Majon (; , ), znan tudi kot gora Majon in ognjenik Majon, je aktivni stratovulkan v provinci Albaj v Bikolu na Filipinih. Je priljubljena turistična destinacija, znana po svojem popolnem stožcu zaradi svoje simetrične stožčaste oblike in velja za svetega v filipinski mitologiji.
Vulkan z okoliško pokrajino je bil 20. julija 1938 razglašen za narodni park, prvi v državi. Leta 2000 je bil prerazvrščen v naravni park in preimenovan v naravni park vulkana Majon."Protected Areas in Region 5" . Protected Areas and Wildlife Bureau. Retrieved on October 15, 2011. Je osrednji del biosfernega rezervata Albaj, ki ga je UNESCO razglasil leta 2016, in je trenutno nominiran za območje svetovne dediščine.
Majon je najaktivnejši vulkan na Filipinih, njegovo aktivnost pa redno spremlja Filipinski inštitut za vulkanologijo in seizmologijo (PHIVOLCS) s svojega provincialnega sedeža na hribu Ligñon, približno 12 km od vrha.
Geografija
Majon je glavna znamenitost in najvišja točka province Albay in celotne regije Bicol na Filipinih, ki se dviga 2463 m od obale zaliva Albaj, približno 10 km stran.David, Lee (2008). "Natural Disasters", pp. 416–417. Infobase Publishing. Vulkan si geografsko deli osem mest in občin: Legazpi, Daraga, Camalig, Guinobatan, Ligao, Tabaco, Malilipot in Santo Domingo (v smeri urinega kazalca od Legazpija), ki si stožec delijo kot rezine pite, če pogledamo zemljevid njihovih političnih meja. Vulkan obdaja več pepelnatih stožcev, na primer hrib Ligñon na jugovzhodu in pepelnati stožec Paulog na zahodu.
Geologija Majon je klasičen stratovulkan z majhnim kraterjem na osrednjem vrhu. Je eden najbolj simetričnih vulkanskih stožcev na svetu.
Konkavni profil, hiperbolična sinusna krivulja vulkana, je posledica ravnovesja med erozijo in izbruhom, ki ga določa kot mirovanja pepela. Najstrmejša zgornja pobočja vulkana dosegajo povprečni naklon 75 %, medtem ko je naklon spodnjega vznožja povprečno le 3 %. Vulkanski krater ima premer približno 250 m. Identificiranih je bilo vsaj 85 tokov lave, ki so sestavljeni predvsem iz lave avgit-hipersten-andezit, ki se običajno napaja iz kraterja. Piroklastični tokovi, označeni kot St. Vincent nuee' ardente, za seboj puščajo blokovne in pepelne usedline ter bombe s skorjo v matriki pepela in lapilov. Najdaljši tok je dosegel 8,5 km vzdolž Fidel Surtida v Santo Domingu. Majonovi laharji so nastali zaradi neviht med izbruhi ali zaradi hudourniškega deževja po njih. Na južnih in jugozahodnih spodnjih pobočjih je 7 pepelnatih stožcev, ki so v povprečju visoki 230 m in imajo premer 710 m. Ti stožci, sestavljeni iz olivin-avgitnega bazalta, imajo kot mirovanja 34 %, vzorčeni pa so bili tudi vulkani Ligñon Hill in Paulog Cinder Cone.
Tako kot drugi vulkani okoli Tihega oceana je tudi Majon del Pacifiškega ognjenega obroča. Stoji na jugovzhodni strani Luzona. Bikolski lok je ena od 7 subdukcijskih con oceanskih jarkov, ki opredeljujejo Filipinski mobilni pas. Vulkanizem v Bikolskem loku je povezan s subdukcijo Filipinske plošče proti zahodu vzdolž Filipinskega jarka. Med 12 aktivnimi in neaktivnimi vulkani znotraj loka so vulkan Majon, gora Bulusan, gora Isarog, gora Iriga, vulkan Malinao in gora Masaraga. Na splošno gre za kalcijevo-alkalijske bazalte, bazaltne andezite in andezite. Vzorci iz Ligñon Hilla in Paulog Cinder Cone so bazalt ali tahibasalt z enim bazaltnim trahiandezitom in čeprav je glavni editik pretežno bazaltni andezit, vzorci eruptivnih izbruhov stratovulkana pokrivajo večino sestave natrijevega kalijevega oksida andezitnih bazaltov, vključno s trahidacitom, ne pa tudi trahita.
Ekologija Avgusta 2021 so v tleh iz Majona odkrili bakterijske vrste s potencialnimi antibiotičnimi in protirakavimi lastnostmi. Sekvenciranje celotnega genoma je nato potrdilo novo vrsto znotraj Streptomyces, študije pa so pokazale aktivnost proti človeškim patogenom Salmonella enterica, Klebsiella pneumoniae, Staphylococcus aureus, Candida albicans, Aspergillus niger in Fusarium, pa tudi zaviranje celic HCT116 iz celične linije človeškega kolorektalnega raka.
