Puerto Barrios () je mesto v Gvatemali, ki leži ob Honduraškem zalivu. Mesto je ob zalivu Amatique (Bahía de Amatique). Puerto Barrios je središče departmaja Izabal in upravno središče občine Puerto Barrios.
Je glavno gvatemalsko pristanišče na Karibskem morju, skupaj s sodobnejšim sestrskim pristaniškim mestom Santo Tomás de Castilla, ki leži jugozahodno od njega. Po popisu prebivalstva leta 2018 je mesto štelo 100.593 prebivalcev. Puerto Barrios leži 297 kilometrov severovzhodno od mesta Gvatemala. Je končna točka ceste CA9, ki se začne v pristaniškem mestu Puerto San José ob Tihem oceanu in poteka skozi državo ter mesto Gvatemala.
Prebivalstvo mesta je mešanica pripadnikov ljudstev Garifuna in Majev, Afrokaribcev (na primer Afrojamajčanov) ter drugih skupin z območja Zahodne Indije. Mesto je doživelo svoj razcvet v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju po izgradnji železnice, ki je povezovala velike nasade banan in kave s pristaniškimi pomoli; vse to je bilo pod nadzorom družb International Railways of Central America in The Great White Fleet, ki sta bili v lasti podjetja United Fruit Company.
Puerto Barrios je razdeljen na številne soseske oziroma barrios, kot so El Rastro, Las Champas, Los Tanques, La Veinte, La Veintedos, La Catorce, La Trece in El Estrecho. Čeprav je mesto majhno, ga zaradi pristaniške dejavnosti pogosto obiskujejo ladijski delavci, ki zahajajo v nočne zabaviščne lokale po vsem mestu.
V novem stoletju Puerto Barrios privablja vse več obiskovalcev, saj je bližnje mesto Santo Tomás de Castilla začelo sprejemati potniške ladje za križarjenje. Letališče Puerto Barrios je bilo prenovljeno in sprejema redne letalske linije.
Med številnimi bližnjimi turističnimi znamenitostmi so majevske ruševine Quiriguá. Leta 1910 je podjetje United Fruit Company kupilo Quiriguá in vso okoliško zemljo za pridelavo banan; okoli obrednega središča so kot arheološki park ohranili 30 hektarjev površine, s čimer so med nasadi pustili »otok« džungle. V bližini ruševin Quirigua je bolnišnica Quirigua, ki jo je leta 1910 ustanovila družba United Fruit Company in je v času svojega delovanja veljala za najboljšo bolnišnico za tropske bolezni v Ameriki. Na bolnišničnem območju je pokopališče bolnišnice Quirigua, kjer so pokopani nekateri delavci družbe UFC in bolnišnice, ki so umrli v Gvatemali. Castillo de San Felipe de Lara, stara španska utrdba v kraju Río Dulce, varuje vhod v jezero Izabal. Še ena priljubljena znamenitost je živahno mesto Livingston, kjer lahko obiskovalci spoznajo kulturo ljudstva Garifuna ter njihove plese, kot sta punta in yankunu.
Zgodovina
Leta 1883 je takratni predsednik, general Justo Rufino Barrios, načrtoval povezavo mesta Ciudad de Guatemala s pristaniščem na atlantski obali prek železnice, da bi lahko prepeljal kavo, pridelano na lastnih posestvih in posestvih svojih liberalnih partnerjev. 4. avgusta 1883 je izdal odlok, po katerem je moral vsakdo s plačo, višjo od 4 pesov na mesec, v obdobju desetih let plačevati 4 pese letno za financiranje železnice. Vendar pa je po Barriosovi smrti v bitki pri Chalchuapi leta 1885 njegov naslednik, general Manuel Lisandro Barillas, ta načrt opustil.
Projekt železnice so znova zagnali šele leta 1892, ko je oblast prevzel José María Reina Barrios. 19. julija 1895 je Reina Barrios izdal izvršilni akt št. 513, s katerim je bilo določeno, da se med rekama Escondido in Estrecho ustanovi mesto z imenom Puerto Barrios. Slavnostna ustanovitev je potekala 5. decembra 1892. V okviru projekta severne železnice je izvršilni akt št. 524 mesto Puerto Barrios razglasil za »glavno pristanišče republike« in odredil preselitev carinskih uradov, ki so bili prej v Livingstonu, na to lokacijo.
