Sindrom okorele osebeNacionalni inštitut za javno zdravje. Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, Avstralska modifikacija (MKB-10-AM). Pregledni seznam bolezni. 11. izdaja. (angl. stiff-person syndrome, SPS ali stiff-man syndrome) je redka nevrološka motnja nejasnega vzroka, za katero je značilna progresivna mišična okorelost. Okorelost prizadene predvsem mišice trupa. Bolnike zaznamujejo tudi mišični krči, ki povzročajo motnje telesne drže. Pogosti simptomi so kronična bolečina, omejena gibljivost in ledvena hiperlordoza.
Prizadene okoli eno osebo na 1.000.000 prebivalcev; najpogosteje se pojavi v srednjem starostnem obdobju. Majhen delež bolnikov ima paraneoplastično obliko bolezni. Pogosto se pojavljajo različice bolezni, kot je sindrom okorelosti uda, ki prizadene predvsem določen ud.
Bolezen so prvič opisali leta 1956. Diagnostična merila so predlagali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, dve desetletji pozneje pa so jih dopolnili in natančneje opredelili. V devetdesetih letih in prvem desetletju novega tisočletja je postala jasnejša vloga protiteles pri tej bolezni. Bolniki s sindromom okorele osebe (SPS) imajo praviloma protitelesa proti glutamat dekarboksilazi (GAD), ki se v splošni populaciji pojavljajo le redko. Poleg krvnih preiskav na protitelesa proti GAD lahko pri potrditvi bolezni pomagajo elektromiografski testi.
Najpogostejšo obliko zdravljenja predstavljajo zdravila iz skupine benzodiazepinov; uporabljajo se za lajšanje simptomov okorelosti. Druge pogoste možnosti zdravljenja vključujejo baklofen, intravenske imunoglobuline in rituksimab. Pri zdravljenju sindroma toge osebe obstajajo omejene, a spodbudne terapevtske izkušnje s presaditvijo krvotvornih matičnih celic.
Znaki in simptomi Sindrom okorele osebe se pogosto nadalje razvršča v več podtipov, in sicer glede na vzrok in napredovanje bolezni.
Obstajajo tri klinične vrste sindroma okorele osebe: klasični SPS, ki je povezan z drugimi avtoimunskimi boleznimi in je običajno GAD-pozitiven, delne variante SPS, progresivni encefalomielitis z rigidnostjo in mioklonusom (PERM).
Okoli 70 % bolnikov ima klasično obliko bolezni. Bolniki s klasično obliko sindroma okorele osebe običajno najprej občutijo občasno napetost ali bolečino v mišicah trupa. Te mišice se ponavljajoče in nehoteno krčijo, zaradi česar rastejo in otrdevajo. Sčasoma otrdele mišice pri prizadeti osebi povzročijo zmanjšanje obsega gibanja, upočasnijo njene hotene gibe in lahko povzročijo nepravilno držo, zlasti ledveno hiperlordozo (izrazito ukrivljenost v spodnjem delu hrbta). Toge mišice trupa lahko otežujejo ustrezno širjenje prsnega koša in trebuha, kar lahko povzroča težave z dihanjem in občutek hitre sitosti. Pri mnogih osebah s sindromom okorele osebe (SPS) mišična togost sčasoma napreduje s trupa na okončine – najprej prizadene mišice, ki so najbližje trupu, nato pa še bolj oddaljene. Okoreli udje lahko vplivajo na ravnotežje in hojo ter povzročijo nerodne padce, saj oseba ne more iztegniti rok, da bi ublažila udarec. Poleg napredujoče togosti se pri številnih bolnikih s SPS pojavijo napadi mišičnih krčev, ki jih sprožijo nenadni gibi ter občutki razburjenja ali prestrašenosti. Krče včasih spremljajo povišan krvni tlak, pospešen srčni utrip, povišana telesna temperatura in znojenje. Pri nekaterih bolnikih se pojavlja kronična bolečina v mišicah.
Občutek mišične togosti se sprva pojavlja v obdobjih; včasih trajajo takšna obdobja več dni ali tednov, sčasoma pa začne vztrajno omejevati gibljivost. Z napredovanjem bolezni nekateri bolniki več niso zmožni hoje ali sklanjanja. Kronična bolečina je pogost simptom in praviloma sčasoma postaja močnejša, včasih se pa lahko pojavljajo tudi akutne bolečine. Stres, mraz in okužbe poslabšajo simptome, spanec pa jih ublaži.
