Jezero Ilopango je kratersko jezero, ki zapolnjuje vulkansko kaldero velikosti 8 x 11 km (70,5 km²) v osrednjem Salvadorju, na meji med departmaji San Salvador, La Paz in Cuscatlán. Kaldera, ki vsebuje drugo največje jezero v državi in ​​leži vzhodno od glavnega mesta San Salvador, ima nazobčan rob, visok od 100 m do 500 m. Presežek se odteka preko reke Jiboa v Tihi ocean. Lokalno vojaško letalsko oporišče, mednarodno letališče Ilopango, vsako leto organizira letalske mitinge, kjer mednarodni piloti z vsega sveta letijo nad mestom San Salvador in jezerom Ilopango.

Zgodovina izbruhov Prvotno se je na mestu današnjega jezera v pliocenu, v obdobju, ki je v nacionalni geologiji znano kot formacija Bálsamo, oblikoval stratovulkan. V zgodnjem pleistocenu se je znotraj formacije Cuscatlán v nacionalni geologiji zrušil v seriji treh izbruhov, znanih (po vrstnem redu najstarejših) kot ignimbriti Olocuilta, Colima in Apopa. V poznem pleistocenu in holocenu so se zgodili štirje večji dacitno-riolitski izbruhi, ki so povzročili piroklastične tokove in tefro, ki so prekrili velik del države. Ta proces je oblikoval vulkansko kaldero, ki se je po drugem izbruhu postopoma napolnila z vodo in ustvarila današnje jezero.

Za boljše razumevanje geološkega razvoja kaldere pod jezerom so bili različni zabeleženi izbruhi združeni v skupino Ilopango, ki jo sestavljajo: formacija Comalapa z zgoraj omenjenimi ignimbriti Olocuilta, Colima in Apopa; formacija Altavista (ki datira iz obdobja približno 918.000 do 257.000 let pred sedanjostjo; ki je na nacionalni ravni tudi del formacije Cuscatlán) z ignimbriti Cojutepeque, Delgado, Manigua, San Juan, Cortez in Soyapango; in formacija Tierras Blancas (ki datira iz obdobja približno 34.000 do 1590 let pred sedanjostjo; ki je na nacionalni ravni del formacije San Salvador) z izbruhi, znanimi kot Tierra Blanca 4, Tierra Blanca 3, Tierra Blanca 2 in Tierra Blanca Joven.

Kaldera se je nazadnje zrušila nekje med letoma 410 in 535 n. št. (na podlagi radiokarbonskega datiranja rastlinskega življenja, ki je neposredno povezano z izbruhom), kar je povzročilo obsežne piroklastične tokove in opustošilo majevska mesta. Vendar pa je skupina znanstvenikov na podlagi vulkanskih drobcev, odvzetih iz ledenih jeder na Grenlandiji, ravni žvepla, zabeleženih v ledenih jedrih z Antarktike in radiokarbonskega datiranja zoglenelega drevesa, najdenega v usedlinah vulkanskega pepela, ugotovila, da se je vulkanski izbruh morda zgodil leta 431±2 n. št. Ocenjuje se, da je izbruh povzročil približno 37–82 km3 izmetov (DRE – nekajkrat več kot izbruh gore St. Helens leta 1980), kar ga uvršča na lestvico 6 na indeksu vulkanske eksplozivnosti (VEI) in ga uvršča med največje vulkanske dogodke na Zemlji v zadnjih 7000 letih. Padavine iz izbruha so prekrile območje najmanj 10.000 km² s plovcem in pepelom do globine najmanj 50 cm in območje skoraj 2.000.000 km² do globine najmanj 0,5 cm, kar bi za desetletja ustavilo vso kmetijsko proizvodnjo na najbolj prizadetem območju. Obstaja tudi teorija, da so izbruh in poznejši vremenski dogodki ter kmetijski neuspehi neposredno privedli do tega, da so prvotni prebivalci zapustili Teotihuacan.

Postavljena je bila hipoteza, da je ta izbruh povzročil ekstremne vremenske dogodke iz let 535–536 v Evropi in Aziji, vendar je to malo verjetno glede na raziskavo, objavljeno leta 2020, ki izbruh datira v leto 431 n. št.

Kasnejša zgodovina Ob prihodu Špancev, kot je zapisano v Marroquínovem Relaciónu iz leta 1532, so bila okoli jezera naselja Pipilov, kot so Gilopango-Tonacatepeque (prvo je danes Ilopango; oba sta omenjena skupaj, kot da bi bila ena sama entiteta ali altepetl), Purulapa (kasneje razdeljena na današnje San Pedro Perulapán, San Martín in San Bartolomé Perulapía), Tepezonte (danes San Juan Tepezontes in San Miguel Tepezontes) in Chinuapa (izumrla, omenjena kot soseska Tepezonte), katerih prvotni prebivalci so med drugim lovili ribe v jezeru.

Kasnejši izbruhi so v jezeru in blizu njegove obale oblikovali več lavnih kupol. Edini zgodovinski izbruh, ki se je zgodil od 31. decembra 1879 do 26. marca 1880, je ustvaril kupolo lave z VEI 3. Kupola lave je dosegla površino jezera in oblikovala otočke, znane kot Islas Quemadas.

Vulkan velja za aktivnega in nevarnega, saj lahko povzroči uničujoče izbruhe v osrednjem delu države, kažejo študije kaldere.Erupciones Menores: A lo largo de los siglos, se han formado domos de lava internos, como el Cerro El Lomo y la Loma Cinco Tiros.

Potapljanje Jezero Ilopango je znano tudi po izjemnih možnostih za potapljanje. Ena izmed izjemnih lokacij je Cerros Quemados, kjer lahko potapljači raziskujejo globine, ki segajo do 27 do 30 m. Ta edinstvena lokacija ima podvodno "peščeno plažo".

Gospodarstvo Obilje rib v jezeru je stoletja služilo kot vir beljakovinsko bogate hrane za okoliške vasi. Tilapije (Oreochromis niloticus) so bile vnesene konec 20. stoletja in bi lahko izpodrinile avtohtone ciklide (Amatitlania nigrofasciata, Astatheros macracanthus in Parachromis managuensis). Zahodna obala jezera in mesto Asino Ilopango sta priljubljeni destinaciji za enodnevne izletnike iz prestolnice, kar vodi do vse večjega onesnaženja vode.

Galerija

Sklici

Zunanje povezave

Global Volcanism Program: Ilopango Lake Ilopango at NASA Earth Observatory website

Kategorija:Kraterska jezera Kategorija:Jezera v Salvadorju Kategorija:Vulkani v Salvadorju