Gozdni rezervat spodnjega porečja Agno je filipinsko zavarovano območje, ki se razteza čez regiji Cordillera in Ilocos ter obsega ozemlje provinc Benguet in Pangasinan. Spodnji Agno, ki ga upravlja Upravni odbor zavarovanega območja Spodnjega porečja Agno pod okriljem Ministrstva za okolje in naravne vire, sledi koridorju reke Agno od severnih vasi Itogon do severno od občin San Manuel in San Nicolas. Rezervat, znan tudi kot porečje San Roque, varuje srednje porečje reke Agno z njeno vijugasto reko in kratkimi pritoki v goratem terenu, poraslem z borovim gozdom, na južnem koncu Cordillera Central, približno 30 kilometrov jugovzhodno od Baguia. Je v pomembnem rudarskem okrožju in vključuje rezervoar jezu San Roque, največjega jezu v državi in ​​glavnega vira vode, hidroenergije in namakanja za okoliške regije na Luzonu.

Zgodovina Spodnji Agno je bil sprva del 699.206,09 hektarjev velikega gozdnega rezervata Central Cordillera, ustanovljenega 16. februarja 1929 z razglasom št. 217, ki ga je izdal generalni guverner Henry L. Stimson, s katerim je bilo 81,8 % celotnega ozemlja manjšine Igorot v Kordiljerah razglašenih za zaščiteno območje. V spremembi iz leta 1932 je bilo več zemljišč s skupno površino 1.026,8931 hektarjev izključenih iz gozdnega rezervata in pretvorjenih v rudarska območja, potem ko je guverner Theodore Roosevelt ml. odobril 146 zahtevkov za minerale. V naslednjih letih je predsednik Manuel L. Quezon odprl za rudarjenje še več območij v bogatih gozdovih Central Cordillera v Itogonu in Tubi, vključno s 177.1203 hektarji v okrožju Itogon v Talnagu leta 1938, 596.8853 hektarji v Tubi in Itogonu leta 1939 ter 17.5547 hektarji v okrožjih Acupan, Antamok, Chalecno, Gumatdang in Virac leta 1941.

Program razvoja reke Agno je bil zasnovan leta 1946 kot del filipinskega energetskega programa pod predsednikom Manuelom Roxasom. Program je vključeval gradnjo šestih hidroelektrarn vzdolž reke, pri čemer sta bila prva dva, jezu Ambuklao (Agno I) in Binga (Agno II), dokončana leta 1956 oziroma 1960. Podporečje Ambuklao-Binga je bilo nato leta 1966 razglašeno za ločen gozdni rezervat.

Rezervat Spodnji Agno je bil ustanovljen 22. novembra 1983 kot del gradnje tretjega jezu, jezu San Roque (Agno V). Ministrstvo za naravne vire – Urad za razvoj gozdov je za zaščito in ohranjanje vodnih virov namenilo začetnih 39.304 hektarjev osrednjega gozdnega rezervata Cordillera, 9550 hektarjev pa je bilo rezerviranih za projekt večnamenskega jezu Nacionalne elektroenergetske korporacije, ki ga je 5. maja 1981 odobril predsednik Ferdinand Marcos. Gradnja jezu San Roque se je začela leta 1998 in je bila dokončana 1. maja 2003.

Geografija

Spodnji rezervat Agno varuje 34,59 kilometra dolgo dolino vzdolž reke Agno od jezu Binga v gorski vasi Tinongdan dolvodno do vznožja in aluvialnih ravnic San Roque v San Manuelu tik pod jezom in akumulacijskim jezerom San Roque. Rezervat, velik 39.304 hektare, je predvsem v Itogonu v južnem osrednjem gorovju Cordillera Central, z majhnimi območji, ki se raztezajo proti zahodu v Baguio in Tubo ter proti jugu v vas San Roque, San Manuel in vzhodni San Felipe v San Nicolasu. Približno 90 odstotkov celotne površine Itogona leži znotraj rezervata.

