Rezervat virov zgornjega porečja reke Agno je zavarovano območje na jugovzhodnem pobočju Cordillera Central v filipinski provinci Benguet, vzdolž meje z Ifugao in Nueva Vizcaja. Gre za rezervat, ki je visoko v osrednjem gorovju in varuje izvir reke Agno. V skladu s 4. členom Zakona o nacionalnem integriranem sistemu zavarovanih območij (R.A. 7586) je rezervat obsežno in relativno izolirano območje, določeno kot tako za ohranjanje naravnih virov območja.

Rezervat obsega 77.561 hektarjev porečja, ki napaja jez Ambuklao in Binga, dve najstarejši hidroelektrarni v državi, ki oskrbujeta z energijo mesto Baguio in celotno provinco Benguet. Zgornji Agno leži severno od in ob meji na Gozdni rezervat spodnjega porečja Agno, ki ohranja tok tik pod jezom Binga, kjer reko Agno zadržuje tretji jez, jez San Roque, največji na Filipinih in glavni vir vode, električne energije in namakanja za okoliške regije na Luzonu.

Zgodovina Območje zgornjega porečja reke Agno je prvič uradno zaščiteno kot park 16. februarja 1929, ko je generalni guverner Henry L. Stimson podpisal razglas št. 217, s katerim je 81,8 % celotnega območja Cordillera Central razglasil za gozdni rezervat Cordillera Central. Z amandmajem k zakonu, ki ga je leta 1932 sprejel generalni guverner Theodore Roosevelt ml., je rezervat izgubil 1.026,8931 hektarjev razdrobljenih zemljišč zaradi rudarskih koncesij. Ko je predsednik Manuel L. Quezon leta 1936 podpisal razglas št. 65, je bil del porečja, ki obdaja goro Mount Data, ponovno razglašen za del 2398 hektarjev slikovitega narodnega parka Baguio–Bontoc. Narodni park je bil razširjen na 5512 hektarjev in leta 1940 preimenovan v narodni park Mount Data.

Leta 1946 je bil uveden program za razvoj reke Agno za izgradnjo šestih hidroelektrarn vzdolž reke Agno. Jez Ambuklao je bil zgrajen leta 1956, drugi objekt, jez Binga, pa je bil dokončan leta 1960. 25. novembra 1966 je predsednik Ferdinand Marcos izdal razglas št. 120, s katerim je območje neposredno gorvodno in dolvodno od jezu Ambuklao, vključno z delom narodnega parka Mount Data, ki ga prečka reka Agno, razglasil za del novega zavarovanega območja, 9700 hektarjev velikega gozdnega rezervata Gozdni rezervat porečja Ambuklao. Leta 1987 je bil del gozdnega rezervata, ki vsebuje najvišji vrh Luzona, goro Pulag, goro Tabejoc, goro Panotoan in štiri druge sosednje vrhove, razglašen za narodni park Mount Pulag.

23. aprila 2000 je bil rezervat z izdajo Razglasa št. 268 utrjen kot rezervat virov in znatno razširjen na 77.561 hektarjev, da bi pokril celotno zgornje porečje reke Agno, ki meji na narodna parka Mount Data in Mount Pulag.

Geografija Rezervat zgornji Agno ščiti najsevernejši 45,94 km odseka reke Agno od nacionalnega parka Mount Data v Buguiasu do jezu Binga v Itogonu.<ref name="denr"></ref Je v južnem gorovju Cordillera Central in pokriva porečje med grebeni gorovja Central in Polis. Večino rezervata si delijo občine Atok, Bokod, Buguias, Itogon, Kabajan, Kibungan, La Trinidad in Tublaj. Mesto Kajapa v Nueva Vizcaja je prav tako razdeljeno med mestoma Hungduan in Kiangan v Ifugau.

Zgornje porečje reke Agno je tretje največje porečje v celotnem porečju reke Agno, ki obsega tri regije v severnem Luzonu. Njegovi glavni pritoki so 110 km dolga reka Bokod, ki se vanj izliva pri akumulacijskem jezeru Ambuklao na vzhodu, reka Benneng, ki teče 121 km na vzhodni strani med jezovoma Ambuklao in Binga in 47 km dolga reka Bantaj. Rezervat napaja tudi več drugih manjših potokov, vključno z reko Karao v Bokodu ter rekama Eddet in Adaoaj v Kabajanu.

Zgornji Agno je eno najvišje ležečih zavarovanih območij v državi. Ima povprečno nadmorsko višino 1604,97 metra, kar je najvišja med devetnajstimi podporečji reke Agno. Gora Mongawto (Mongoto) je z 2720 m najvišja točka v rezervatu in je v osrednjem gorovju znotraj občine Atok. Skozi zahodne meje rezervata poteka cesta Halsema (cesta Baguio–Bontoc), najvišja asfaltirana državna cesta v državi. Devet drugih gorskih vrhov, visokih nad 2100 m, ponuja slikovite razglede, vključno z goro Nangaoto (2556 m), goro Singakalsa (2470 m), goro Aki (2354 m) in goro Ambubungan (2405 m), goro Palugloko (2243 m), goro Tojangan (2206 m), goro Bayoyo (2190 m) in goro Palansa (2170 m).