Srednjeameriška razstava (špansko Exposición Centroamericana) je bila industrijska in kulturna razstava, ki naj bi leta 1897 potekala v Gvatemali; njeno izvedbo je 8. marca 1894 z odlokom št. 253 potrdila narodna skupščina na predlog predsednika Reine Barriosa. Ker je večina obiskovalcev iz Evrope in Severne Amerike takrat prihajala v pristanišče na karibski obali, si je Reina Barrios prizadeval za čimprejšnje dokončanje Severne železnice. Železnica ni bila ključna le za uspeh razstave, temveč tudi za prevoz blaga in potnikov med Karibskim morjem in novim pristaniščem Iztapa na pacifiški obali. Reina Barrios je upal, da bo železnica pospešila napredek in razvoj države, saj sta bila Združene države Amerike in Španija takrat v vojni zaradi Kube, zanesljiva medoceanska prometna povezava pa je bila za ZDA ključnega pomena. Dokončanje transoceanske železnice je bilo eden glavnih ciljev vlade Reine Barriosa, s katerim je želel pritegniti tuje vlagatelje v času, ko Panamski prekop še ni bil zgrajen. Vendar pa so strm padec cen kave in srebra ter velike tehnične težave pri gradnji železnice v bližini mesta Gvatemala – predvsem zaradi strmih pečin in gora, ki obdajajo mesto – privedli do zloma gvatemalskega gospodarstva in naposled do atentata na Reino Barriosa 8. februarja 1898.
Po smrti Reine Barriosa je položaj predsednika prevzel civilni pravnik Manuel Estrada Cabrera, ki je podedoval ogromen zunanji dolg do britanskih bank, zaradi česar je moral poiskati zaveznika v Združenih državah Amerike. Leta 1900 je Estrada Cabrera pooblastil svojega ministra za gospodarstvo Rafaela Spínolo, da sklene pogodbo z ameriškim podjetjem Central American Improvement Co. Inc. za dokončanje Severne železnice in popravilo dotrajanih odsekov na preostalem delu proge. Za kritje stroškov je gvatemalska vlada ameriškemu podjetju podelila koncesijo za brezplačno uporabo železnice in vseh pripadajočih objektov; to je vključevalo tudi pristanišče in pomol v Puerto Barriosu, za uporabo katerih sta morala gvatemalsko prebivalstvo in vlada plačevati pristojbine.
Leta 1904 so poslovni partnerji Minorja KeithaKeith je bil lastnik družbe United Fruit Company in je v Srednji Ameriki že zgradil več železnic. – ob vedenju za naklonjenost Estrade Cabrere ZDA – začeli pridobivati koncesije za železnice v Gvatemali in Salvadorju; istega leta je bila v New Jerseyju ustanovljena družba International Railways of Central America (IRCA). Pristanišče je med letoma 1906 in 1908 delno zgradil Inženirski korpus pod vodstvom Theodora Roosevelta. Sčasoma je družba United Fruit Company, lastnica IRCA, prevzela popoln nadzor nad mestom Puerto Barrios, saj je imela v lasti pomole, železnice, proizvodnjo banan v regiji Izabal in celo trgovsko ladjevje, znano kot Great White Fleet (Velika bela flota).
Takšno stanje je vztrajalo do obdobja vlade polkovnika Jacoba Árbenza Guzmána (1951–1954), ki se je odločil zgraditi cesto in dodatno pristanišče – Santo Tomás de Castilla – ter tako konkurirati ameriški družbi za trgovanje s sadjem. Uvedel je tudi agrarno reformo, ki je posegla v zemljišča družbe UFCO. Árbenza so kasneje obtožili komunizma in ga leta 1954 odstavili z oblasti, vendar je bila cesta takrat že skoraj dokončana; dela je nato zaključil njegov naslednik, polkovnik Carlos Castillo Armas. Kot je Árbenz predvidel, je družba IRCA zadnji dobiček zabeležila leta 1957.
Potres 4. februarja 1976, eden najhujših v zgodovini Gvatemale, je uničil večino pristaniških objektov v Puerto Barriosu, zato se je večina sodobnega tovornega prometa preselila v sosednje pristanišče Santo Tomás de Castilla. V 21. stoletju Puerto Barrios ostaja pomembno središče za podjetji Dole in Fresh Del Monte Produce ter za družbo Chiquita, naslednico podjetja United Fruit Company.
Geografija Nadmorska višina v občini sega od morske gladine pri rtu Punta de Manabique do 1276 metrov na vrhu Cerro San Gil. Središče občine leži ob obali notranjega zaliva Santo Tomás, ki je del zaliva Amatique. Majhen polotok, imenovan Punta de Manabique, ločuje ta manjši zaliv od Honduraškega zaliva in ga ščiti pred neurji. Mesto leži 297 km severovzhodno od mesta Gvatemala, ob vznožju gorovja Montañas del Mico – odcepa gorovja Sierra de las Minas – ter ob zalivu Amatique (delu Honduraškega zaliva) in nedaleč od izliva reke Motagua.
