Jan, v zgodovinopisju znan kot Zgodnji Jan (kitajsko: 前燕, pinjin: Qián Yān) je bil kitajska dinastična država, ki ji je v obdobju šestnajstih kraljestev vladal klan Murong iz ljudstva Šjanbej. Država Zgodnji Jan je imela središče v Ljaoningu in je na vrhuncu svoje moči osvojila in upravljala ozemlja provinc Hebej, Šaanši, Šandong in Henan. Bila je prva od številnih držav Šjanbejev, ki je vzpostavila oblast nad Osrednjo kitajsko nižino. Oznaka 'Zgodnji' se v zgodovinopisju uporablja za razlikovanje te države od poznejših držav z imenom Jan, kot je bil na primer Kasnejši Jan.
Murong Huang in njegov sin Murong Džun sta si sprva lastila naziv 'knez Jana', ki jima ga je podelila dinastija Vzhodni Džin. Ko je Murong Džun zavzel večino ozemlja nekdanje države Kasnejši Džov, se je leta 352 razglasil za cesarja. Od takrat so vladarji Zgodnjega Jana vladali kot cesarji. Zgodnji Jan je občasno zamenjal svojo prestolnico. Najbolj ugledna je bila njegova zadnja prestolnica Ječeng, ki je veljala za pomembno središče s številnim prebivalstvom.
Zgodovina Ozadje Murongi, poimenovani po svojem poglavarju z istim imenom, so bili pleme Šjanbejev v Tanšihuajevi plemenski zvezi v poznem 2. stoletju. Ko je plemenska zveza razpadla, so se Murongi naselili okoli komanderije Ljaoši in se sprli s sosednjima plemenoma Duan in Juven. V obdobju treh kraljestev, ko je poveljnik Cao Veja Sima Ji leta 237 napadel Gongsun Juana, so mu Murongi ponudili pomoč in so se po kampanji smeli preseliti na severni Liaodong. Postali so vazali Veja in nato njihovega naslednika, dinastije Zahodni Džin.
Leta 285 je bil za novega poglavarja svojega plemena imenovan Murong Hui. Kmalu po prevzemu oblasti se je uprl dinastiji Džin, vendar se ji je leta 289 znova podredil in prejel naziv poveljnika Šjanbejev. Hui je svoje pleme preselil v notranjost Kitajske in se sčasoma naselil v Džičengu v sedanji provinci Ljaoning. Priseljenci so privzeli poljedelski način življenja in upravni sistem dinastije Džin. Leta 307 se je Murong Hui razglasil za velikega čanjuja ljudstva Šjanbej.
Med vstajo petih barbarskih ljudstev je Murong Hui na svoje ozemlje sprejel številne begunce in v upravo vključil kitajske učenjake ter uradnike. Zanje je celo ustanovil nova upravna območja (komanderije), organizirana odvisno od stanja v posamezni provinci. Begunci so klanu Murong zagotovili ne le dodatno delovno silo, temveč so jim predstavili tudi kulturo osrednje kitajske nižine in napredne kmetijske tehnike. Ko je bila dinastija Džin izrinjena iz severnega dela svoje države, je Hui dejansko samostojno vladal na svojem ozemlju, vendar je ohranil status vazala dinastije Džin. Med letoma 317 in 318 je dvor dinastije Džin v Džjankangu priznal njegov status in mu ponudil naziv vojvode Čanglija. Hui je naziv zavrnil in leta 321 sprejel naziv vojvode Ljaodonga.
Vladavina Murong Huanga Murong Huija je po smrti leta 333 nasledil njegov sin Murong Huang, ki je poskušal vzpostaviti kitajski sistem dedovanja z očeta na najstarejšega sina glavne očetove žene, kar je bilo v nasprotju z ustaljeno prakso bočnega nasledstva. Kmalu po prevzemu oblasti se mu je v vzhodnem Ljaodongu uprl brat Murong Ren in država se je razdelila na dva dela. Huang je leta 336 porazil Rena, vprašanje nasledstva pa je ostalo odprto, četudi je bila država razdeljena.