Japonske študije so pokazale, da je izjemno termofilna bakterija Calditerricola v vzorcih vulkanskega pepela iz Majona in gore Sakuradžima na Japonskem.
Zabeleženi izbruhi Majon je najaktivnejši vulkan na Filipinih, ki je v zadnjih 500 letih izbruhnil več kot 52-krat. Zgodovinska opazovanja kažejo, da je bil njegov prvi izbruh leta 1616."Mayon Volcano" Retrieved May 8, 2019. Prvi izbruh, za katerega obstaja obsežnejši zapis, je bil šestdnevni dogodek 20. julija 1766. Najzgodnejši izbruh, datiran z radiokarbonskimi metodami, se je zgodil v letu 3100 pr. n. št. ± 300 let.
Izbruh leta 1814
Njegov najbolj uničujoč zabeleženi izbruh se je zgodil 1. februarja 1814 (VEI=4). Lava je tekla, vendar manj kot med izbruhom leta 1766. Vulkan je bruhal temen pepel in sčasoma mesto Cagsava zasul s tefro. Drevesa so gorela, zagotovo pa so bile poškodovane tudi reke. Izbruh je opustošil tudi bližnja območja, pepel pa se je nabral do višine 9 m. V mestu Cagsava je v izbruhu, ki po podatkih PHIVOLCS velja za najsmrtonosnejši v zgodovini Majona, umrlo približno 1200 domačinov. Domneva se, da je izbruh leta 1814 skupaj s katastrofalnim izbruhom drugih vulkanov, kot je indonezijski vulkan Tambora, leta 1815 prispeval k kopičenju atmosferskega pepela, kar je leta 1816 privedlo do leta brez poletja.
Izbruh 1881–1882 Od 6. julija 1881 do približno avgusta 1882 je Majon močno (VEI=3) izbruhnil. Samuel Kneeland, naravoslovec, profesor in geolog, je na božični dan 1881, približno pet mesecev po začetku aktivnosti, osebno opazoval vulkansko aktivnost:
Izbruh leta 1897
Najdaljši neprekinjen izbruh vulkana Majon se je zgodil 23. junija 1897 (VEI=4) in je trajal sedem dni. Lava je ponovno stekla do mest 11 km vzhodno, vas Bacacaj pa je bila pokopana 15 m pod lavo. V Santo Domingu je zaradi pare in padajočih ruševin ali vročih kamnin umrlo 100 ljudi. Druge vasi, kot so San Roque, Santa Misericordia in Santo Niño, so postale smrtonosne pasti. Pepel je bil v črnih oblakih odnesen do 160 km od katastrofalnega dogodka, v katerem je umrlo več kot 400 ljudi.
Izbruhi leta 1984 in 1993
Po izbruhu leta 1984 ni bilo zabeleženih žrtev, potem ko je bilo iz nevarnih območij evakuiranih več kot 73.000 ljudi, kot so priporočili znanstveniki PHIVOLCS. Toda leta 1993 so piroklastični tokovi med izbruhom ubili 79 ljudi, predvsem kmetov, zaradi česar je bilo treba evakuirati tudi 50.000 prebivalcev, je sporočila pokrajinska vlada Albaj.
Izbruh leta 1999 Majon je začel svojo naraščajočo aktivnost maja, stanje nevarnosti pa je bilo dvignjeno na 1. stopnjo opozorila. 22. junija je Majon izpustil steber pepela, ki se je dvignil približno 10 km nad odprtino; stanje je bilo kasneje dvignjeno na 2. stopnjo opozorila. Emisijo je zabeležila seizmična mreža Filipinskega inštituta za vulkanologijo in seizmologijo kot eksplozijo, ki je trajala 10 minut. Pred eksplozijo niso opazili vulkanskih potresov niti drugih vidnih znakov nenormalne aktivnosti.
Izbruhi leta 2000 Majon je od leta 1999 doživljal neprekinjene emisije, ki jim je v naslednjih dveh zaporednih letih sledila vrsta izbruhov.
5. januarja je eksplozija ustvarila 5 km visok steber pepela. Rast kupole na vrhu kraterja in intenzivnejši izbruhi so kasneje nakazali evakuacije.
Pretekle emisije so privedle do rasti kupole lave, ki se je začela 12. februarja. 23. februarja se je začela serija izbruhov. PHIVOLCS je nato priporočil evakuacijo tudi zunaj stalnega nevarnega območja. 24. februarja je PHIVOLCS dvignil svoj status na najvišjo stopnjo opozorila 5, pri čemer je bilo vsaj osem mest in eno mesto opozorjeno na morebitne eksplozije s tokovi pepela in lave, več tisoč ljudi pa je bilo prisiljenih v evakuacijo tudi zunaj opredeljenih nevarnih območij. Najbolj siloviti izbruhi so se zgodili od 28. februarja do 1. marca, od takrat pa je bilo do aprila opaženo upadanje aktivnosti.