Zavarovano območje ima povprečno nadmorsko višino 889,33 metra, vrhovi pa se dvigajo do 2164,60 metra. Njegova najvišja točka je gora Ugo, ki je na njegovem severovzhodnem koncu. Na zahodu dolino obdaja podveriga Centralnih Cordiller, ki vključuje 1829 metrov visok goro Ulap in 1334 metrov visok goro Kotkot, ki ga ločujeta od porečja reke Bued v Tubi. Drugi pomembni vrhovi v rezervatu so 1328 metrov visoki gora Pigingan, gora Ave Maria (Bidavan) in gora Marikit. Njegova najnižja točka je območje jezu San Roque na 100 metrih.

Rezervat je eno od šestih zavarovanih območij, ki so v 623.318,69 hektarov velikem porečju reke Agno, tretjem največjem rečnem sistemu na Luzonu in petem največjem na Filipinih. Je porečje reke Agno, ki se izliva v zaliv Lingayen od izvira pri gori Data severneje. Njen glavni pritok v rezervatu je reka Tvin na severnem delu, ki izvira v vrhovih okoli Baguia in se v rudarski vasi Gumatdang razdeli na več potokov, vključno z reko Ambalanga, potokom Liang in potokom Batuang. Osrednji in južni del rezervata napajajo drugi kraki reke Agno in sicer reki Laboy in Ambajoan, ter več potokov v rudarskem območju Padcal v vaseh Ampucao in Dalupirip, vključno z reko Balog, potokom Albian, potokom Manaa in potokom Salangan.

Geologija območja Spodnjega Agna WFR je značilna pretežno za gorski tip, v katerem prevladujejo nediferencirane in magmatske intruzivne kamnine iz miocenskega in pliocenskega obdobja z manjšimi izdanki sedimentnih in metamorfnih kamnin. V bližini rezervoarja v Pangasinanu so žepi melja, peščene in glinaste ilovice.

Spodnji Agno je na zahodu omejen z delujočimi in zapuščenimi območji rudarjenja zlata in bakra. Rudarske dejavnosti na tem območju potekajo od leta 1906 z odprtjem rudnika Acupan podjetja Benguet Corp. Podjetje za rudarjenje zlata upravlja tudi najdišča Antamok, Baco in Kelly ob reki Ambalanga vzhodno od Baguia in mlina Balatoc. Pritok reke Agno v Ambalangi je tudi lokacija rudnika Itogon podjetja Itogon-Suyoc, ki je bilo odprto leta 1926. Južno od teh rudnikov zlata, ob potokih Albian in Manaa, so rudniki bakra Santo Tomas (Padcal) podjetja Philex Mining Corp., ki so začeli obratovati leta 1958.

Rezervat je na območju prednikov manjšin Kalanguja, Ibaloy in Ivaak.

Ekologija

Spodnji Agno je del kopenske biogeografske regije Cordillera Central in vsebuje mahovite in tropske subalpske gozdove, tropske nižje gorske gozdove druge rasti, travnike in kmetijska zemljišča na nižjih nadmorskih višinah. Pinus kesiya je najbolj prevladujoča vegetacija v tropskih subalpskih gozdovih rezervata.

Spodnji Agno je habitat filipinskega jelena (Rusa marianna), filipinskega dolgorepega makaka (Macaca fascicularis philippensis), filipinskega bradavičastega prašiča (Sus philippensis), severnoluzonske orjaške oblačne podgane (Phloeomys pallidus), filipinske kobre (Naja philippinensis), varana in malajske cibetke (Viverra tangalunga). V rezervatu je bilo dokumentiranih vsaj enajst roparic, vključno s filipinskim sokoljim orlom (Nisaetus philippensis), vzhodnim ribjim orlom (Pandion haliaetus cristatus), brahminskim škarnikom (Haliastur indus), filipinskim kačjim orlom (Spilornis holospilus), beloprsim morskim orlom (Icthyophaga leucogaster), rjavotrebušnim orlom (Lophotriorchis kienerii), črnoplečim škarnikom (Elanus axillaris), čopastim sešenarjem (Pernis ptilorhynchus), progasto osojarico (Pernis celebensis) in filipinskim sokolom (Microhierax erythrogenys).

Galerija

Sklici

Kategorija:Zavarovana območja Filipinov Kategorija:Ustanovitve leta 1983 Kategorija:Luzon