Murong Huang je leta 337 s podporo svojih uradnikov prevzel naziv knez Jana. Večina zgodovinarjev ta dogodek šteje za začetek dinastije Zgodnji Jan. To ime se uporablja za razlikovanje od drugih držav Jan, ki so sledile Zgodnjemu Janu. Leta 341 je Huang pritisnil na dvor Džina, da bi uradno priznal njegov cesarski naziv, vendar med svojo vladavino ni izrecno razglasil neodvisnosti in se je še naprej imel za vazala države Džin.
Med Murong Huangovo vladavino je Zgodnji Jan hitro širil svoj vpliv. Leta 338 je sklenil zavezništvo z dinastijo Kasnejši Džov za podreditev plemena Duan na območju Ljaošija. Pohod je bil uspešen, zaradi Huangovega nedogovorjenega in prezgodnjega umika pa je Džov napadel Zgodnji Jan in oblegal Džičeng. Huang je kljub težavam uspel odbiti napadalca in zatem leta 340 silovito napasti Kasnejši Džov. Prodrl je vse do okrožja Gaojang v provinci Hebej in zajel 30.000 gospodinjstev.
Leta 342 je preselil prestolnico v Longčeng. Pozneje istega leta je Zgodnji Jan napadel Kogurjo in oplenil njegovo prestolnico Huando ter kralja Kogugvana prisilil k vdaji. Leta 344 je Jan napadel Juvene in uničili njihovo središče moči. Leta 346 je vdrl v državo Bujo in zajeli njenega kralja Šuanvanga. Zgodnji Jan je po teh pohodih postal edina vojaška sila v severovzhodni Kitajski. Huang je leta 345 na svojem ozemlju ukinil imena vladarskih obdobij dinastije Vzhodni Džin in namesto tega razglasil, da teče dvanajsto leto njegove vladavine, šteto od trenutka, ko je nasledil svojega očeta.
Vladavina Murong Džuna Po Murong Huangovi smrti leta 348 je prestol zasedel njegov sin Murong Džun. Leta 349 se je v Kasnejšem Džau začela državljanska vojna med člani cesarske družine. Murong Džun je izkoristil zmedo in začel invazijo na Veliko kitajsko nižavje in leta 350 preselil prestolnico v Džičeng, danšnji Peking. Kmalu zatem je sledila vojna Zgodnjega Jana z državo Ran Vej, naslednico Kasnejšega Džaa. Leta 352 je Ran Mina, cesarja Ran Veja, v bitki pri Ljantaju ujel Murong Džunov brat Murong Ke. Nekaj mesecev pozneje se je Ran Minov prestolonaslednik Ran Dži predal Zgodnjemu Janu.
Z uničenje Ran Veja je Zgodnji Jan postal regionalna sila na Velikem kitajskem nižavju, ki je konkurirala Zgodnjemu Činu na zahodu in Vzhodnemu Džinu na jugu. Leta 353 se je Murong Džun razglasil za cesarja in se formalno odcepil od Džina. Murong Ke je dobil nalogo, da premaga ostanke dinastije Kasnejši Džao in državo Duan Či v Šandongu. Ko so se razmere na Velikem nižavju stabilizirale, je Džun ponovno preselil svojo prestolnico, tokrat leta 357 v Je. Imel je ambicije osvojiti Džin in v ta namen mobiliziral 1,5 milijona mož, vendar je zaradi bolezni umrl, preden se je invazija leta 360 začela.
Vladavina Murong Veja Murong Džunov sin in naslednik Murong Vej je bil ob prihodu na prestol še otrok in so mu zato dodelili več regentov. Murong Džun je pred svojo smrtjo predlagal, da prestol zasede brat Murong Ke, ki je prestol odklonil in se zadovoljil z mestom enega od regentov svojega nečaka. Murong Ke je imel med Murong Vejevo vladavino precejšnjo moč. Tradicionalni zgodovinarji so ga imeli za enega največjih državnikov in poveljnikov svojega časa. Leta 365 je zavzel Luojang, starodavno prestolnico Džina, in cesarstvo pripeljal do vrhunca.
