Pedro de Alvarado (; * ok. 1485, Badajoz, Španija, † 4. julij 1541, Guadalajara, Nova Španija) je bil španski konkvistador, adelantado, guverner in generalni kapitan Gvatemale.Lovell, Lutz and Swezey 1984, p. 461. Sodeloval je pri osvojitvi Kube, pri raziskovanju obal polotoka Jukatan in Mehiškega zaliva pod vodstvom Juana de Grijalve ter pri osvojitvi Azteškega imperija pod vodstvom Hernána Cortésa. Velja za osvajalca velikega dela Srednje Amerike, vključno z Gvatemalo, Hondurasom, Salvadorjem in deli Nikaragve.Duncan, David Ewing, Hernando de Soto – A Savage Quest in the Americas – Book II: Consolidation, Crown Publishers, Inc., New York, 1995
Čeprav je bil spreten bojevnik, ki je velik del Srednje Amerike podredil španski oblasti, se je Alvarado zapisal v zgodovino kot pohlepen in krut človek; tako domorodci kot Španci so ga obtoževali različnih zločinov in zlorab. Leta 1541 ga je med poskusom zadušitve upora domorodcev v Mehiki zmečkal konj; nekaj dni pozneje je zaradi posledic nesreče umrl.
Značaj in videz
Pedro de Alvarado je bil vpadljiva in karizmatična osebnost;Myers 2004, pp. 19, 182. bil je tako briljanten vojaški poveljnikRecinos 1986, pp. 205, 207. kot tudi krut in brezobziren človek. Opisujejo ga kot moža »prijetnih potez in drže«; ko so Aztekom pokazali njegovo podobo, so ga poimenovali Tōnatiuh. "Pedro de Alvarado was of very perfect grace both in face and person, that he looked like the Sun.... very well made and active, and of good features and bearing; and both in appearance and in speech and in everything else he was so pleasing that he always seemed to be smiling" "...they brought with them a picture of him with his face very naturally portrayed, and from that time forth they gave him the name of Tonatio, which means the Sun or the child of the Sun, and so they called him ever after." To ime so mu nadeli zaradi svetlih las in tudi zaradi njegovega zloglasnega temperamenta. "Alvarado's blond hair, as well as his infamous temper, earned him the Nahuatl nickname Tonatiuh (Sun, see fig. 6)" Bil je privlačnega videzaLeón Portilla 2006, p. 132. in je deloval prijazno, a je bil nepredvidljiv in hitro vzkipljiv.Burland 1973, p. 216.
Do domorodnih ljudstev, ki jih je nameraval pokoriti, je bil neusmiljen. Zgodovinarji menijo, da ga je pohlep gnal v pretirano krutost,Recinos 1986, p. 205. njegovi španski sodobniki pa so njegovo skrajno surovost obsojali že v času njegovega življenja. Kot guverner osvojenih ozemelj se ni izkazal in je nemirno iskal nove pustolovščine.Recinos 1998, p. 17.
Njegova taktična surovost – denimo pokol v Velikem templju v Tenochtitlanu – je pogosto spodkopavala strateške cilje.Recinos 1998, p. 18. Obtoževali so ga tudi krutosti do rojakov Špancev.Recinos 1986, p. 206. Alvarado ni bil primeren za upravljanje; ko je zasedal guvernerske položaje, je storil le malo za vzpostavitev trdnih temeljev kolonialne oblasti. Iz njegovih pisem ni razviden noben interes za civilne zadeve; pisal je le o raziskovanju in vojni. Trdovratno je nasprotoval prizadevanjem španske krone za uvedbo urejenega davčnega sistema v Gvatemali in takšnih prizadevanj ni hotel priznati. W. George Lovell in drugi so ga kot guvernerja Gvatemale opisali kot »nenasitnega despota, ki ni priznaval nobene druge oblasti razen lastne in ki je Gvatemalo obravnaval le kot svoje osebno posestvo«.
Ameriški zgodovinar William H. Prescott je Alvaradov značaj opisal z naslednjimi besedami:
Španski kronist Antonio de Remesal je zapisal, da si je »Alvarado bolj želel, da bi se ga podložniki – pa naj so bili Indijanci ali Španci – bali, kot pa da bi ga imeli radi«.Recinos 1986, p. 208. Alvarado je bil s svojo nagnjenostjo k nasilju odsev svojega časa in ni bil edini konkvistador, ki se je posluževal takšnih dejanj. Tudi Hernán Cortés in Francisco Pizarro sta zagrešila podobno kruta dejanja, vendar nista bila deležna tolikšnih kritik kot Alvarado.Recinos 1986, p. 209.
