Benedetto Croce, italijanski filozof neoheglijanski idealist, umetnostni in literarni kritik ter antifašistični politik, * 25. februar 1866, Pescasseroli, Aquila, Italija, † 20. november 1952, Neapelj.
Velja za enega zadnjih predstavnikov paradigme heglijanskega idealizma in za radikalnega kritika empirizma in pozitivizma v znanostih. V politiki je nasprotoval Mussolinjevemu fašizmu. Benedetto Croce je bil hkrati filozof zgodovine in zgodovinar filozofije, arhivar zgodovinskega duha in pisec zgodovinopisnih knjig, ne le sociolog inteligence in pedagoški teoretik in praktik politike.
Croce se je odzival na vsa vprašanja časa in nanj odgovarjal s težo in vplivom, ki daleč presegata neposredni spomin in citiranje. Njegovo delo je bilo v italijanski kulturi, prav zaradi izvirnosti in globine njegovega filozofskega mišljenja, skozi petdeset let prevladujoče tako na področju specialističnih ved kot javnega mnenja.
Življenjepis Benedetto Croce se je rodil 25. februarja 1866 v Pescasseroliju, v italijanski provinci mesta Aquila, dežela Abruzzi, staršema Pasqualeju Croceju in Luisi Sipari Croce. Starši Benedetto Croceja so bili zelo strogi in katoliško konzervativni, veliki zemljiški posestniki, ki so podpirali tradicionalne institucije, z minimalnimi in postopnimi spremembami v družbi, sovražni do osebnosti risorgimentaRisorgimento je politični in družbeni proces, v katerem so se združile številne majhne države na Apeninskem polotoku v enotno državo Italijo. Osebnosti risorgimenta so t.i. ponovni vstajniki, kot so bili politiki, novinarji in profesorji, ki so strmeli k enotnosti in sožitju v združeno Italijo ter zvesti vladarski družbi Burbonom. Pasquale Croce se je ukvarjal zgolj z administracijo družinske lastnine. Leta 1883, pri sedemnajstih letih, je v potresu v vasici Casamicciola na vulkanskem otoku Ischia, ki se nahaja blizu Neaplja, izgubil starše in sestro Marijo, njega pa so rešili ranjenega izpod ruševin. Po nesrečnem dogodku se je z bratom Alfonsom preselil v Rim k stricu Silviju Spaventi. Pri stricu je bilo okolje bistveno drugačno kot doma, saj so se v hiši strica zbirale osebnosti risorgimenta. Benedetto Croce je v Rimu začel študirati pravo, vendar pa se prav zaradi drugačne konzervativne vzgoje in načel, ni mogel vključiti v rimsko politično življenje.
1886 se je dvajsetletni Croce vrnil v Neapelj, kjer se je aktivno začel ukvarjati s filozofijo, zgodovino in drugimi humanističnimi vedami. Po vrnitvi v Neapelj v letu 1886 je v Neaplju tudi ostal in živel. Leta 1890 je bil Croce med ustanovitelji Društva za Nine Musi intelektualcev. Od leta 1893 do 1913 je bil v Neaplju v zvezi z Angelino Zampanelli (do njene smrti v letu 1913). Leta 1914 se Croce poroči v Torinu z Adelo Rossi s katero je imel pet otrok: edinega sina Giulia in štiri hčere Eleno, Aldo, Lidio in Silvio.
Croce je veliko potoval po Evropi, Španiji, Nemčiji, Franciji in Angliji. S kraljevim odlokom z dne 21.maja 1920 mu je bil podeljen s strani predsednika vlade Giolittija naziv "Plemeniti".
Do smrti v letu 1952 je bil, med številnimi italijanskimi krizami in vojnami, aktiven tako na kulturnem kot na političnem prizorišču v Italiji.
Umrl je doma v naslanjaču star 86 let 20. novembra 1952 v Neaplju. Pokopan je slavnostno v družinski grobnici na pokopališču Poggioreale v Neaplju.
