Otočje Sulu (; džavi pisava Sulat Sūg: ; ) je veriga otokov v Tihem oceanu na jugozahodu Filipinov. Otočje tvori severno mejo Celebeškega morja in južno mejo Sulujskega morja.C.Michael Hogan. 2011. "Celebes Sea". In P. Saundry & C. J. Cleveland (eds.). Encyclopedia of Earth. National Council for Science and the Environment. Washington, D.C.
Otoki Sulujskega arhipelaga so del otoške skupine Mindanao, ki jo sestavljajo filipinske province Basilan, Sulu in Tavi-Tavi; zato se otočje včasih imenuje Basulta, kar izhaja iz prvih zlogov treh provinc.
Otočje ni, kot se pogosto domneva, ostanek kopenskega mostu med Borneom in Filipini. Gre za izpostavljen rob majhnih podmorskih grebenov, ki so nastali zaradi tektonskega nagibanja morskega dna. Basilan, Jolo, Tavi-Tavi in drugi otoki v skupini so ugasli vulkanski stožci, ki se dvigajo iz najjužnejšega grebena. Tavi-Tavi, najjužnejši otok v skupini, ima serpentinsko jedro s kompleksom temeljev in apnenčasto prevleko. Ta otoška veriga je pomembna selitvena pot za ptice.
Največje občine na tem območju so na otoku Jolo. Večji otok Palavan na severu, obalna območja proti zahodu raztezajočega se polotoka Zamboanga na Mindanau in severovzhodni del otoka Borneo so bili prej del talasokratskega sultanata Sulu.
Otočje je dom avtohtonega ljudstva Tausūg in različnih skupin ljudstev Sama(l), vključno s polnomadskimi Bajau; kopenskimi Sama; sorodnimi Jakani; in ljudstvom Jama Mapun. Jezik Tausug se na teh otokih pogosto govori kot prvi in drugi jezik. Govorijo se tudi jeziki Sama-Bajav. Jezik Jakan se govori predvsem na otoku Basilan. Številna narečja jezika Sinama se govorijo po celotnem arhipelagu, od skupine otokov Tavi-Tavi do skupine otokov Mapun, do obale Mindanaa in naprej.
Zgodovina
Otočje Sulu je bilo nekoč del Majapahita in je v starojavanski hvalnici Nagarakretagame omenjen kot Solot. Kasneje je postal del Brunejskega sultanata (1368–1888), a je leta 1578 pridobil neodvisnost. Mnogi Tausugi in drugi domači muslimani iz otočja Sulu so že komunicirali s Kapampanganskimi in Tagalogskimi muslimani, imenovanimi Luzoni, s sedežem v Bruneju, in med njimi so potekale mešane poroke.
Regija je nato postala del neodvisnega Sultanata Sulu, ustanovljenega leta 1405. Prihod zahodnih sil je kasneje postal vir konfliktov, ko so Španci začeli uveljavljati oblast nad španskimi Vzhodnimi Indijami. Španske vojaške odprave proti sultanatu so se začele skozi stoletja španskega kolonialnega obdobja na Filipinih. Morski upor (1899–1913) je bilo gibanje za neodvisnost, ki je nadaljevalo konflikt Morov proti kolonialnim silam Združenih držav Amerike v regijah Moro na arhipelagu in jugozahodnih Filipinih.
1405–1844: Sulujski sultanat in Španske Vzhodne Indije
Otočje Sulu je bilo del islamskega sultanata Sulu, ki ga je leta 1405 ustanovil Šariful Hašem Sjed Abu Bakr. Sultanat je vključeval tudi dele Bornea, Mindanaa, Palavana in drugih otokov v regiji.
Od prvih španskih srečanj z otokom Jolo se je špansko-moroški konflikt srečeval z odločnim in organiziranim odporom Sulujskega sultanata. Miguel López de Legazpi je maja 1565 ustanovil kolonijo v Cebuju. Začetni poudarek španskega osvajanja za ustanovitev Španskih Vzhodnih Indij je bil proti severu. Junija 1578 je Francisco de Sande, generalni guverner Španskih Vzhodnih Indij, v Jolo poslal kapitana Estebana Rodrígueza de Figueroa, jezuitskega duhovnika Juana del Campa in koadjutorja Gasparja Gómeza, kar je privedlo do pogajanj o kompromisu, po katerem je sultan Suluja plačeval redni davek v biserih. Naslednje leto je Figueroa prejel izključno pravico do kolonizacije Mindanaa. Leta 1587 je Figueroa med kampanjo proti Borneu, ki jo je sprožil Sande, napadel in požgal Jolo. Španci so po nekaj dneh zapustili Jolo.