Osrednja točka rezervata je jez in akumulacijsko jezero Ambuklao, ki je na sotočju rek Agno in Bokod v južnem delu rezervata. Je najstarejša hidroelektrarna v državi, zgrajena leta 1956, z zmogljivostjo akumulacijskega jezera 329.000.000 kubičnih metrov, ki je v omrežje Luzona dobavljal 75 megavatov (povečal se je na 105 MW, ko je bil leta 2011 obnovljen). 19 km dolvodno od Ambuklaa na južnem robu rezervata je jez in akumulacijsko jezero Binga, zgrajeno leta 1960, s prostornino 87.000.000 kubičnih metrov in največjo močjo 100 megavatov.

Ekologija

Ekologija rezervata Agno se razlikuje od spodnjih gorskih gozdov, zgornjih gorskih gozdov do travnatih vrhov. Najpogostejša vegetacija v spodnjih gorskih gozdovih so benguetski bor (Pinus kesiya), zimzeleni grmi (Gaultheria borneensis) in cvetoče rastline makole (Coprosma granadensis). Na pobočjih nad 2000 m mahoviti gozdovi vsebujejo predvsem lesnate rastline iz družine Ericaceae, kot so Rhododendron taxifolium, Rhododendron subsessile, Vaccinium myrtoides in Vaccinium indutum. Nad zgornjimi gorskimi gozdovi, ki pokrivajo vrhove najvišjih vrhov, so travišča, kjer prevladujejo pritlikavi bambus (Yushania niitikayamensis), pa tudi resje (Danthonia oreoboloides), trstičje (Deyeuxia suizanensis), šentjanževka Hypericum pulogense in Trichophorum subcapitatum. Znano je tudi, da se v visokogorskih habitatih zgornjega Agna pojavlja endemična okrasna begonija, Begonia merrittii. Leta 2020 je bila v mahovnem gozdu okoli vrha 2300 metrov visoke gore Komkompol v Bokodu dokumentirana tudi nova vrsta endemičnih orhidej, Dendrochilum ignisiflorum.

Na zavarovanem območju je bilo opaženih ali zabeleženih vsaj 70 vrst ptic, od katerih jih je 46 endemičnih za Filipine, med njimi z luskasto pernat malkoho (Dasylophus cumingi), gorski srakoper (Lanius validirostris), indigo pasasti vodomec (Ceyx cyanopectus), dvobarvni kljukač (Dicaeum bicolor), balicassiom, Ognjenoprsi sadni golob, filipinski cougal (Centropus viridis), filipinska uharica (Otus megalotis), belobrda džunglska muharica (Vauriella insignis), Rhipidura cyaniceps, Aethopyga shelleyi, Zosterornis striatus, Oriolus isabellae in Erythropitta kochi. Med njegovimi sesalskimi živalskimi vrstami so azijska palmova cibetka, malajska cibetka, filipinski dolgorepi makak, severnoluzonska velikanska oblačna podgana, rovka z gore Data, luzonska rovka, velika leteča lisica, filipinski bradavičasti prašič in filipinski jelen.

Zgornja reka Agno in njeni pritoki imajo največjo ribjo raznolikost med petimi rečnimi sistemi v Benguetu. Med ribjimi vrstami, ki jih najdemo v teh rekah, so javanski debelonosec, mangrovski ploščatoglavec, velikanska lisasta jegulja, ribniški loach in komar. Rezervoar Ambuklao je bogat z vnesenimi vrstami rib, in sicer srebrnim ostrižem, celebskim glavačem, navadnim krapom, srebrnim krapom, tolstolobikom in tilapijo. V njem so tudi komercialno bogate sladkovodne kozice in azijske školjke. Rezervoar Ambuklao podpira tudi ribogojstvo in ima vsaj 83 upravljavcev ribjih kletk, ki od leta 1994 v dovoljenem 6,8 hektarja velikem ribolovnem območju več kot 400 ha velikega umetnega jezera lovijo škrlatnega škarpina, tilapijo in srebrnega krapa.

Rekreacija Med gorama Pulag in Ugo, vzhodno od jezera Ambuklao v Bokodu, se nahaja ekološko pomembna pohodniška gorska destinacija z vrhovi, ki se dvigajo nad 2000 m.

Ekoturistična pot Mount Purgatory (Mangisi) je sestavljena iz sedmih gorskih vrhov, od katerih sta najvišja gora Komkompol in gora Pack, do katerih se lahko pride po 10,5 km dolgi in 15,5 km dolgi pešpoti, ki vodijo skozi dolge odseke gostih mahovitih gozdov, borovcev in travnikov.

Galerija

Sklici

Kategorija:Zavarovana območja Filipinov Kategorija:Ustanovitve leta 1966 Kategorija:Luzon