Občina, ki obsega površino 1292 km², šteje približno 100.000 prebivalcev, razporejenih v pet podrejenih naselij (aldeas), med katerimi je tudi Santo Tomás de Castilla (Matías de Gálvez). Na severu meji na Karibsko morje, na jugovzhodu na Honduras, na jugozahodu na občino Morales, na zahodu pa na občino Livingston (obe v departmaju Izabal).
Puerto Barrios ima tropsko deževno podnebje, na katerega vplivajo pasatni vetrovi (po Köppnu: Af). V mestu vse leto pade precejšnja količina padavin. Tako kot večina mest s tem podnebjem tudi Puerto Barrios nima sušnega obdobja. Povprečna letna temperatura v Puerto Barriosu znaša 27,3 °C. Letno pade približno 2748 milimetrov) padavin.
Naravni viri 200px|thumb|Naravno bogastvo mesta Puerto Barrios v regiji Izabal
Puerto Barrios se ponaša z velikim naravnim bogastvom; med glavna naravna območja sodita rezervat za zaščito izvirov Cerro San Gil in zavetišče za divje živali Punta de Manabique. Na obeh lokacijah najdemo pestro floro in favno.
Živalski svet vključuje plazilce – kot so želve, različne vrste kač in legvani – ter številne vrste žuželk, zlasti metuljev. Med sesalci najdemo tapirje in divje svinje, na zavarovanih območjih pa živijo tudi nekatere vrste opic in jaguarje. V regiji Izabal živi več kot 50 % vrst ptic, ki so stalne prebivalke Gvatemale ali pa tja priletijo med selitvijo, zato je območje priljubljena destinacija za opazovalce ptic.
Puerto Barrios zaznamujejo tudi obsežni gozdovi mangrov, čeprav se njihova površina zaradi človekovih dejavnosti zmanjšuje.
V kmetijski proizvodnji prevladujeta pridelava banan za izvoz in gojenje afriške oljne palme.
Skozi občino tečejo številne reke, čeprav nekatere kažejo znake močne onesnaženosti. Med njimi so Las Escobas (ki mestu zagotavlja vodo), Río Escondido, Piedras Negras, Quebrada Seca, Cacao in San Carlos. Poleg tega se ob meji s Hondurasom v morje izliva reka Motagua – najdaljša reka v Gvatemali. 200px|thumb|Playa Blanca, turistična destinacija v regiji Izabal
Za varovanje teh virov skrbi več ustanov. Na vladni ravni so to Oddelek za varstvo narave pri gvatemalski nacionalni civilni policiji in Nacionalni svet za zavarovana območja (CONAP). Med organizacijami zasebnega sektorja, ki se ukvarjajo z ohranjanjem narave, sta med drugim FUNDAECO in Fundacija Mario Dary.
Gradnja atlantske ceste in pristanišča Santo Tomas de Castilla
Da bi vzpostavili potrebno fizično infrastrukturo za omogočanje »neodvisnega« in nacionalnega kapitalističnega razvoja, ki bi lahko zmanjšal skrajno odvisnost od Združenih držav in razbil ameriške monopole v državi, sta predsednik Jacobo Árbenz in njegova vlada začela načrtovati in graditi atlantsko cesto. Ta je bila zasnovana kot konkurenca monopolu na področju kopenskega prometa, ki ga je prek svoje hčerinske družbe International Railways of Central America (IRCA) izvajalo podjetje United Fruit Company; IRCA je imela koncesijo že od leta 1904, ko ji jo je podelil takratni predsednik Manuel Estrada Cabrera. Gradnjo ceste je izvajal oddelek za ceste pri Ministrstvu za promet in zveze s pomočjo vojaškega inženirskega bataljona. Načrtovana je bila tako, da bi čim bolj potekala vzporedno z železniško progo. Cilj gradnje novega pristanišča je bil prav tako razbiti še en monopol družbe UFCO, saj je bilo pristanišče Puerto Barrios v izključni lasti in upravljanju družbe Great White Fleet, še ene hčerinske družbe UFCO.
Uprava V mestu Puerto Barrios so med drugim locirani uradi ključnih državnih institucij za to območje (departma), kot so Urad generalnega revizorja računov, Urad državnega tožilca in Vrhovno volilno sodišče, pa tudi uradi različnih vladnih ministrstev. Delovanje občinske uprave nadzoruje občinski svet.
V mestu deluje zapor z uradno zmogljivostjo 175 zapornikov. Leta 2016 je bilo v njem zaprtih več kot 900 ljudi, kar pomeni, da je bila zmogljivost presežena.Guatemala prison riot leaves eight inmates dead. BBC, 1 January 2016. Retrieved 3 January 2016
Vojska