Križanja in razpela so se v umetnosti in popularni kulturi pojavljala že pred obdobjem poganskega Rimskega cesarstva. Jezusovo križanje je bilo upodobljeno v najrazličnejših verskih umetniških delih od 4. stoletja našega štetja, pogosto pa je vključevalo tudi pojav žalujočih opazovalcev, kot so Devica Marija, Poncij Pilat in angeli, pa tudi antisemitske upodobitve, ki so Jude prikazovale kot odgovorne za Kristusovo smrt. Tudi v sodobni umetnosti in kulturi se je povečalo število podob križanja, ki so se uporabljale za podajanje izjav, ki niso povezane s krščansko ikonografijo, ali pa so se uporabljale zgolj za šokanten učinek.

Umetnost Pozna antika Najstarejše znane umetniške upodobitve križanja segajo pred krščansko dobo, vključno z grškimi upodobitvami mitskih križanj, ki so jih navdihnili Perzijci z uporabo kazni.

Alexamenos graffito, ki je trenutno v muzeju na Palatinskem griču v Rimu, je rimski grafit iz 2. stoletja našega štetja, ki prikazuje moškega, ki časti križanega osla. Ta grafit, čeprav je očitno mišljen kot žalitev, je najstarejša znana slikovna upodobitev Jezusovega križanja.Walter Lowrie, Monuments of the Early Church, Macmillan, 1901, p. 238Dom Dunstan Adams, What is Prayer?, Gracewing Publishing, 1999, p. 48Father John J Pasquini, John J. Pasquini, True Christianity: The Catholic Way, iUniverse, 2003, p. 105Augustus John Cuthbert Hare, Walks in Rome, Volume 1, Adamant Media Corporation, 2005, p. 201 Besedilo, napisano okoli slike, se v grščini glasi , kar približno pomeni »Aleksamenos časti Boga«.Catholic Encyclopedia, The Ass (in Caricature of Christian Beliefs and Practices)The Crucifixion and Docetic Christology A Sociological Analysis of Graffiti Charles William King, Gnostics and their Remains, 1887, p. 433 note 12

V prvih treh stoletjih zgodnjekrščanske umetnosti je bilo križanje redko upodobljeno. Ohranilo se je nekaj graviranih draguljev, za katere menijo, da izvirajo iz 2. ali 3. stoletja, vendar se motiv ne pojavlja v umetnosti rimskih katakomb in domneva se, da je bila v tem obdobju podoba omejena na heretične skupine kristjanov. Najzgodnejše zahodne podobe, ki očitno izvirajo iz glavnega toka cerkve, so iz 5. stoletja, vključno s prizorom na vratih cerkve Santa Sabina v Rimu.Schiller, 89–91, fig. 321 Konstantin I. Veliki je prepovedal križanje kot metodo usmrtitve, zgodnji cerkveni voditelji pa so križanje obravnavali z grozo in ga zato kot neprimerno temo za umetniško upodobitev.Elizabeth A. Dreyer, The Cross in Christian Tradition: From Paul to Bonaventure, Paulist Press, 2001, pp. 21–22.

Domnevno odkritje Pravega križa s strani Konstantinove matere Helene in razvoj Golgote kot romarske poti, skupaj z razpršitvijo fragmentov relikvije po krščanskem svetu, so privedli do spremembe odnosa. Verjetno se je podoba razvila v Palestinski Siriji, številne najzgodnejše upodobitve pa so na ampulah iz Monze, majhnih kovinskih bučkah za sveto olje, ki so bile spominki romarjev iz Svete dežele, pa tudi na reliefih iz slonovine iz 5. stoletja iz Italije.Schiller, 89–90, figs. 322–326 Pred srednjim vekom so se zgodnji kristjani raje osredotočali na zmagoslavnega Kristusa kot na umirajočega, ker je bil koncept vstalega Kristusa tako osrednjega pomena za njihovo vero. Navaden križ je bil upodobljen, pogosto kot 'poveličan' simbol, kot Crux gemmata, prekrit z dragulji, tako kot mnogi pravi zgodnjesrednjeveški procesijski križi v zlatarskih delih.

