thumb|200px|Ruševine gradu Ortenburg thumb|right|200px|Ruševine Pustega gradu ali Lipniškega gradu pri Begunju Herman II. Ortenburški (* okoli 1176, † 1256) je bil grof, ki je izhajal iz družine Ortenburških grofov, ki so bili koroška plemiška rodbina, ki si je kot matični grad postavila grad Ortenburg v bližini naselja Baldramsdorf pri Špitalu ob Dravi. Bil je drugi mlajši sin grofa Otona II. in Brigide Vovbrške. Grofje Ortenburški, čeprav so bili neposredno podrejeni Svetemu rimskemu cesarstvu glede svoje koroške grofije, ki je bila cesarski fevd, so kljub temu zaradi svojih posesti na Štajerskem, ki so bile vojvodski fevdi, šteli tudi za del štajerskega plemstva, zato je Štajerski vojvoda Leopold lahko štel grofa Hermana II. med svoje velike gospode.

Življenje Grof Herman II. Ortenburški je bil drugi sin grofa Otona II., ki je bil ob smrti očeta leta 1197 mladenič komaj polnoleten, saj se v listinah pojavi kot priča le par let prej. Mladi Herman II. se kot priča prvič pojavi v listini iz leta 1192 in nato leta 1197 v očetovih darilnih listinah, tam skupaj s starejšim bratom Henrikom, in v drugi z istim bratom in mlajšim bratom Ulrikom. Po zgodnji smrti starejšega brata je postal glava svoje rodbine. V listinah se pojavlja kar celih 64 let. Iz pričanja v dokumentu iz leta 1210 lahko z gotovostjo domnevamo, da je grof Herman Ortenburški spremljal cesarja Otona IV. na njegovi poti v Rim s Koroškim vojvodo Bernardom, se udeležil njegovega kronanja in cesarja pospremil nazaj skozi Zgornjo Italijo.

Leta 1216 je bil spor, ki sta ga brata grofa Herman II. in Oton III. Ortenburška bila dve leti, tj. 1214 in 1215, proti benediktinski opatiji Millstatt zaradi posesti v BelšakuPavel Zdovc: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Razširjena izdaja = Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. Erweiterte Auflage. (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti SAZU, 2010), str. 158, ISSN 0560-2920. (nem.: Weißenstein ), poravnan. Spor je tekel o dveh hubah v hribovitem kraju Zagorica (nem.: Sagorisach) sedanji Amberg severno od Belšaka.

Grof Herman II. Ortenburški se nato pojavlja v listinah kot priča leta 1220, ki priča, da je takrat že bil gradiščan na Ljubljanskem gradu, ki je bil »Pfalz Laibach«, kar pomeni v takratnem izrazoslovju cesarski dvor ali vojvodski dvor. V naslednjih letih (1222, 1224, 1227) se pojavlja tudi v družbi štajerskega vojvode Leopolda, ki ga je štel za svojega velikaša. Velikost ali družbeni pomen posameznega velikaša lahko razberemo iz seznama vitezov, ki jih je imel vsak od velikih gospodov s seboj na Viteškem turnirju na Brežah leta 1224: plemeniti Vovbrški je imel 32 vitezov, grof Herman Ortenburški pa je mogel s seboj vzeti le 8 vitezov.

Leta 1228 je grof Herman II. Ortenburški v sekundarni fevd prejel trško naselje Pliberk skupaj z desetino od novega mostu čez Dravo od grofa Viljema Vovrškega za 200 mark srebra. Naslednjega leta je naveden kot upravitelj v imenu štajerskega vojvode Leopolda določenih posesti na Južnem Tirolskem (Cermes južno od Merana), ki bi prešle nanj, če bi fevdnik grof Ulrik Ultenski umrl brez dedičev. Herman je v tistem času pridobil tudi manjše posesti na Gornjem Štajerskem (Wernersdorf).

Leta 1232 je izbruhnila vojna med koroškim vojvodo Bernardom in bamberškim škofom Ekbertom, saj se zdi, da nobena stran ni spoštovala sporazuma, sklenjenega leta 1227. Na vojvodini strani je sodeloval tudi grof Herman II. Ortenburški.

Leta 1237 je bil grof Herman II. Ortenburški na strani cesarja vpleten v vojno med cesarjem in avstrijsko-štajerskim vojvodo Friderikom, ki ga je cesar odstavil in sam prišel na Štajersko in v Avstrijo. To potrjuje prisotnost Hermana II. na Dunaju in pričevanje v večih dokumentih. Ko je cesar zapustil Dunaj, je za svojega guvernerja na Dunaju in za cesarskega regenta Avstrije in Štajerske imenoval bamberškega škofa Eckberta. Ker je škof na tem visokem položaju potreboval veliko denarja, si je od ortenburškega grofa Hermana, ki je imel vedno polno blagajno, izposodil 210 talentov dunajskih penijev in mu v zameno zastavil 30 mark breških penijev dohodka od določenih posesti v bližini sv. Martina v Lungauu, pa tudi od drugih posesti v Lungauu skupaj z njihovimi prebivalci. Odkup prve od teh posesti se je zgodil šele leta 1282, ko jo je odkupil bamberški škof Bertold.