Šolanje Leta 1884 je, v času življenja pri stricu Silviu Spaventi v Rimu, pričel študirati pravo na Univerzi La Sapienzi, v Rimu, vendar pa prava nikoli ni doštudiral. Obiskoval je predavanja Antonia Labriola o Heglovi moralni filozofiji in kasneje o Karlu Marxu in marksizmu. Slednja predavanja oziroma spoznanja so se odražala v njegovih filozofskih delih. Okolje v Rimu mu, glede na konzervativno vzgojo ni preveč ustrezalo, zato se je leta 1886 vrnil v Neapelj in pričel s študijem zgodovine in umetnosti. Po objavi prvega pomembnejšega dela - spisa "La storia ridotta sotto il concetto generale dell' arte" se je Croce osredotočil v takratno problematiko zgodovine, na študij marksizma in ekonomije. Po štiriletnem študiju ekonomskih zakonitosti, ki je močno vplival na Crocejev sistem, se je vrnil na področje estetike in opustil ekonomijo. K tej vrnitvi je pripomogel tudi filozof Giovanni Gentile, s katerim sta si redno dopisovala v pismih od leta 1896 do 1899 in debatirala o problematiki, ki se je pojavila v začetnih spisih Croceja "La storia ridotta sotto il concetto generale dell' arte" in "La critica" (letteraria Questioni teoriche"). Filozofa sta si izmenjavala misli o identiteti estetike in lingvistike, o zvezi med estetiko in logiko in med ekonomijo in etiko, o izrazu in misli, dejanju in volji.
Politično udejstvovanje Med najvidnejšimi Crocejevimi političnimi funkcijami je potrebno omeniti funkcijo poslanca, senatorja in člana ustavodajne skupščine prve italijanske republike, ki je bil zakonodajni organ, ki so ga državljani novonastale Republike Italije izvolili na referendumu z dnem 2. junij 1946.
Croce je kratek, a pomemben čas od 15. junija 1920 do 4. junija 1921 zasedel položaj Ministra za šolstvo Kraljevine Italije v zadnji vladi Giovannija Giolittija. Imenovanje Croceja za šolskega ministra je bilo daljnosežno inovativno dejanje za šolsko politiko in nasploh za politiko. Med svojim mandatom se je boril proti opoziciji socialistov in proti prikriti opoziciji ljudske stranke, ki je bila vedno pripravljena za napad. Na tej poti je, zaradi slabega poznavanja birokratizacije, naletel na kar nekaj težav, od številnih administrativnih kadrov, do študentskih nemirov in celo stavke uslužbencev ministrstva. V času ministrovanja je imel pomembne naloge. Potrebno je bilo ublažiti posledice vojne, ugoditi zahtevam uslužbencev in učiteljev po zvišanju plač, sprožiti korenito spremembo šolstva s pomembnimi in dolgoročnimi ukrepi, uvesti sistematizacijo "dodatnih" razredov in urediti reformo državnega izpita. Njegovo ministrovanje ni bilo v celoti uspešno. Crocejevo ministrsko izkušnjo hkrati prikazujejo kot uspeh (razvil je reformo javnega izobraževanja) in polom (tako na primer ni uspel z reformo državnega izpita). Croce je v obdobju od 1900 do 1914 in tudi kasneje sodeloval z Giustinom Fortunatom, kot nacionalni voditelj liberalno-demokratske kulture. Njuna naloga je bila inspiratorska vloga mlademu gibanju, ki je imel nalogo, da obnovi politično "vladanje" in življenje meščanskih strank. Croce je bil tudi predsednik italijanske liberalne stranke vse do 30 novembra 1947.
V času od 22. aprila 1944 do 27. julija 1944 (ko je odstopil) je zasedal položaj Ministra brez listnice v Kraljevini Italiji. Croce je bil tudi senator Kraljevine Italije v obdobju od 26. januarja 1910 do 25. junija 1946. Kot član parlamentarne skupine Nacionalne demokratske unije, liberalne stranke Italije je bil član Ustavne skupščine. Croce je na koncu zasedel politični položaj kot senator Italijanske Republike. Leta 1946 je v Neaplju ustanovil Italijanski inštitut za zgodovinske študije. V obdobju od 1949 do 1952 pa je bil tudi predsednik mednarodnega združenja PEN.