Joloanci so se odločili, da se bodo uprli španskim vdorom. V odgovor na napade so Joloanci napadli španska naselja in reducciones. Leta 1593 je bila na polotoku Zamboanga ustanovljena prvi stalni rimskokatoliški misijon, tri leta pozneje pa je španska vojska sprožila še en napad na Jolo, ki ga je odbila vojska radže Bongsuja. Novembra 1593 je Španski imperij poslal Juana Ronquilla v Tampakan, da bi preprečil roparje sužnjev. Naslednje leto so se španski vojaki preselili v zaliv Caldera (Recodo) na Mindanau. Leta 1598 je bila proti Jolu izvedena še ena ekspedicija, a so jo Joloanci odbili. Konec 17. stoletja je kapitan Juan Gallinato s skupino približno 200 španskih vojakov napadel Jolo, vendar neuspešno. Do leta 1601 so se španske čete po treh mesecih težkih bojev umaknile. Leta 1628 je bila organizirana večja napadalna sila približno 200 španskih častnikov in 1600 vojakov, da bi napadla Jolo in premagala muslimanske roparje sužnjev in trgovce, vendar Špancem Jola spet ni uspelo zavzeti. Velika španska sila 2500 vojakov je Jolo ponovno napadla 17. marca 1630, vendar neuspešno. Ko je bil njen poveljnik Lorenzo de Olazo ranjen, so se Španci umaknili.
4. januarja 1638 je guverner Sebastián Hurtado de Corcuera vodil pomorsko in vojaško odpravo s približno 80 ladjami in 2000 vojaki, da bi napadel Jolo, vendar se je sultan Vasit močno upiral. Vendar je kutaška vojska sultana Vasita utrpela hudo epidemijo, zato se je on in njegovi poglavarji zatekli v območje Dungun v Tavi-Taviju. Španska vojska je zlahka zasedla Jolo in tam je ostala majhna garnizija, ki je nadzorovala območje. Garnizija je bila zaradi pogostih napadov sultana Vasita izčrpana in do leta 1645 je bila ta garnizija popolnoma uničena. To je bilo prvič, da so Španci Jolo zasedli dlje časa. Med letoma 1663 in 1718 je trajalo medvladje, saj so španske čete dobile ukaz, naj zapustijo polotok Zamboanga in utrdbe južno od njega ter se pregrupirajo v Manili, da bi se pripravile na bližajoči se napad na Košingo, kar se ni nikoli zgodilo.
Sovražnosti so se nadaljevale v 18. stoletju, sprožila pa jih je odločitev generalnega guvernerja Juana Antonia de la Torre Bustamanteja iz leta 1718, da obnovi utrdbo Fort Real Fuerza de San José v Bagumbayanu v Zamboangi. Utrdba je bila dokončana leta 1719, preimenovana v Real Fuerza del Pilar de Zaragosa in odprta 16. aprila; danes je znana kot utrdba Pilar. Tri leta pozneje, leta 1722, so Španci pod vodstvom Andrésa Garcíe sprožili novo ekspedicijo proti Jolu; ta pa ni bila uspešna. Leta 1731 je general Ignacio Iriberri povedel 1000 vojakov proti Jolu in ga po dolgem obleganju zavzel, vendar so Španci po nekaj dneh spet odšli. Leta 1755 je bila v Jolo poslana 1900 španskih vojakov pod vodstvom stotnikov Simeóna Valdeza in Pedra Gastambideja kot povračilo za napade sultana Muiza ud-Dina, vendar so bili Španci poraženi. Leta 1775 je kapitan Vargas po napadu Morov na Zamboango vodil kazensko ekspedicijo proti Jolu, vendar je bila njegova sila odbita.
V drugi polovici 18. stoletja je Velika Britanija postala nov igralec na otočju. Po okupaciji Manile med letoma 1762 in 1764, med sedemletno vojno med Španijo, Veliko Britanijo in drugimi evropskimi silami, se je britanska vojska umaknila na jug in sklenila trgovinska zavezništva med Sulujskim sultanatom in Britansko vzhodnoindijsko družbo. V tem času je Sulujski sultanat leta 1762 Španiji predal Basilan. Španski napadi na Jolo so bili zdaj usmerjeni v oslabitev britanskih trgovinskih interesov na jugu. Leta 1784 je Aguilar izvedel vrsto neuspešnih napadov na Jolo, leta 1796 pa je bil iz Madrida poslan španski admiral José Alava z močno mornariško floto, da bi ustavil napade sužnjev iz Sulujskega morja. Britanska prisotnost je bila signalizirana, ko je leta 1798 britanska kraljeva mornarica, ki je ustanovila oporišče v Suluju, bombardirala utrdbo Pilar v Zamboangi. Leta 1803 je lord Richard Wellesley, generalni guverner Indije, ukazal Robertu J. Farquharju, naj prenese trgovske in vojaške operacije na otok Balambangan blizu Bornea; nastala postojanka je trajala le do leta 1806. Do leta 1895 je Velika Britanija umaknila svojo vojsko in mornarico iz Sulujskega morja.