Nacionalni svet za zmanjševanje in obvladovanje tveganja nesreč (NDCC) je poročal, da je izbruh leta 2000 razselil 14.114 družin (68.426 oseb) in poškodoval nepremičnine in pridelke v vrednosti najmanj 89 milijonov ₱.
Izbruh leta 2001 NDCC je poročal, da je še en izbruh julija prizadel 11.529 družin (56.853 oseb) in poškodoval nepremičnine in pridelke v vrednosti najmanj 48 milijonov ₱.
Izbruhi leta 2006
48. izbruh Majona, odkar so se začeli zgodovinski zapisi, se je zgodil 13. julija, sledil pa mu je tihi izliv lave, ki se je začel 14. julija. Skoraj 40.000 ljudi je bilo evakuiranih iz 8-kilometrskega nevarnega območja na jugovzhodnem pobočju vulkana.
Po eksploziji pepela 1. septembra je bil ugotovljen splošen upad splošne aktivnosti Majona. Zmanjšanje ključnih parametrov, kot so seizmičnost, stopnje emisij žveplovega dioksida in inflacija tal, je kazalo na upadanje stanja. Upočasnitev eruptivne aktivnosti je bila očitna tudi iz zmanjšanja intenzivnosti sijaja kraterja in zmanjševanja količine lave, ki se je izlila z vrha. Stopnja opozorila PHILVOLCS 4 je bila 11. septembra znižana na 3. stopnjo, 3. oktobra na 2. stopnjo in 25. oktobra na 1. stopnjo.
Izbruh leta 2008 10. avgusta 2008 je majhna eksplozija na vrhu izvrgla pepel 200 m nad vrhom, ki se je premikal proti vzhodu-severovzhodu. V tednih pred izbruhom se je v kraterju povečal vidni sij in povečala seizmičnost.
Izbruhi 2009–2010 10. julija 2009 je PHIVOLCS zvišal stanje z 1. stopnje opozorila (nizka raven nemirov) na 2. stopnjo opozorila (zmerna raven nemirov), ker se je število zabeleženih vulkanskih potresov z nizko frekvenco povečalo na enako raven kot pred freatično eksplozijo leta 2008.
28. oktobra ob 5:32 zjutraj je v kraterju na vrhu prišlo do manjše eksplozije pepela, ki je trajala približno eno minuto. Rjavi steber pepela se je dvignil približno 600 m nad kraterjem in se oddaljil proti severovzhodu. V preteklih 24 urah je bilo zabeleženih 13 vulkanskih potresov. Izpust pare je bil na zmerni ravni in se je plazil po pobočju navzdol proti jugozahodu. PHIVOLCS je ohranil stanje opozorila na 2. stopnji, vendar je kasneje opozoril, da se bo s približevanjem tropskega ciklona z mednarodnim kodnim imenom Mirinae močno povečala nevarnost laharjev in morebitnega zrušitve stene kraterja ter da je treba sprejeti vse določene previdnostne ukrepe.
Po zori je terenska preiskava pokazala, da se je pepel premaknil jugozahodno od vulkana. V 24-urnem obdobju je seizmična mreža zabeležila 20 vulkanskih potresov. Stanje opozorila je bilo ohranjeno na 2. stopnji.
14. decembra ob 20. uri je PHIVOLCS po 83 vulkanskih potresih v preteklih 24 urah in povečanih emisijah žveplovega dioksida zvišal stanje opozorila na 3. stopnjo.
Zgodaj zjutraj 15. decembra je na kraterju na vrhu prišlo do zmerne eksplozije pepela, 'tihi izbruh lave' pa je povzročil tokove do približno 500 m od vrha. Do večera so oblasti province Albaj evakuirale približno 20.000 prebivalcev iz 8-kilometrskega nevarnega območja v lokalne evakuacijske centre. V 8-kilometrskem območju živi približno 50.000 ljudi.
17. decembra se je zgodilo pet izbruhov pepela, eden od njih je dosegel 500 m nad vrhom. Emisija žveplovega dioksida se je povečala na 2758 ton na 24 ur, tokovi lave so dosegli do 1500 metrov pod vrhom, žareči delci iz kupa lave, ki so se nenehno kotalili po soteski Bonga Gully, pa so dosegli razdaljo 3–4 km pod vrhom. Do poldneva je bilo evakuiranih skupno 33.833 ljudi iz 7103 družin, kar je 72 odstotkov celotnega števila ljudi, ki jih je bilo treba evakuirati, je povedal guverner Albaya Joey Salceda.