Murong Kejevo regentstvo so zaznamovale politična stabilnost in vojaško moč, a tudi korupcija. Ena od težav, ki je pestila cesarstvo, je bil upad državnih fiskalnih prihodkov. Po vdoru na Veliko nižavje je plemstvo Jana dobilo v last veliko zasebne zemlje, vendar je njeno upravljanje preneslo na navadne ljudi, s čimer se je plačevanje davkov preneslo nanje in ne na cesarsko blagajno. Posledično je bila cesarska zakladnica podhranjena in ni mogla izplačevati plač uradnikov, javne zaloge žita pa so bile izčrpane. Murong Kejevo vodstvo je sprva omililo te teževe, po njegovi prezgodnji smrti leta 367 pa se je stanje hitro poslabšalo. Prava oblast je po njegovi smrti prešla na njegovega zloglasno pokvarjenega strica Murong Pinga.
Medtem ko je bila Murong Keju zaupana resnična oblast, je bil drugi Murong Džunov brat Murong Čui med Murong Kejevim regentstvom deležen izjemnega nezaupanja. Leta 369 je Huan Ven, poveljnik vojske Vzhodnega Džina, začel pohod za osvojitev Zgodnjega Jana. Dvor Zgodnjega Jana je zajela panika, v kateri se je Murong Čui prostovoljno javil, da bo vodil obrambo države in v bitki pri Fangtovu odločilno premagal Huan Vena. Njegov uspeh je vzbudil Murong Pingov strah pred njim. Po Murong Pingovem poskusu Čuijevega umora, je Čui prebegnil na stran Zgodnjega Čina.
250px|thumb|Slika šjanbejskega lokostrelca v grobnici iz obdobja Zgodnjega Jana (337–370)
Med invazijo Vzhodnega Džina se je Zgodnji Jan strinjal, da bo Činu prepustil regijo Luojang, po odbitju invazije pa je obljubo porlomil. Čuijev prebeg je še bolj spodbudil Vzhodni Čin, da je začel osvajati ozemlje Zgodnjega Jana. V bitki pri Lučuanu je Vang Mengova vojska uničila številčnejšo, vendar nesposobno vodeno vojsko Zgodnjega Jana. Sile Čina so sčasoma dosegle Ječeng in leta 370 zajele Nurong Veja. Z uničenjem Zgodnjega Jana je Zgodnji Čin postal glavni hegemon na severu Kitajske, s čimer se je začelo hitro združevanje severne Kitajske v eno državo.
Potomci Murong Huanga so kljub propadu Zgodnjega Jana v obdobju šestnajstih kraljestev ustanovili še tri države. Po bitki ob reki Fei leta 383 je bil Zgodnji Jan obnovljen kot Kasnejši Jan (384–407/409), ki ga je ustanovil Murong Čui. Murong Vejev brat Murong Hong je ustanovil Zahodni Jan (384–394), Murong Huangov sin Murong De pa Južni Jan (398–410).
Vladarji Zgodnjega Jana
Tempeljsko ime Posmrtno ime Kitajski priimek in osebno ime Vladanje Imena in trajanja vladarskih obdobij Kitajska konvencija: uporaba priimkov in imen Tajdzu (太祖, Taìzǔ) Venming (文明, Wénmíng) Murong Huang 337–348 Janvang (燕王, Yànwáng), 337–348 Ljedzong (烈宗 Lièzōng) Džingdžao (景昭, Jǐngzhāo) Murong Džun 348–360 Janvang (燕王, Yànwáng), 348–353Juanši (元璽, Yuánxǐ), 353–357Guangšov (光壽 Guāngshoù), 357–360 ni obstajalo Jov (幽, Yōu) Murong Vej 360–370 Džjanši (建熙 Jiànxī), 360–370
Sklici
Kategorija:Ustanovitve leta 337 Kategorija:Ukinitve leta 337 Kategorija:Bivše države v Aziji