Zgodnje življenje in družina Pedro de Alvarado se je rodil leta 1485 v mestu Badajoz v Extremaduri.Recinos 1986, p. 9. Njegov oče je bil Gómez de Alvarado, mati pa Leonor de Contreras, Gómezova druga žena. Pedro de Alvarado je imel sestro dvojčico Sarro in štiri polne brate: Jorgeja, Gonzala, Gómeza in Juana. Imel je tudi nezakonskega polbrata, prav tako po imenu Juan, ki so ga v takratnih virih imenovali Juan el Bastardo (Juan Kopile).Recinos 1986, pp. 10, 21.
O zgodnjem življenju Pedra de Alvarada pred njegovim prihodom v Ameriko je znanega zelo malo. Med osvajanjem Amerike so zgodbe o njegovih mladostniških podvigih v Španiji postale priljubljene legende, vendar je njihova verodostojnost vprašljiva. Primer takšne takrat razširjene zgodbe je pripoved o tem, kako je kot mladenič, ki je čakal na prevoz v Ameriko, s prijatelji splezal na cerkveni stolp v Sevilli. Iz zgornjega okna je štrlel drog za zastavo, dolg približno 3,0 do 3,7 metra. Eden od njegovih tovarišev je odložil plašč in meč, stopil do konca droga in se vzvratno vrnil na stolp. Alvarado, ki se je bal posmeha, je na drog stopil z mečem in plaščem vred ter se na koncu obrnil, da bi se proti stolpu vrnil obrnjen z obrazom naprej.Recinos 1986, pp. 11–12.
Alvaradov stari oče po očetovi strani je bil Juan Alvarado »el Viejo« (»starejši«), ki je bil poveljnik (comendador) v Hornachosu, stara mati pa Catalina Messía. Pedrov stric po očetovi strani je bil Diego de Alvarado y Messía, poveljnik v krajih Lobón, Puebla in Montijo, župan (alcalde) Montáncheza ter gospod posesti Castellanos in Cubillana. Diego je bil veteran vojaških pohodov proti Mavrom.
Prvi pohodi v Ameriki Alvarado in njegovi bratje so prečkali Atlantski ocean pred letom 1511, verjetno leta 1510.Gall 1967, p. 38. Do leta 1511 je bil v Španiji vzpostavljen sistem dovoljenj za nadzor nad pretokom kolonistov v Novi svet. Edini izmed bratov Alvarado, ki se pojavlja v registrih, je Juan de Alvarado (leta 1511), kar vodi do domneve, da so bili preostali bratje v Ameriki že takrat, ko je bil vzpostavljen sistem dovoljenj.Recinos 1986, p. 14. Bratje Alvarado so se ustavili na Hispanioli, vendar je v zgodovinskih virih le malo omemb njihovega bivanja tam.Recinos 1986, pp. 14–15.
Kmalu po prihodu v Santo Domingo na Hispanioli je Pedro de Alvarado sklenil prijateljstvo s Hernánom Cortésom, ki je takrat opravljal službo javnega pisarja. Alvarado se je pridružil Cortésu pri osvajanju Kube pod poveljstvom Diega de Velázqueza. Osvajanje Kube se je začelo leta 1511, Pedra de Alvarada pa so spremljali njegovi bratje. Kmalu po invaziji je Alvarado v novi koloniji upravljal uspešno posestvo (haciendo). V tem času se Pedro de Alvarado v zgodovinskih zapisih pojavlja kot premožen in vpliven lastnik posestva, ki je bil že tesno povezan z Velázquezom – ta je bil takrat guverner Kube.Recinos 1986, p. 16.
Ekspedicija Grijalva, 1518
Diego de Velázquez, guverner Kube, je bil navdušen nad poročilom Francisca Hernándeza de Córdobe o zlatu na novo odkritem polotoku Jukatan.Sharer and Traxler 2006, p. 759. Organiziral je odpravo, ki so jo sestavljale štiri ladje in 260 mož. Vrhovno poveljstvo je zaupal svojemu nečaku Juanu de Grijalvi; Pedro de Alvarado je poveljeval eni od ladij. Majhna flota je bila založena s samostreli, mušketami, blagom za menjavo, soljeno svinjino in kruhom iz kasave.Clendinnen 2003, pp. 14–15.
