Tjeleji (, mongolsko: *Tegreg, 'ljudje z vozov' "Ḡozz". Encyclopædia Iranica), prečrkovano tudi kot Čileji (), Dili (), Džili () in Teleji (), so bili turško ljudstvo v Vzhodni Aziji severno od Kitajske. Kitajski viri jih imenjajo kot Gaočeje ali Gaodžuje in jih povezujejo z Dinglingi.Xin Tangshu. vol. 217a "回紇，其先匈奴也，俗多乘高輪車，元魏時亦號高車部，或曰敕勒，訛為鐵勒Weishu. Vol 103 Gaoju "高車，蓋古赤狄之餘種也，[...] 諸夏以為高車丁零。Cheng, Fangyi. "The Research on the Identification between the Tiele (鐵勒) and the Oğuric tribes". Archivum Eurasiae Medii Aevi ur. Th.T. Allsen, P.B. Golden, R.K. Kovalev, A.P. Martinez. 19 (2012). Harrassowitz Verlag, Wiesbaden. str. 87

Zgodovina Po kitajskih kronikah so bili Tjeleji del Šjungnujske plemenske zveze, vendar so po njenem razpadu ostali neodvisni in se upirali tako Rouranom kot Gokturkom. Tjeleji ali Gaočeji so vzdrževali diplomatske odnose z dinastijo Severni Vej. Ulrich Theobald. Tiele 鐵勒, Tölöš (www.chinaknowledge.de). Pridobljeno 30. Septembra 2019.

Del Gokturškega kaganata Leta 546 so se Fufuluoji in druga plemena, ki so se od takrat naprej imenovala Tjele, ponovno uprla. Bumin kagan jih je v Džungariji kmalu zatem porazil in v svojo vojsko vključil 250.000 Tjelejev. S to vojsko je leta 552 odkorakal v Anaguj severno od kitajske meje, premagal ostanke Rouranov in ustanovil Prvi gokturški kaganat. Kasneje je Tjeleja popolnoma podjarmil.

Tjeleje je takrat sestavljalo več kot 40 plemen, naseljenih v sedmih regijah.

Severno od reke Tuul so živeli Puguji, Tongluji, Vejheji (Orhonski Ujguri), Bajeguji, Fuluji (Fufuluji), Mengčeni, Turuhi, Sijieji, Huni (Hunjuji), Huji, Šueji (Hušueji) in drugi. Skupaj so imeli vojsko 20.000 mož. Zahodno od Kumula in severno od Karašahra blizu gorovja Tjanšan so živeli Čibi, Boluodži, Jidieji, Supoji, Naheji, Vuhuani (Vuhuji), Heguji (Kirgizi), Jedieji, Junihuani (Junihuji) in drugi. Njihova skupna vojska je štela 20.000 mož. Onkraj Altajskih gora so živeli Šuejantuoji, Djeleerji, Šipani (Juebani), Daki in drugi, ki so imeli vojsko 10.000 mož. Severno od Samarkanda in vse do reke Volge so živeli Hedjeji (A-Djeji), Hejieji, Bohuji, Bigani, Juhaji, Hebiši, Hecuoji, Subaji, Jemoji, Kedaji in drugi, ki so imeli vojsli 30.000 mož. Vzhodno in zahodno od Kaspijskega jezera so živeli Suluji, Hesani (Hazari), Suoji, Miecuji, Longhuji (Sahuji) in drugi. Skupaj so imeli vojsko 8.000 mož. Vzhodno od Bizantinskega cesarstva so živeli Enji, Alani, Bejruji, Juluji, Fuvahuni in drugi, z vojaško silo 20.000 mož. V regiji južno od Bajkalskega jezera so med drugim živeli tudi Duboji (Tuvani).

Ta plemena, povezana s Tjeleji, niso imela skupnega vladarja, ampak so bila skoraj vsa del Prvega turškega kaganata. Večina teh plemen ni izvirala iz Dinglingov, Gaočejev ali Fufuluov. Takšna so bila zgolj zaradi napačnih informacij.

Upori in neodvisnost Leta 582 sta plemenska voditelja Tardu in Apa, kan severne Džungarije, razglasila neodvisnost. Apa je bil leta 587 poražen, Tardu pa se je uspel obdržati in se je leta 599 bojeval v državljanski vojni proti gokturškemu vladarju Tulanu in njegovemu sinu Čiminu. Ko so Tulana premagali Kitajci, je Tardu zasedel njegovo ozemlje. Po uporu plemen Tjelejev, ki so ga izzvali Kitajci, je bil Tardu leta 603 prisiljen pobegniti v Tujuhun.

Ko je oblast nad zahodnimi Tjeleji prevzel Čuluo, jih je začel zatirati, da bi preprečil upor. Leta 605 je zavezništvo plemen Čibi in Šuejantuo uspelo strmoglaviti Tarduja, osvojiti Džungarijo in pomembna mesta ter leta 607 prisilito Čuluoja, da je pobegnil v spodnji tok reke Ili. Čibiji so za novega kagana razglasili Gelenga, Šuejantuoji pa za drugega kagana Jišiba. Kasneje istega leta je tej zvezi skupaj s Kitajci uspelo premagati Tujuhune.

