je od cesarja zahteval prostor za naselitev, pa tudi zaščito manihejcev in hrano. Vudzong je zahteve ocenil kot nesprejemljive in jih zavrnil. Ormazu je podelil azil v zameno za sodelovanje njegove vojske proti Vudžjeju. Dve leti pozneje je Vudzong prepoved manihejstva razširil na krščanstvo, zaratustrstvo in zlasti budizem.
thumb|left|Vojaka iz Karasahra, 8. stoletje
Jenisejski Kirgizi in dinastija Tang so med letoma 840 in 848 začeli uspešno vojno proti Ujgurskemu kaganatu, pri čemer so kot utemeljitev za zavezništvo uporabili svoje domnevne družinske vezi.
Leta 841 se je Vudžje s svojimu Ujguri odpravil na pohod v današnji Šaanši.
Leta 843 je vojska dinastije Tang pod vodstvom Ši Šjonga napadla Ujgure in 13. februarja 843 na gori "Ubij barbare" (Šahu) ubila 10.000 mož. Vudžje je bil ranjen. Po porazu je Vudzong ukazal, da preživele ujgurske vojake razdelijo med različne enote vojske Tanga. Ker se je Ormaz temu uprl, je general Lu Mian pobil vse njegove vojake. V porazu dveh glavnih ujgurskih skupin je Vudzong videl priložnost, da se znebi manihejcev. Ukazal je uničenje manihejskih templjev v več mestih, zaplembo njihovih posesti in usmrtitev duhovščine.
"V četrti luni leta 843 je bil izdan cesarski odlok, [ki je ukazal] ubiti manihejske duhovnike cesarstva. [...] Manihejske duhovnike Ujguri zelo spoštujejo."
— Ennin
Leta 846 je bil Vudžje po šestletnem vladanju ubit, potem ko se je boril proti Kirgizom, podpornikom svojega tekmeca Ormaza, bratu Kasarju in vojakom dinastije Tang v Ordosu in današnjem Šaanšiju. Njegovega brata Enjan kagana so sile dinastije Tanga odločilno premagale leta 847.
Nasledniki thumb|Ujgurski kralj iz pokrajine Turfan s spremstvom; jama Mogao 409, 11.–13. stoletje
Jenisejski Kirgizi, ki so nasledili Ujgurski kaganat, niso imeli veliko interesa za vladanje imperiju, ki so ga uničili. Obvladovali so ozemlje od Bajkalskega jezera na vzhodu do reke Irtiš na zahodu. Ujguru Kulug Bagi, ki je prebegnil na njihovo stran, so prepustili oblast nad dolino Orhona. Med vladavino cesarja Jidzonga iz Tanga (vladal 860–873) so bili zabeleženi trije stiki med Tangom in Kirgizi, narava njihovih odnosov pa ni jasna. Oblikovalci politik Tanga so trdili, da gradnja kakršnih koli odnosov s Kirgizi nima smisla, saj jih Ujguri ne ogrožajo več. Kitani so leta 890 Kirgizom odvzeli dolino Orhona, zatem pa ni zabeleženih nobenih nadaljnjih nasprotovanj Kirgizov.
Kitanski vladar Abaodzi je leta 924 razširil svoj vpliv na Mongolsko planoto, vendar ni nobenih znakov o kakršnem koli konfliktu s Kirgizi. Edini podatki iz kitanskih (Ljao) virov o Kirgizih, kažejo, da sta sili vzdrževali diplomatske odnose. Znanstveniki, ki pišejo o kirgiškem 'cesarstvu' približno od leta 840 do 924, opisujejo izmišljotino. Vsi razpoložljivi dokazi kažejo, da Kirgizi kljub nekaterim kratkotrajnim razširitvam svoje moči na Mongolsko planoto po svojih zmagah v 840. letih tam niso ohranili niti pomembne politične niti vojaške prisotnosti.
Po padcu Ujgurskega kaganata so se Ujguri preselili proti jugu in ustanovili Ujgursko kraljestvo Gandžov v sedanjem Gansuju in kraljestvo Kočo blizu sodobnega Turpana. Ujguri v Koču so se spreobrnili v budizem in so bili po besedah Mahmuda al-Kašgarija 'najmočnejši neverniki'. Ujgure iz Gandžova so v 30. letih 11. stoletja podjarmili Tanguti. Kašgari je Ujgure hvalil kot dvojezične turkofone, katerih turško narečje je ostalo 'čisto' in 'najbolj pravilno', tako kot narečji enojezičnih Jagmijev in Tuhsijev. Kašgari je med dvojeziče turkofone štel tudi Kaje, Tatare, Basmile, Čormule, Jabakuje in druge, ker so v svoj govor vključevali izposojene tuje besede in nerazločno izgovarjavo.Maħmūd al-Kašğari. "Dīwān Luğāt al-Turk". Ur. in prev. Robert Dankoff in James Kelly. Sources of Oriental Languages and Literature. (1982). Part I. ste. 82-84
Leta 1134 je Kočo postal vazal nastajajočega karakitajskega imperija, ki ga je vodil Jelu Daši. Leta 1209 je vladar Koča Idikut (Gospodar sreče) Barčuk Art Tegin razglasil svojo zvestobo Džingiskanu. Ujguri so postali pomembni državni uslužbenci v kasnejšem Mongolskem cesarstvu. Svojo staro pisavo so prilagodili mongolskemu jeziku in postala je uradna mongolska pisava. Po Novi knjigi Tanga se je tretja skupina Ujgurov odpravila iskat zatočišče pri Karlukih.
Karluki so skupaj z drugimi plemeni, kot so bili Čigili in Jagmaji, kasneje ustanovili Karahanidski kanat (940–1212). Nekateri zgodovinarji povezujejo Karahanide z Ujguri, saj so bili Jagmaji povezani z Oguzi. Sultan Satuk Bugra Kan, za katerega velja, da je bil Jagma iz Artuksa, se je leta 932 spreobrnil v islam in leta 940 prevzel oblast nad Kašgarjem. Nastala je nova dinastija, znana kot Karahanidi.
Odnosi s Sogdijci