Vloga Croce je imel neizmeren intelektualen vpliv na ostale intelektualce in javno mnenje. S svojimi deli je sam obujal "mrtve" in pozabljene avtorje, tako, da jih je ponovno bral, jim skušal preko svojih del vdahniti življenje in jih s tem prenoviti v svoje sodobnike ter spodbujal natise njihovih del. Croce je bil zelo pripaden preteklosti, naj bo to v filozofiji, zgodovini ali umetnosti, saj ni dopuščal, da bi preteklost minila. Crocejeva filozofija kmalu po svojem nastanku prevzame vodilno vlogo v narodovi kulturi in veliko prispeva k njenemu razvoju in usmeritvi. Kot nasprotnik fašizma in pisec velikih zgodovinskih del je po I.svetovni vojni postal neke vrste narodov moralna vest, simbol in opora nasprotnikom režima. Vendar pa vpliv Croceja ni bil zgolj intelektualen, marveč tudi civilen - v kulturnem življenju po sami združitvi Italije. Kritiki Croceja so ga skupaj z Gentilijem obtožili, da sta odgovorna za italijanski provincializem in da sta ustvarila neoidealistično "diktaturo". Croce naj bi se, po tem, ko so ga v koncem zadnjega stoletja ponovno začeli obravnavati in preučevati, preveč oklepal vrednot svobode in civilizacije. Croce in Genitile sta bila dvajset let prijatelja in sodelavca, kasneje pa ju je ločila različna politična izbira, predvsem Genitilejevo opredeljevanje za fašizem in nasprotno Crocejevo trdno nasprotovanje fašizmu. Zaradi trdnega nasprotovanja fašizmu postane Croce še pred smrtjo leta 1952 intelektualna legenda.
Dela
Vsestranski Croce Crocejev opus ustvarjanja obsega preko sto knjižnih publikacij in ogromno število člankov v najrazličnejših filozofskih revijah. Crocejevo delo se razteza od literarne kritike (kot na primer Ruzantejev realizem) do estetike, od logike do zgodovinopisja in od etike do politične teorije. Članki so objavljeni tudi v publikacijah s področja zgodovine in literarne kritike. V slovenski jezik je bila prevedena zgolj ena knjiga, ki obravnava zgodovinsko tematiko - Zgodovina Evrope v 19. stoletju, ki jo je prevedel leta 1934 Stanko Leben. Croce postavlja lastno filozofsko prepričanje na vrh zgodovinskega razvoja, čeprav ves čas zaradi kritike tudi dopušča možnost nadaljnjega zorenja misli. Croce je v pismu Vittoriu Enzu Alfieriju zapisal: " Danes filozof ne sme biti čisti filozof, temveč mora opravljati poklic in predvsem poklic človeka".
Delo Croceja delijo v tri obdobja: zgodovinski, literarni in dialog z marksizmom, filozofski v študiju filozofije duha ter zgodovinski.
Croce je od leta 1906 do leta 1950 pisal "dnevnik", v obliki "delovne knjižice", v kateri je zapisoval svoja opažanja zgodovinarja, filozofa in literarnega kritika. Z zapiski v dnevniku, na tisočih straneh rokopisa, si je Croce iz dneva v dan zapisoval svoje delo, z namenom, da bi se nadziral. Do leta 1925 so njegove beležke skoraj izključno sledile filozofskim, literarnim in zgodovinskim študijam, po tem pa je vedno bolj šlo za zapiske o političnih dogodkih ali razmišljanjih, ki so samega Croceja zaznamovali.
Estetika in intuicija Leta 1893 pod vplivom študija zgodovine in umetnosti Croce objavi svoje prvo filozofsko delo "La storia ridotta sotto il concetto generale dell' arte" in leto kasneje "La critica" (letteraria Questioni teoriche" ). S prvo pomembnejšo študijo La storia ridotta sotto il concetto generale dell' arte se Croce vključi v takratno evropsko, še posebno pa nemško debato o naravi zgodovine. Njegov zaključek je, da je zgodovina umetnost, saj ustvarjamo bodisi znanost bodisi ustvarjamo umetnost. Iz njegovega dela je mogoče zaključiti, da če zgodovina ni znanost, mora biti umetnost. Croce s slednjim delom - spisom prvič izrazi tudi svoje misli o estetiki. Zanimivo je, da Croce skoraj vse misli, ki jih podaja v tem delu, kasneje spremeni. Croce obdrži tradicionalno pozicijo De Sanctisa in Hegla in sprejme razlikovanje med različnimi umetnostmi, kot so likovna, glasbena, literarna itd. in zagovarja tezo, da ima umetnost za svoj cilj producirati lepoto. V svojem delu razlikuje med naravno in umetno lepoto.
Po večletnem dopisovanju s filozofom Giovannijem Gentilejem Croce, ki že začrta svoj filozofski sistem, v katerem je estetika ena izmed oblik duha, leta 1900 (izid knjige je dve leti kasneje) pripravi knjigo Estetika kot znanost izraza in splošne lingvistike (Estetica come scienza dell'espressione e linguistica generale).