Osvojitev Kitajske Leta 611 je Šekuj, kagan Taškenta in Tardujev vnuk, napadel Čuluja, ki je nato pobegnil na Kitajsko. Šekuj se je nato preselil v Džungarijo in zatrl upor. Nekatera manjša ozemlja, na primer kraljestvo Gaočang, ki je ostalo pod kitajsko oblastjo, so bila podjarmljena šele leta 612. Šekuj je obnovil Zahodni turški kaganat, vendar ni mogel preprečiti razkola znotraj vladajoče družine Ašina. Leta 628 je skupina plemen pod poveljstvom Šuejantuoja Jinana prečkala Altajsko gorovje in z lokalnimi plemeni Tjelejev ustanovila novo plemensko zvezo.

Leta 660 so se med Sijieji, Bajeguji, Puguji in Tongluoji, ki so jih leta 622 podjarmili Kitajci, zgodili prvi upori, vendar so se razmere kmalu umirile. Leta 669 naj bi se zgodil neuspešen upor Šuejantuojev. Leta 679 so se uprli trije plemiči, med katerimi je bil za kagana izbran Ašina Nišufu, vendar so jih Kitajci kmalu premagali. Nišufu je bil izdan in v bitki ubit. Ostanki upornikov so pobegnili in se povezali z Ašino Funianom, da bi ponovno napadli Kitajce. Funian se je leta 681 razglasil za kagana, vendar ni mogel ohraniti svoje oblasti. Po zatrtju upora so Kitajci 16. novembra v prestolnici usmrtili več kot 50 upornikov. Zadnji upor naj bi leta 682 vodila klana Pugu in Tongluo skupaj s klanom Ašina. Upor je bil uspešen in je privedel do ustanovitve Drugega turškega kaganata pod vodstvom Ilteriš Sada. Kitajska vojska jih je kmalu premagala in mnogi so se umaknili v protektorat v regiji Gandžov.

Drugi gokturški kaganat in izginotje Od leta 704 naprej so se plemena Tjelejev, zdaj zavezniki Kitajcev, selila proti zahodu. V tem času se je večina Tjelejev podredila Drugemu turškemu kaganatu. Vojaške kampanje čez kitajsko mejo proti severu so se nadaljevale. Ko so se leta 708 tudi Gokturki obrnili proti zahodu, so mnogi Tjeleji pobegnili na Kitajsko. Večkrat so se tudi uprli Gokturkom.

Do leta 720 je Tonjukuku, Tjeleju, rojenemu na Kitajskem, uspelo združiti tamkajšnje Tjeleje. Pozval jih je k vrnitvi na sever, nakar so mnogi zapustili svoje skupnosti na Kitajskem in se selili proti severu. Moč novega gokturškega kaganata je v tem času že upadala.

Kasneje je bilo pod Basmili sklenjeno zavezništvo Tjelejev z Basmili, Karluki in Ujguri. Zavezniki so premagali Gokturke in ubili kagana. Kagan naj bi postal vodja Basmilov, vendar so ga zavezniki izdali. Ujguri so pod vodstvom Kutlug Bilge Kola ustanovili svoj kaganat. Leta 745 jim je uspelo ubiti izgnanega gokturškega kagana Kutluga Bojlo.

Tjeleji so zatem začeli izginjati iz zgodovinskih zapisov. Velik del njih se je verjetno pridružil Ujgurom ali pa so postali današnji Televti.

Sklici

Viri

Duan, Lianqin: Dingling, Gaoju and Tiele. Schanghai: Shanghai People’s Press, 1988. Li, Jihe: A Research on Migration of Northwestern Minorities Between pre-Qin to Sui and Tang. Peking: Nationalities Press, 2003. Lu, Simian: A History of Ethnic Groups in China. Peking: Oriental Press, 1996. Pulleyblank, Edwin G: Central Asia and Non-Chinese Peoples of Ancient China. Aldershot: Ashgate Publishing, 2002. Trever, Camilla: Excavations in Northern Mongolia (1924-1925). Leningrad: J. Fedorov Printing House, 1932. Shen, Youliang: A Research on Northern Ethnic Groups and Regimes. Peking: Central Nationalities University Press, 1998. Suribadalaha: New Studies of the Origins of the Mongols. Peking: Nationalities Press, 1986. Wang, Xiaofu: Political Relationship Between the Chinese, Tibetan and Arab. Peking: Peking University Press, 1992. Xue, Zongzheng: A History of Turks. Peking: Chinese Social Sciences Press, 1992. Zhang, Bibo, and Dong, Guoyao: Cultural History of Ancient Northern Ethnic Groups in China. Harbin: Heilongjiang People’s Press, 2001.

Kategorija:Turška ljudstva