Vzhodna cerkev

Zgodnje upodobitve so prikazovale živega Kristusa in so težile k zmanjšanju videza trpljenja, da bi opozorile na pozitivno sporočilo vstajenja in vere, ne pa na fizično realnost usmrtitve.R. Kevin Seasoltz ,A Sense Of The Sacred: Theological Foundations Of Christian Architecture And Art, 2005, Continuum International Publishing Group, pp. 99–110. V zgodnji zgodovini cerkve na Irskem so pomembne dogodke pogosto obeleževali s postavljanjem stebrov z vklesanimi dovršenimi križi, na primer tam, kjer je sveti Patrik, ki se je vrnil kot misijonarski škof, videl kraj, kjer je bil v mladosti ujet.

Zgodnje bizantinske upodobitve, kot je tista v Rabbulskih evangelijih, pogosto prikazujejo Kristusa, obkroženega z Longinom in Stefanom s sulico in palico s kisom. Po evangelijih je bil kis ponujen tik preden je Kristus umrl, sulica pa je bila uporabljena takoj zatem, zato prisotnost obeh figur ob strani simbolizira »dvojno resničnost Boga in človeka v Kristusu«.Schiller, 93 Na podobah iz obdobja po koncu bizantinskega ikonoklazma je Kristus prikazan kot mrtev, vendar je njegovo »telo nepoškodovano in ni nobenega izraza bolečine«; vzhodna cerkev je trdila, da je Kristusovo telo neranljivo. Tip sključenega telesa v obliki črke S se je razvil v 11. stoletju. Te podobe so bile ena od pritožb proti Konstantinoplu, ki jih je Rim vložil med velikim razkolom leta 1054, čeprav je Gero-Kreuz v Kölnu verjetno skoraj stoletje starejši.Schiller, 99 quoted, 94–99

Grški slikarji iz Konstantinopla so močno vplivali na italijansko bizantinsko umetnost. Nikolaos Filantropin, Teofan iz Konstantinopla in Apolonij so bili aktivni v Beneški republiki in so poučevali slikarstvo. Filantropin je po požaru v 1430-ih poslikal baziliko sv. Marka.

Kreta je v obdobju renesanse in baroka postala središče grškega slikarstva, slog pa je postal znan kot kretska slikarska šola. Nešteto slikarjev je upodobilo Križanje. Njihovo delo je bilo močno pod vplivom beneškega slikarstva, vendar so sledili grškemu manierizmu, ki je bil takrat razširjen kot Maniera Greca. Andreas Pavias je Križanje edinstveno upodobil v gotskem slogu, slikar pa je upodobil neskesanega tatu, obrnjenega s hrbtom proti gledalcem, da bi označil razliko med obema zgodovinskima biblijskima osebnostma.

Drugi kretski slikarji so sledili njegovemu slogu. Teofan Krečan je upodobil obrnjeno figuro na svoji freski Križanje v samostanu Stavronikita na gori Atos v Grčiji. Tudi Emmanuel Lambardos je nadaljeval slog v svojem Križanju.

Do sredine 17. stoletja je Konstantinos Paleokapas dokončal svoje delo z naslovom Križanje v tradicionalnem slogu Maniera Greca. Na slike je vplivala mešanica beneškega slikarstva in tradicionalnega grško-bizantinskega sloga, dodane pa so bile tudi nove barve, slikarji pa so se odločili za uporabo pozlačenih ozadij, hkrati pa so posodobili dimenzionalnost figur. Okoli leta 1647 je Georgios Margkazinis končal svojo različico Križanja (Margkazinis), ki je bila oljna slika na apnencu za San Giorgio dei Greci. Slikar se je odločil posnemati Jezusovo trpljenje, delo Jana Sadelerja I., flamskega graverja. Grški slikarji v beneškem svetu so začeli slediti novemu slogu. Druga pomembna slika, ki spada med pozno kretsko in heptansko šolo, je Križanje (Moskos) Ioannisa Moskosa, naslikano leta 1711.