Bolniki s SPS lahko občutijo izrazito občutljivost na dotike in zvoke, ki lahko pri njih povzročijo dodatne mišične krče. Mišični krči se pojavljajo predvsem v proksimalnih mišicah udov in osrednjih mišicah trupa. Krči običajno trajajo nekaj minut in se lahko ponavljajo več ur. Napadi krčev so nepredvidljivi; pogosto jih sprožijo poleg nenadnih dotikov in zvokov tudi hitri gibi ali čustvena stiska. V redkih primerih so lahko prizadete obrazne mišice, roke, stopala in prsni koš, pojavijo pa se lahko tudi nenavadni gibi oči in vrtoglavica. pri bolnikih s SPS so miotatični refleksi (refleksi na nateg) živahni, pojavljajo se klonusi. Pri napredovali bolezni se lahko pojavlja hipnagogni mioklonus.
Poleg telesnih simptomov imajo številni bolniki s sindromom okorele osebe nevrološke in psihiatrične motnje. Nekateri bolniki imajo različne nevrološke motnje, ki vplivajo na telesne reflekse in premikanje oči.Nekateri se soočajo tudi s tesnobnostjo, depresijo, motnjami zaradi uživanja alkohola in fobijami – zlasti z agorafobijo. Večina bolnikov nima psiholoških motenj in se na svoje okoliščine odziva razumno.
Manjši del ljudi s sindromom okorele osebe (SPS) ima »delno« obliko tega sindroma, imenovano tudi »sindrom okorelega uda«, pri katerem so mišični krči in togost omejeni na okončine ali včasih le na eno okončino. Okorelost se začne v enem od udov in tam ostane najbolj izrazita. Pri sindromu okorelih udov se pogosto pojavijo težave s sfinktri in možganskim deblom. Sindrom okorelih udov v približno 25 % primerov napreduje v polno obliko sindroma okorele osebe.
Progresivni encefalomielitis z okorelostjo in mioklonusom, še ena različica bolezni, vključuje simptome SPS z motnjami možganskega debla, motnjami avtonomnega živčevja in mioklonusi. Pri nekaterih bolnikih je prizadet tudi limbični sistem. Večina bolnikov ima tudi težave, povezane z zgornjim motoričnim nevronom.
Pri okoli 5 % bolnikov so simptomi SPS posledica paraneoplastičnega sindroma – torej tumorja v telesu, ki izloča bioaktivne snovi. Paraneoplastični SPS lahko prizadene posamezen ud ali pa tako trup kot ude.
Vzroki Vzroki za nastanek SPS niso povsem pojasnjeni, verjetno pa gre za posledico spremenjenega avtoimunskega odziva v možganih in hrbtenjači.
Bolniki s SPS imajo v krvi praviloma visoke ravni protiteles proti glutamat dekarboksilazi (GAD). Protitelesa proti GAD ima približno 80 % bolnikov s SPS, medtem ko jih ima v splošni populaciji le približno 1 %. Velika večina ljudi s protitelesi proti GAD ne zboli za SPS, kar kaže na to, da tvorba teh protiteles ni edini vzrok za nastanek SPS. Na splošno velja, da ima GAD – presinaptični avtoantigen – pri tej bolezni ključno vlogo, vendar pa natančne razlage o tem, kako avtoprotitelesa vplivajo na bolnike s SPS, ne poznamo. Večina bolnikov s sindromom toge osebe (SPS) in visokimi titri protiteles proti GAD ima tudi protitelesa, ki zavirajo protein, povezan z receptorjem GABA (GABARAP, angl. GABA-receptor-associated protein). Pri bolnikih s SPS so včasih prisotna tudi avtoprotitelesa proti amfifizinu in gefirinu. Zdi se, da protitelesa medsebojno delujejo z antigeni v možganskih nevronih in sinapsah hrbtenjače, s čimer povzročajo funkcionalno blokado zaviralnega živčnega prenašalca gama-aminomaslene kisline (GABA). To vodi do motenj v delovanju GABA, kar verjetno povzroča togost in krče, značilne za SPS. Pri bolnikih s SPS so v motoričnih skorjah prisotne nizke ravni GABA.
Sklici