Leta 1815 se je trgovina z galeoni čez Tihi ocean med Filipini in Mehiko končala, saj je Mehika leta 1810 razglasila neodvisnost in je potekala dolgotrajna vojna za neodvisnost. Večina drugih špansko vladajočih območij v Ameriki se je prav tako uprla svojim kolonialnim gospodarjem. Leta 1821 so Filipinski otoki postali pod upravo neposredno iz Madrida in ne prek mehiškega podkralja, saj sta si Mehika in njeni južni sosedje priborili neodvisnost od Španije. Španski imperij si je prizadeval končati grožnjo Morov. Leta 1824 je bila Marina Sutil, lahka in okretna pomorska sila pod poveljstvom kapitana Alonsa Morgada, poslana v spopad z roparji sužnjev v Sulujskem morju.
1844–1898: Španska okupacija
Leta 1844 je generalni guverner Narciso Claveria vodil še eno ekspedicijo proti Jolu, leta 1848 pa je Claveria z močnimi topovnjačami Magallanes, El Cano in Reina de Castilla, ki jih je pripeljal iz Evrope, nadzoroval napad na trdnjavo Balangingi v Tungkilu. V napadu so ujeli številne Same Balangingije, ki so jih izgnali na tobačna polja v dolini Cagajan. Vodja Sam, Paglima Taupan, ni bil ujet. S padcem Balangingija, močnega zaveznika sultanata Sulu, je pomorska moč sultanata začela upadati. Leta 1850 je generalni guverner Juan Urbiztondo nadaljeval s Claveriovo kampanjo in uničil preostale trdnjave Balangingijev v Tungkilu. Napad na Jolo tistega leta je bil neuspešen. 28. februarja 1851 je Urbiztondo sprožil še eno kampanjo proti Jolu, uničil celotno mesto in zasegel 112 topniških kosov. Španske čete so se kasneje umaknile. Prav tako je bila leta 1851 podpisana mirovna pogodba med Sulujskim sultanatom in Španci, čeprav sta si obe strani izraze razlagali različno.
Leta 1876 so Španci začeli kampanjo za zasedbo Jola. Španci so se zaradi potrebe po omejitvi ropanja sužnjev in zaskrbljenosti zaradi drugih evropskih kolonialnih prizadevanj v regiji odločili utrditi svojo oblast na južni meji. Britanci so do 19. stoletja v Jolu ustanovili trgovska središča, Francozi pa so jim od španske vlade ponujali nakup otoka Basilan. 21. februarja 1876 so Španci zbrali največji kontingent proti Jolu, ki je obsegal 9000 vojakov v 11 transportnih ladjah, 11 topovnjačah in 11 parnikih. Pod vodstvom admirala Joseja Malcampa so zavzeli Jolo in ustanovili špansko naselbino.
Kapitan Pascual Cervera je bil imenovan za ustanovitev garnizije in vojaškega guvernerja; služboval je od marca 1876 do decembra 1876, sledili so mu Jose Paulin (december 1876 – april 1877), Carlos Martinez (sept. 1877 – februar 1880), Rafael de Rivera (1880–81), Isidro G. Soto (1881–82), Eduardo Bremon (1882), Julian Parrado (1882–84), Francisco Castilla (1884–86), Juan Arolas (1886–93), Caesar Mattos (1893), Venancio Hernandez (1893–96) in Luis Huerta (1896–99).
Španci v Jolu niso bili nikoli zavarovani in do leta 1878 so mesto utrdili z obzidjem in stolpi, zgradili notranje utrdbe, imenovane Puerta Blockaus, Puerta España in Puerta Alfonso XII, ter dve zunanji utrdbi, imenovani Princesa de Asturias in Torre de la Reina, ko je Sultanat Sulu sredi 19. stoletja uradno priznal špansko suverenost nad Sulujem in Tavi-tavijem, vendar so ta območja ostala le delno pod špansko oblastjo, saj je bila njihova suverenost omejena na vojaške postaje, garnizije in žepe civilnih naselij. Znotraj zaščitnega obzidja so bile nameščene čete, vključno s konjeniško enoto z lastnim poveljnikom poročnikom. Leta 1880 je polkovnik Rafael Gonzales de Rivera, ki ga je imenoval generalni guverner, poslal 6. polk na otoka Siasi in Bongao.
Španska trdnjava je bila občasno napadena. 22. julija 1883 so poročali, da so trem neimenovanim moškim uspeli prodreti na mestni trg Jola in ubiti tri Špance. Besedo Ajuramentado je skoval španski polkovnik Juan Arolas, potem ko je bil med služenjem v garniziji Jolo priča več takim napadom.
=== 1898–1946: Ameriška okupacija