Flota je zapustila Kubo aprila 1518 in prvič pristala na otoku Cozumel ob vzhodni obali Jukatana. Majevski prebivalci Cozumela so pred Španci pobegnili; flota je nato odplula južno od Cozumela, vzdolž vzhodne obale polotoka.Sharer and Traxler 2006, p. 760.Clendinnen 2003, p. 15. Španci so vzdolž obale opazili tri velika majevska mesta. Na praznik vnebohoda je flota odkrila velik zaliv, ki so ga Španci poimenovali Bahía de la Ascensión.Sharer and Traxler 2006, p. 760.
Grijalva v nobenem od teh mest ni pristal, temveč se je obrnil nazaj proti severu, da bi obplul severni del polotoka Jukatan in plul vzdolž zahodne obale. Pri Campecheju so Španci z manjšimi topovi streljali na mesto; prebivalci so zbežali, kar je Špancem omogočilo zavzetje zapuščenega mesta. Maji so ostali skriti v gozdu, zato so se Španci vrnili na ladje in nadaljevali pot vzdolž obale.Clendinnen 2003, p. 15.
Pri Champotónu se je floti približalo nekaj velikih bojnih kanujev, vendar so jih ladijski topovi hitro pognali v beg. Pri izlivu reke Tabasco so Španci opazili množico bojevnikov in kanujev, vendar se domačini niso približali.Clendinnen 2003, pp. 15–16. S pomočjo tolmačev je Grijalva nakazal, da želi trgovati, ter v zameno za hrano in druge potrebščine ponudil vino in kroglice. Od domačinov so prejeli nekaj zlatih okraskov in novice o bogastvu Azteškega cesarstva na zahodu. Odprava je nadaljevala pot dovolj daleč, da je potrdila obstoj z zlatom bogatega imperija,Clendinnen 2003, p. 16. pri čemer je plula vse do reke Pánuco na severu.
Pri reki Papaloapan je Alvarado ukazal, naj njegova ladja pluje navzgor po reki, preostanek majhne flote pa je pustil čakati v rečnem ustju. Ta poteza je močno razjezila Grijalvo, ki se je bal, da bi se osamljena ladja lahko izgubila. Španci so reko zatem poimenovali Río de Alvarado (»Alvaradova reka«). Nekoliko dlje vzdolž obale je flota naletela na naselbine pod azteško oblastjo; tam so jih pričakali azteški odposlanci z darili v zlatu in draguljih, ki jih je poslal poglavar Moktezuma II.Recinos 1986, pp. 19–20.
Kot kazen za vplutje v reko Papaloapan brez predhodnega ukaza je Grijalva Alvarada z ladjo San Sebastián poslal nazaj na Kubo, da bi sporočil novice o odkritjih. Alvarado je v Santiago de Cuba vplul zmagoslavno in na ogled postavil veliko bogastva, pridobljenega med odpravo. Zgodnji prihod na Kubo mu je omogočil, da se je prikupil guvernerju Velázquezu, še preden se je vrnil Grijalva. Preostanek flote je v pristanišče v Havani vplul pet mesecev po odhodu. Grijalva je bil deležen hladnega sprejema guvernerja, ki ga je Alvarado obrnil proti njemu, saj si je sam lastil večino zaslug za uspeh odprave.Recinos 1986, p. 20-21.
Odprava v Mehiko, 1519
Grijalvova vrnitev je na Kubi vzbudila veliko zanimanje. Organizirali so novo odpravo s floto enajstih ladij, na katerih je bilo 500 mož in nekaj konj. Poveljstvo je prevzel Hernán Cortés; odpravi so se pridružili Pedro de Alvarado ter njegovi bratje Jorge, Gómez in Juan »El Bastardo«. Cortés je Pedru de Alvaradu naložil nalogo, da zbere rekrute s kubanskih posestev v notranjosti otoka. Med posadko so bili častniki, ki so kasneje postali slavni konkvistadorji, med njimi Cristóbal de Olid, Gonzalo de Sandoval in Diego de Ordaz. Na krovu sta bila tudi Francisco de Montejo in Bernal Díaz del Castillo, veterana Grijalvove odprave.