Zahodna cerkev

Najstarejše zahodne podobe mrtvega Kristusa so morda v Utrechtskem psalterju, verjetno pred letom 835.Schiller, 99 quoted, 94–99, 105–106 Drugi zgodnji zahodni primeri vključujejo Gerov križ in hrbtno stran Lotarjevega križa, oba iz konca 10. stoletja. Prvi od teh je najstarejši ohranjeni kiparski križ v skoraj naravni velikosti in v svojem velikem merilu predstavlja »trpljenje v njegovih skrajnih fizičnih posledicah«, trend, ki se je nadaljeval na Zahodu.Schiller, 141 quoted, 105–106, 141–142 Takšne figure, zlasti kot križi, veliki poslikani ali kiparski križi, obešeni visoko pred prezbiterij cerkva, so postale zelo pomembne v zahodni umetnosti in so predstavljale oster kontrast z vzhodnopravoslavnimi tradicijami, kjer motiv ni bil nikoli upodobljen v monumentalni skulpturi in vse redkeje celo v majhnih bizantinskih slonovinah. Nasprotno pa je oltarni križ, skoraj vedno razpelo, postal obvezen v zahodnih cerkvah v srednjem veku. Da mora biti križ, je bilo prvič določeno v Rimskem misalu iz leta 1570, majhni stenski razpeli pa so bili vse bolj priljubljeni v katoliških domovih od protireformacije, če ne že prej. V tem času je postala priljubljena tudi podoba razpela, ki je krvavelo, ko so se mu Judje posmehovali in ga udarjali.Sara Lipton, "Images and their Uses" in The Cambridge History of Christianity: Christianity in Western Europe c. 1000 - c.1500, ed. Miri Rubin and Walter Simons (Cambridge: Cambridge University Press, 2009), pp. 254-283

Na splošno so najzgodnejše upodobitve, pred približno letom 900, običajno prikazovale vse tri križe (Jezusa, dobrega tatu in slabega tatu), kasnejše srednjeveške upodobitve pa so večinoma prikazovale le Jezusa in njegov križ. Od renesanse naprej sta lahko prikazani obe vrsti. Število drugih prikazanih figur je bilo odvisno od velikosti in tehnike dela, vendar je bil podoben trend pri zgodnjih upodobitvah, da so prikazovale več figur, v visokem srednjem veku pa sta se umaknili le Devici Mariji in svetemu Janezu Evangelistu, ki sta bila upodobljena stoje na obeh straneh križa, kot na upodobitvah Stabat Mater, ali pa sta bila izklesana ali naslikana na ploščah na koncu vsakega kraka križa.

Vojaki so bili manj pogosto upodobljeni, drugi člani skupine z Marijo in Janezom pa so bili morda upodobljeni. Angeli so bili pogosto upodobljeni na nebu, Božja roka pa je v nekaterih kasnejših upodobitvah, ki so bile vedno v manjšini, nadomestila majhna figura Boga Očeta v nebesih. Drugi elementi, ki so bili morda vključeni, so bili sonce in luna (ki spominjata na temnenje neba v trenutku Kristusove smrti) ter Eklezija in Sinagoga. Pojavile so se tudi upodobitve domnevnih agresorjev, vključno z upodobitvami Judov, ki se posmehujejo, zrejo, klofutajo in na koncu križajo Jezusa.Sara Lipton, ""Images and their Uses" in The Cambridge History of Christianity: Christianity in Western Europe c. 1000 – c.1500, ed. Miri Rubin and Walter Simons (Cambridge: Cambridge University Press, 2009), pp. 254–283 Čeprav so bila po evangelijskih poročilih Jezusu pred križanjem sneta oblačila, je večina umetnikov menila, da je primerno upodobiti njegov spodnji del telesa kot nekakšno zavitega. V eni vrsti kiparskega križa, katerega klasičen primer je Volto Santo v Lucci, je Kristus še naprej nosil dolgo obleko iz Rabbulinih evangelijev. Motiv pelikana v njeni pobožnosti – mati pelikan, ki si trga meso z prsi, da bi nahranila svoje piščance – se pojavlja na vrhu križa v številnih srednjeveških prizorih križanja. Mati pelikan predstavlja Jezusa, ki žrtvuje svoje meso za odrešenje človeka (piščancev).

V gotskem obdobju so se razvile bolj dovršene pripovedne upodobitve, vključno s številnimi dodatnimi figurami Marije Magdalene, učencev, zlasti treh Marij za Devico Marijo, vojakov, pogosto vključno s častnikom na konju, in angelov na nebu. Pogosto je prikazan trenutek, ko stotnik Longin prebode Kristusa s svojo sulico ('sveto sulico'), kri in voda, ki brizgata iz Kristusove strani, pa se pogosto ujamejo v kelih, ki ga drži angel. Na večjih slikah se lahko vrneta druga dva križa, najpogosteje pa ne. V nekaterih delih so bili v prizor vključeni portreti donatorjev.Schiller, 151–158 Takšne upodobitve se začnejo v poznem 12. stoletju in postanejo pogoste, kjer prostor dopušča, v 13. stoletju.Schiller, 151–158 Such depictions begin in the late 12th century, and become common where space allows in the 13th century.Schiller, 151–152