Leta 1238 je Krški škof Ulrik sporočil, da se je grof Herman II. Ortenburški večkrat obrnil na Ulrika Liebenberškega, ministeriala krške cerkve, glede istoimenskega gradu Liebenberg in njegove pripadnosti, češ da ta grad pripada Štajerski vojvodini in da mu ga je štajerski vojvoda podelil v fevd za 200 mark, in da se je po dolgem sporu končno dogovoril z Ulrikom Liebenberškim, da Ulrik in njegovi sinovi prejmejo ta grad od grofa Hermana v fevd. Škof je grofu odstopil štiri otroke Ulrika Liebenberškega, in sicer Valhuna, Henrika, Ulrika in Adelajdo, v zameno pa je od grofa prejel še štiri druge ministeriale, in sicer Henrika z ženo ter Hermana in Irmgard Hungerberške. Vsi otroci Ulrika Liebenberškega imajo pravico do očetovega fevda, sinovi pa lahko nanj pripeljejo svoje žene, hčere pa ga lahko prinesejo svojim možem kot doto. Sinovi Ulrika Liebenberškega, ki so bili odstopljeni grofu, se niso dolžni poročiti z ortenburškimi ministeriali; vendar v tem primeru polovica njihovih otrok pripade grofu itd. Od nekdanjega gradu Liebenberg, zahodno od Pulsta, nasproti Gradenegga, je ostala le še ruševina, imenovana Liemberg.

Leta 1239 je grof Viljem Vovbrški izjavil, da bo namesto plačila več dolgov, ki jih je zahteval grof Herman II. Ortenburški, po smrti svojega brata Alberta, grofa Vovbrškega, kanonika v Passauu, odstopil grad Lesce (nem.: Lessach ) in gospostvo z vsemi pritiklinami in pravicami, ki so pripadale njegovemu bratu Albertu. Dejansko je do prenosa lastnine nad gradom in gospostvom Lesce prišlo šele leta 1263 in sicer na sinova Hermana II., saj je tega Albert preživel za enajst let. Leta 1241 je Herman II. Ortenburški doživel izjemen dokaz časti in zaupanja v njegovo modrost in pravičnost. Briksenski škof Egno in Goriški grof Majnhard sta ga izbrala za vhovnega razsodnika v medsebojnem sporu. Istega leta 1241 naj bi grof Herman Ortenburški prodal grad Habernek Raspu Trušenjskemu, ki se je tudi sam imenoval gospod Breški. Leta 1242 je salzburški nadškof Eberhard podelil ortenburškemu grofu Hermanu desetino in posestvo Werenhersdorf v fevd.

Grof Herman je dolga leta neomajno posedoval in užival določena posestva v bližini Dravskega dvora (Drauhof) na Koroškem, za katera je v dobri veri menil, da so njegova lastnina, in jih je podedoval po smrti svojega strica, grofa Henrika Wartenberškega.

Grof Herman II. Ortenburški je umrl v starosti 78–80 let, saj se v dokumentih pojavi ob privolitvi donacije svojega očeta Otona II. že leta 1192, ko je bil morda star le 14–16 let.

Družina in potomci Herman je imel tri brate: starejšega Ulrika), ki je postal škof v Krki ; in mlajša Henrik in Oton. Resnično izjemno je, da v številnih dokumentih grofa Hermana njegova žena ni omenjena niti enkrat in da noben drug zanesljiv zapis ne navaja njenega imena ali izvora. Ena od domnev je, da je bila hči gospoda iz Lissecka in da mu je pripeljala Wernersdorf, Lisseck in Dobelsberg. Gotovo pa je, da se je že precej v letih poročil znova, drugič. Hermanova druga žena je bila Eufemija iz Plain-Hardegg, hčerka grofa Konrada I. iz Plain in Hardegga. V prvem zakonu je imel tri sinove in dve hčerki; v drugem pa dve hčerki:

(1) Henrik III. Ortenburški, (* pred 1234 † 1271); (1) Friderik II., * ~1234 † 28. 3. 1304, ∞ po 1258 Adelajda Goriška – kastelan na Ljubljanskem gradu za Spanheime; (1) Oton IV. Ortenburški, † po 1256 - Prošt v Bambergu Št. Jakob; (1) N.N. Ortenburška, † 1292, ∞ Konrad Turjaški († pred 1248); (1) Ulrik II. Ortenburški, † 1271, - korar v Salzburgu; (1) Elizabeta Ortenburška, † po 1277, ∞ Wulfing Stubenberški; (2) Neža Ortenburška, † po 1298, ∞ (1264) grof Henrik Pfannberški (2) Eufemija Ortenburška, * 1254 † 1304, ∞ (1275) kot druga žena grofa Alberta I. Goriškega

Literatura Karlmann Tangl: ''Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. I. Abth. AÖG 30, Wien 1864.

AÖG Karlmann Tangl: Grofje Ortenburški (nem) 1 AÖG Karlmann Tangl: Grofje Ortenburški (nem) 2

Sklici

Herman II.